Pridigar 12 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Pridigar 12

¹Spomni se torej svojega Stvarnika v dneh svoje mladosti, ko niso prišli zli dnevi niti se niso približala leta, ko boš rekel: »V njih nimam veselja,«

²dokler sonce ali svetloba ali luna ali zvezde ne bodo otemnele niti se oblaki vrnili za dežjem,

³na dan, ko bodo čuvaji hiše trepetali in se bodo močni možje sklonili in mlinarji odnehajo, ker jih je malo in tisti, ki gledajo skozi okna, postanejo zatemnjeni

⁴in bodo vrata po ulicah zaprta, ko je glas mletja nizek in bo vstal ob ptičjem glasu in bodo ponižane vse hčere petja;

⁵tudi ko jih bo strah tega, kar je visoko in bodo strahovi na poti in bo mandljevec cvetel in bo kobilica breme in bo hrepenenje izneverilo; ker človek odhaja k svojemu dolgemu domu in žalovalci gredo po ulicah,

⁶ali preden se srebrna vrvica odveže ali zlomi zlata skledica ali lončen vrč razbije ob studencu ali zlomi kolo pri vodnem zbiralniku.

⁷Potem se bo prah vrnil k zemlji, kakor je bil; in duh se bo vrnil k Bogu, ki ga je dal.

⁸»Ničevost ničevosti,« pravi pridigar, »vse je ničevost.«

⁹In poleg tega, ker je bil pridigar moder, še vedno uči ljudstvo spoznanja. Da, pazil je, poiskal in uredil mnogo pregovorov.

¹⁰Pridigar je iskal, da odkrije sprejemljive besede in to, kar je bilo napisano, je bilo iskreno, celó besede resnice.

¹¹Besede modrih so kakor palice z bodicami in kakor žeblji, pritrjeni s pomočjo gospodarjev zborov, ki so izročeni od enega pastirja.

¹²Nadalje, moj sin, bodi opomnjen s temi. Pisanju mnogih knjig ni konca in mnogo učenja je utrujenost telesu.

¹³Prisluhnimo zaključku celotne zadeve: »Boj se Boga in se drži njegovih zapovedi, kajti to je vsa človekova dolžnost.

¹⁴Kajti Bog bo vsako delo privedel na sodbo, z vsako skrivno stvarjo, bodisi je ta dobra, bodisi je ta slaba.«

Pridigar 12

¹In spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč!

²preden otemni solnce in svetloba in mesec in zvezde ter se oblaki povrnejo po dežju,

³ob dnevi, ko bodo trepetali hišni varuhi in se močni možje skrivé in bodo mlinarji praznovali, ker jih je že malo, in se omračijo, ki skozi okna gledajo,

⁴in se duri proti ulicam zapro; ko potihne mlina klopotanje in človek vztrepeče ob glasu ptička in se zamolklo glasé vse hčere petja;

⁵ko se tudi bojí višine in strahote vidi na poti, in ko mandljevec cvete in se kobilica težko vzdigne in jed ne diši več; kajti človek odhaja v večno domovje svoje in žalujoči pohajajo po ulicah –

⁶preden se utrga vrvica srebrna in se razbije zlata oljenica in se razpoči vedro pri studencu in se razdere črpalno kolo nad vodnjakom,

⁷in prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.

⁸Ničemurnost ničemurna! pravi Propovednik; vse je ničemurnost!

⁹In ne samo moder je bil Propovednik, tudi ljudstvo je učil spoznanja, in globoko je premišljal in izpraševal, tudi je sestavil mnogo pregovorov.

¹⁰Propovednik si je prizadeval, da najde prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice.

¹¹Besede modrih so kakor ostni in kakor globoko zabiti žeblji so zbrani izreki; in izdal jih je eden pastir.

¹²Sicer pa, sin moj, daj se posvariti: sestavljanje mnogih knjig nima konca, in mnogo učenja utruja telo.

¹³Poslušajmo konec vse propovedi: Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj, kajti to je vsa dolžnost človekova.

¹⁴Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.