Matej 22

¹Jezus pa je odgovoril in jim ponovno govoril v prispodobah ter rekel:

²»Nebeško kraljestvo je podobno nekemu kralju, ki je pripravil svatbo svojemu sinu

³in poslal je svoje služabnike, da pokličejo na poroko te, ki so bili povabljeni, pa oni niso hoteli priti.

⁴Ponovno pošlje druge služabnike, rekoč: ›Povejte tem, ki so povabljeni: ›Glejte, pripravil sem svojo večerjo. Moji voli in moji pitanci so zaklani in vse stvari so pripravljene. Pridite na svatbo.‹‹

⁵Toda to so jemali na lahko in odšli [po] svojih poteh, en k svoji kmetiji, drugi k svojemu trgovanju,

⁶preostali pa so prijeli njegove služabnike in [z njimi] hudobno ravnali ter jih usmrtili.

⁷Toda ko je kralj slišal o tem, je bil ogorčen. In poslal je svoje vojske in uničil te morilce ter požgal njihovo mesto.

⁸Potem reče svojim služabnikom: ›Poroka je pripravljena, toda tisti, ki so bili povabljeni, niso bili vredni.‹

⁹Pojdite torej na glavne ceste in toliko, kolikor jih najdete, jih povabite na svatbo.

¹⁰Tako so ti služabniki odšli ven na glavne ceste in zbrali skupaj vse, tako veliko, kot so jih našli, tako hudobne kakor dobre, in poroka je bila napolnjena z gosti.

¹¹In ko je kralj vstopil, da vidi goste, je zagledal tam človeka, ki ni imel nadete poročne obleke

¹²in mu reče: ›Prijatelj, kako si prišel sèm, ne da bi imel poročno obleko?‹ Ta pa je bil brez besed.

¹³Tedaj je kralj rekel služabnikom: ›Zvežite mu roko in stopalo ter ga odvedite proč in ga vrzite v zunanjo temo. Tam bo jokanje in škripanje z zobmi.‹

¹⁴Kajti mnogo je poklicanih, toda malo je izbranih.«

¹⁵Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga lahko ujeli v njegovem govorjenju.

¹⁶In k njemu so poslali svoje učence s herodovci, rekoč: »›Učitelj, vemo, da si pošten in v resnici učiš Božjo pot niti se ne oziraš na nobenega človeka, kajti ne oziraš se na zunanjost ljudi.‹

¹⁷Povej nam torej: ›Kaj misliš? Ali je zakonito dajati cesarju davek ali ne?‹«

¹⁸Toda Jezus je zaznal njihovo zlobnost in rekel: »Zakaj me skušate, vi hinavci?

¹⁹Pokažite mi davčni denar.« In prinesli so mu denar.

²⁰In reče jim: »Čigava sta ta podoba in napis?«

²¹Rečejo mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim reče: »Povrnite torej cesarju stvari, ki so cesarjeve, in Bogu stvari, ki so Božje.«

²²Ko so slišali te besede, so se čudili in ga pustili ter odšli svojo pot.

²³Isti dan so prišli k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja in ga vprašali,

²⁴rekoč: »Učitelj, Mojzes je rekel: ›Če mož umre brez otrok, naj njegov brat poroči njegovo ženo in svojemu bratu obudi seme.‹

²⁵Torej z nami je bilo sedem bratov in ko je prvi poročil ženo, je umrl in ker ni imel otrok, je svojo ženo zapustil svojemu bratu.

²⁶Podobno tudi drugi in tretji, do sedmega.

²⁷In zadnja od vseh je umrla tudi ženska.

²⁸Čigava žena, od teh sedmih, bo torej ob vstajenju? Kajti vsi so jo imeli.«

²⁹Jezus jim je odgovoril in rekel: »Motite se, ker ne poznate ne pisem niti ne Božje moči.

³⁰Kajti ob vstajenju se niti ne poročajo niti niso dane v zakon, temveč so kakor Božji angeli v nebesih.

³¹Toda kar se tiče vstajenja mrtvih, kaj niste brali tega, kar vam je bilo rečeno od Boga, rekoč:

³²›Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‹? Bog ni Bog mrtvih, temveč živih.«

³³In ko je množica to slišala, je bila osupla nad tem naukom.

³⁴Toda ko so farizeji slišali, da je utišal saduceje, so se zbrali skupaj.

³⁵Potem mu je eden izmed njih, ki je bil izvedenec v postavi, zastavil vprašanje, ter ga skušal in rekel:

³⁶»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«

³⁷§ Jezus mu je rekel: »›Ljubil boš Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.‹

³⁸To je prva in velika zapoved.

³⁹Druga pa ji je podobna: ›Svojega bližnjega boš ljubil kakor samega sebe.‹

⁴⁰Na teh dveh zapovedih visita vsa postava in preroki.«

⁴¹Medtem ko so bili farizeji zbrani skupaj, jih je Jezus vprašal,

⁴²rekoč: »Kaj mislite o Kristusu? Čigav sin je?« Rečejo mu: ›Davidov Sin.‹

⁴³Reče jim: »Kako mu torej David v duhu reče Gospod, rekoč:

⁴⁴›Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sédi na mojo desnico, dokler ne storim tvojih sovražnikov za tvojo pručko?‹‹

⁴⁵Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?«

⁴⁶In noben človek mu ni bil zmožen odgovoriti besede niti se mu noben človek od tega dne dalje ni drznil zastaviti še več vprašanj.

Matej 22

¹In odgovarjaje jim zoper govori Jezus v prilikah, rekoč:

²Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je napravil svatovščino sinu svojemu.

³In pošlje hlapce svoje, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na svatovščino; a niso hoteli priti.

⁴Zopet pošlje druge hlapce in veli: Recite povabljencem: Glej, pojedino svojo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani in vse je pripravljeno; pridite na svatovščino!

⁵Oni pa niso marali in so odšli, eden na polje svoje, drugi pa po kupčiji svoji.

⁶Drugi pa so zgrabili hlapce njegove in jih zasramotili in ubili.

⁷Kralj pa se razjezi ter pošlje vojske svoje in pogubi tiste ubijalce in požge njih mesto.

⁸Tedaj veli hlapcem svojim: Svatovščina je sicer pripravljena, ali povabljenci niso bili vredni.

⁹Pojdite torej na razpotja, in kolikorkoli jih najdete, pokličite jih na svatovščino!

¹⁰In tisti hlapci odidejo na ceste in zbero vse, katerekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovska dvorana se napolni z gostmi.

¹¹Ko pa pride kralj, da pogleda goste, ugleda tu človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko oblačilo,

¹²in mu reče: Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila? On pa mu umolkne.

¹³Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu roke in noge ter ga vrzite v zunanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.

¹⁴Kajti mnogo jih je poklicanih, a malo izvoljenih.

¹⁵Tedaj odidejo farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi ujeli.

¹⁶In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, naj reko: Učenik, vemo, da si resničen in pot Božjo v resnici učiš, in mar ti ni nikogar, kajti ne gledaš ljudem na lice.

¹⁷Povej nam torej, kaj se ti zdi? Ali je prav dati cesarju davek ali ne?

¹⁸Jezus pa, spoznavši njih hudobnost, reče: Kaj me izkušate, hinavci?

¹⁹Pokažite mi davčni denar. In oni mu prineso denar.

²⁰In reče jim: Čigava je ta podoba in napis?

²¹Reko mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

²²In ko to slišijo, se začudijo, ter ga pusté in odidejo.

²³Tisti dan pristopijo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,

²⁴rekoč: Učenik! Mojzes je rekel: „Ako kdo umre brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu“.

²⁵Pri nas pa je bilo sedem bratov. Prvi se oženi in umre, in ker ni imel zaroda, zapusti ženo svojo bratu svojemu.

²⁶Ravno tako tudi drugi in tretji prav do sedmega.

²⁷Nazadnje za vsemi pa umre žena.

²⁸Ob vstajenju torej, čigava žena bo od teh sedmerih? kajti vsi so jo imeli.

²⁹Jezus pa odgovori in jim reče: Motite se, ker ne poznate ne pisma, ne moči Božje.

³⁰Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temuč so kakor angeli Božji v nebesih.

³¹Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč:

³²„Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov“? On ni Bog mrtvih, ampak živih.

³³In ko to slišijo množice, se silno čudijo nauku njegovemu.

³⁴Ko pa farizeji slišijo, da je saducejem zavezal jezik, se zbero vkup.

³⁵In eden izmed njih, učenik postave, vpraša, izkušaje ga:

³⁶Učenik, katera zapoved je v postavi največja?

³⁷Jezus mu pa reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje“.

³⁸Ta je prva in največja zapoved.

³⁹Druga pa je tej podobna: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“.

⁴⁰Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in proroki.

⁴¹Ko se pa farizeji snidejo, jih vpraša Jezus,

⁴²rekoč: Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je? Reko mu: Davidov.

⁴³Vpraša jih: Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi:

⁴⁴„Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

⁴⁵Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je sin njegov?

⁴⁶In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.