Pridigar 3 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Pridigar 3

¹Za vsako stvar je obdobje in čas za vsak namen pod nebom:

²čas, da si rojen in čas za smrt, čas za sajenje in čas za ruvanje tega, kar je vsajeno,

³čas za ubijanje in čas za zdravljenje, čas za rušenje in čas za gradnjo,

⁴čas za jokanje in čas za smejanje, čas za žalovanje in čas za ples,

⁵čas za odmetavanje kamnov in čas za zbiranje kamnov, čas za objemanje in čas za zadržanje pred objemanjem,

⁶čas za pridobivanje in čas za izgubljanje, in čas za hranjenje in čas za odmetavanje,

⁷čas za paranje in čas za šivanje, čas za molčanje in čas za govorjenje,

⁸čas za ljubezen in čas za sovraštvo, čas vojne in čas miru.

⁹Kakšno korist ima kdor dela v tem, v čemer se trudi?

¹⁰Videl sem muko, ki jo Bog daje človeškim sinovom, da bi bili vežbani v tem.

¹¹§ Vsako stvar je naredil krasno ob svojem času. Prav tako je v njihovo srce postavil svet, tako da noben človek ne more spoznati dela, ki ga Bog dela od začetka do konca.

¹²Vem, da ni dobrega v njih, temveč za človeka, da se veseli in da v svojem življenju dela dobro.

¹³Prav tako, da naj bi vsak človek jedel, pil in užival dobro od vsega svojega truda, to je darilo od Boga.

¹⁴Vem, da karkoli Bog dela, bo to za vedno. Nič ne more biti k temu dodano niti karkoli od tega odvzeto. Bog to dela, da naj bi se ljudje bali pred njim.

¹⁵To, kar je bilo, je sedaj in to, kar naj bi bilo, je že bilo in Bog zahteva to, kar je minilo.

¹⁶Poleg tega sem pod soncem videl kraj sodbe, da je bila tam zlobnost in kraj pravičnosti, da je bila tam krivičnost.

¹⁷V svojem srcu sem rekel: ›Bog bo sodil pravičnega in zlobnega, kajti tam je čas za vsak namen in za vsako delo.‹

¹⁸V svojem srcu sem rekel glede stanja človeških sinov, da bi se jim Bog lahko pokazal in da bi lahko videli, da so oni sami živali.

¹⁹Kajti to, kar zadene človeške sinove, zadene živali, celo ena stvar jih zadene; kakor umre eden, tako umre drugi, da, vsi imajo en dih, tako da človek nima nobene premoči nad živaljo, kajti vse je ničevost.

²⁰Vsi gredo k enemu kraju, vsi so iz prahu in vsi se ponovno spremenijo v prah.

²¹Kdo pozna človekovega duha, ki gre navzgor in duha živali, ki gre navzdol k zemlji?

²²Zatorej zaznavam, da ni ničesar boljšega, kakor da naj bi se človek veselil v svojih lastnih delih, kajti to je njegov delež, kajti kdo ga bo privedel, da vidi kaj bo za njim?

Pridigar 3

¹Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo.

²Je čas rojenja in je čas smrti; je čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruje;

³je čas morjenja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja,

⁴čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja,

⁵čas razmetavanja kamenov in čas zbiranja kamenov, čas objemanja in čas, zdrževati se objemanja,

⁶čas iskanja in čas izgubljanja, čas spravljanja in čas zametanja,

⁷čas, da se raztrga, in čas, da se sešije, čas molčanja in čas govorjenja,

⁸čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.

⁹Kaj ima koristi, kdor karkoli dela, od tega, s čimer se trudi?

¹⁰Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

¹¹On je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.

¹²Spoznal sem, da ni nič boljšega med njimi, nego da se veselé in delajo dobro v življenju svojem;

¹³pa tudi, ko človek jé in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, da je to vsakemu dar Božji.

¹⁴Spoznal sem, da bode vse, kar Bog dela, za večno: nič se temu ne more prideti, nič od tega vzeti; in Bog je to storil, da se ga boje.

¹⁵Kar je, je bilo že preje, in kar bode, je bilo zdavnaj, in Bog gleda, da pride na svetlo, kar je minilo.

¹⁶Dalje sem videl pod solncem: na mestu sodbe je bila nepravda in na mestu pravičnosti je bila brezbožnost.

¹⁷Rekel sem v srcu svojem: Bog bo sodil pravičnega in brezbožnega, zakaj on je določil čas vsakemu počenjanju in vsakemu delu.

¹⁸Rekel sem v srcu svojem: Zaradi otrok človeških se tako godi, da jih Bog izkusi in da vidijo, da sami ob sebi so kakor živina.

¹⁹Kajti kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; zakaj vse je ničemurnost.

²⁰Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.

²¹Kdo pozna dih otrok človeških, če gre navzgor, in dih živine, če gre navzdol k zemlji?

²²Tako sem videl, da ni nič boljšega, nego da se človek veseli del svojih, zakaj to je delež njegov. Kajti kdo ga privede nazaj, da bi videl, kaj bode za njim?