Matej 13

¹Isti dan je Jezus odšel iz hiše in se usedel ob morski obali.

²In k njemu so bile zbrane skupaj velike množice, tako da je odšel na ladjo in se usedel, vsa množica pa je stala na bregu.

³In v prispodobah jim je govoril mnoge besede, rekoč: »Glejte, sejalec je odšel sejat

⁴in ko je sejal, je nekaj semen padlo poleg poti in prišla je perjad ter jih požrla.

⁵Nekaj jih je padlo na kamnita mesta, kjer niso imela veliko zemlje in so nemudoma pognala, ker niso imela globine zemlje

⁶in ko je bilo sonce zgoraj, so bila ožgana in ker niso imela korenine, so ovenela.

⁷In nekaj jih je padlo med trnje in trnje je pognalo ter jih zadušilo.

⁸Toda druga so padla v dobro zemljo in obrodila sad, nekatera stoternega, nekatera šestdeseternega, nekatera trideseternega.

⁹Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«

¹⁰In prišli so učenci ter mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prispodobah?«

¹¹Odgovoril je in jim rekel: »Ker je vam dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, toda njim to ni dano.

¹²Kajti kdorkoli ima, njemu bo dano in imel bo večje obilje; toda kdorkoli nima, bo od njega vzeto proč celó to, kar ima.

¹³Zatorej jim govorim v prispodobah, ker gledajo, a ne vidijo in poslušajo, a ne slišijo niti ne razumejo.

¹⁴In v njih se je izpolnila Izaijeva prerokba, ki pravi: ›S poslušanjem boste slišali, pa ne boste razumeli; in gledali boste ter videli, pa ne boste zaznali;

¹⁵kajti srce teh ljudi je otopelo in njihova ušesa so naglušna in svoje oči so zaprli, da ne bi lahko kadarkoli s svojimi očmi videli in s svojimi ušesi slišali in bi s svojim srcem razumeli ter bi bili spreobrnjeni in bi jih jaz ozdravil.

¹⁶Toda blagoslovljene so vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo.

¹⁷Kajti resnično, povem vam: ›Da je veliko prerokov in pravičnih ljudi želelo videti te stvari, ki jih vi vidite, pa jih niso videli; in slišati te besede, ki jih vi slišite, pa jih niso slišali.‹

¹⁸Poslušajte torej prispodobo o sejalcu.

¹⁹Kadar kdorkoli sliši besedo o kraljestvu, pa je ne razume, potem pride ta zlobni in izdere to, kar je bilo posejano v njegovo srce. To je tisti, ki je seme sprejel poleg poti.

²⁰Toda kdor je seme sprejel na kamnita mesta, je isti kakor kdor sliši besedo in jo takoj z radostjo sprejme,

²¹vendar v sebi nima korenine, toda nekaj časa vztraja. Ko pa zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, on v kratkem greši.

²²Tudi tisti, ki je seme sprejel med trnje, je tisti, ki sliši besedo. Skrb tega sveta in zapeljivost bogastev pa zadušita besedo in on postaja brez sadu.

²³Toda kdor je seme sprejel v dobro zemljo, je tisti, ki sliši besedo in jo razume, ki prav tako prinaša sad in obrodi, eden stoternega, drugi šestdeseternega, [spet] drugi trideseternega.«

²⁴Podal jim je drugo prispodobo, rekoč: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svojo njivo posejal dobro seme.

²⁵Toda medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik in med pšenico posejal plevel ter odšel svojo pot.

²⁶Toda ko je bilka pognala in obrodila sad, potem se je prikazal tudi plevel.

²⁷Služabniki hišnega gospodarja so torej prišli in mu rekli: ›Gospod, ali nisi v svojo njivo posejal dobrega semena? Od kod ima potem le-ta plevel?‹

²⁸Rekel jim je: ›To je storil sovražnik.‹ Služabniki so mu rekli: ›Hočeš potem, da gremo in ga poberemo?‹

²⁹Toda rekel je: ›Ne, da ne bi, medtem ko pobirate plevel, z njim izruvali tudi pšenice.

³⁰Naj oboje skupaj raste do žetve, in ob času žetve bom rekel žanjcem: ›Zberite skupaj najprej plevel in ga povežite v svežnje za sežig, toda pšenico zberite v moj skedenj.‹«

³¹Podal jim je drugo prispodobo, rekoč: »Nebeško kraljestvo je podobno zrnu gorčičnega semena, ki ga je človek vzel in posejal na svoji njivi;

³²ki je zares najmanjše od vseh semen, toda ko to zraste, je največje med zelišči in postane drevo, tako da pridejo ptice neba in prenočujejo na njegovih vejah.«

³³Povedal jim je drugo prispodobo: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je ženska vzela in skrila v treh merah moke, dokler ni bilo vse prekvašeno.«

³⁴Vse te besede je Jezus množici govoril v prispodobah; brez prispodobe pa jim ni govoril,

³⁵da bi se lahko izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, rekoč: »Svoja usta bom odprl v prispodobah, izrekel bom besede, ki so bile od ustanovitve sveta hranjene na skrivnem.«

³⁶Tedaj je Jezus množico poslal proč in odšel v hišo, in njegovi učenci so prišli k njemu, rekoč: »Pojasni nam prispodobo o poljskem plevelu.«

³⁷Odgovoril je in jim rekel: »Kdor seje dobro seme, je Sin človekov.

³⁸Njiva je svet. Dobro seme so otroci kraljestva, toda plevel so otroci zlobnega.

³⁹Sovražnik, ki jih je posejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli.

⁴⁰Kakor je torej plevel pobran in v ognju sežgan, tako bo ob koncu tega sveta.

⁴¹Sin človekov bo poslal svoje angele in iz njegovega kraljestva bodo pobrali vse stvari, ki so padle v greh in tiste, ki počno krivičnost;

⁴²in vrgli jih bodo v ognjeno talilno peč. Tam bo tarnanje in škripanje z zobmi.

⁴³Potem bodo pravični zasijali kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.

⁴⁴Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi. Ko ga je človek našel, ga skrije in zaradi radosti gre in proda vse, kar ima in to polje kupi.

⁴⁵Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere,

⁴⁶ki je, ko je našel en biser velike vrednosti, šel in prodal vse, kar je imel ter ga kupil.

⁴⁷Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno mreži, ki je bila vržena v morje in je zajela od vseh vrst,

⁴⁸ki so jo, ko je bila polna, odvlekli do obale in se usedli ter dobre zbrali v posode, toda slabe so vrgli proč.

⁴⁹Tako bo torej ob koncu sveta. Prišli bodo angeli in zlobne bodo oddvojili od pravičnih,

⁵⁰in jih vrgli v ognjeno talilno peč. Tam bo tarnanje in škripanje z zobmi.«

⁵¹§ Jezus jim reče: »Ste razumeli vse te besede?« Rečejo mu: »Da, Gospod.«

⁵²Tedaj jim je rekel: »Zato je vsak pisar, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben človeku, ki je hišni gospodar, ki prinaša iz svojega zaklada nove in stare stvari.«

⁵³In pripetilo se je, ko je Jezus zaključil te prispodobe, da je odšel od tam.

⁵⁴In ko je prišel v svojo lastno deželo, jih je v njihovi sinagogi učil, do take mere, da so bili osupli in govorili: »Od kod ima ta človek to modrost in ta mogočna dela?

⁵⁵Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati imenovana Marija? In njegovi bratje Jakob in Jožef in Simon in Juda?

⁵⁶In njegove sestre ali niso vse z nami? Od kod ima potem ta človek vse te stvari?«

⁵⁷In pohujševali so se nad njim. Toda Jezus jim je rekel: »Prerok ni brez spoštovanja, razen v svoji lastni deželi in v svoji lastni hiši.«

⁵⁸In tam zaradi njihove nevere ni storil veliko mogočnih del.

Matej 13

¹Tisti dan pa je Jezus šel iz hiše in sedel pri morju.

²In zbere se pri njem veliko ljudstva, toliko, da stopi v ladjo in sede, in vsa množica je stala na bregu.

³In govori jim v prilikah mnogo in pravi: Glej, sejalec je šel sejat.

⁴In ko seje, pade nekaj zrnja poleg ceste, in prileté ptice in ga pozobljejo.

⁵Drugo pa pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.

⁶Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.

⁷Drugo pa pade med trnje, in trnje zraste ter ga zaduši.

⁸Drugo pa pade na dobro zemljo in prinaša sad, nekatero po sto zrn, nekatero po šestdeset, nekatero po trideset.

⁹Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

¹⁰In učenci pristopijo in mu reko: Zakaj jim v prilikah govoriš?

¹¹On pa odgovori in jim reče: Ker vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano.

¹²Kajti kdor ima, mu bode dano in preobilno bo imel, kdor pa nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.

¹³Zato jim govorim v prilikah, ker gledajoč ne vidijo in poslušajoč ne slišijo in ne umejo.

¹⁴In na njih se izpolnjuje prorokovanje Izaija, katero pravi: „S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli.

¹⁵Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in oči svoje so zatisnili: da ne bi kdaj videli z očmi in slišali z ušesi in umeli s srcem in se izpreobrnili, in bi jih jaz ozdravil“.

¹⁶Blagor pa vašim očem, da vidijo, in vašim ušesom, da slišijo.

¹⁷Kajti resnično vam pravim, da so mnogi proroki in pravični želeli videti, kar vi vidite, in niso videli, in slišati, kar vi slišite, in niso slišali.

¹⁸Čujte torej vi priliko o sejalcu!

¹⁹Vsakemu, kdor sliši besedo o kraljestvu, pa je ne ume, pride hudobni duh in ukrade, kar je posejano v srcu njegovem; ta je, ki je posejan poleg ceste.

²⁰Kdor pa je posejan na skalnatih tleh, ta je, ki besedo posluša in jo precej z veseljem sprejme;

²¹toda nima korenine v sebi, temuč je nestanoviten. Kadar pa nastane stiska ali preganjanje zavoljo besede, se precej pohujšuje.

²²Kdor je pa posejan v trnju, ta je, ki besedo sliši, ali skrb tega sveta in slepilo bogastva uduši besedo in ostane brez sadu.

²³Kdor je pa posejan na dobro zemljo, ta je, ki besedo sliši in umeje; ta torej rodi sad in donaša nekateri stoteren, nekateri pa šestdeseteren, a nekateri trideseteren.

²⁴Drugo priliko jim predloži, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na njivi svoji.

²⁵Medtem pa, ko so ljudje spali, pride njegov sovražnik in poseje ljuljke med pšenico in odide.

²⁶Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka.

²⁷Pridejo pa hišnega gospodarja hlapci in mu reko: Gospod, nisi li dobrega semena posejal na svoji njivi? Odkod je pa prišla vanj ljuljka?

²⁸On pa jim reče: Sovražnik je to storil. Hlapci mu pa reko: Hočeš li torej, da gremo in jo izplevemo?

²⁹On pa veli: Ne! da ne bi kdaj, trgaje ljuljko, izrovali ž njo vred pšenice.

³⁰Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve, in v čas žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in zvežite jo v snopke, da se sežge, pšenico pa spravite v žitnico mojo.

³¹Drugo priliko jim predloži, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vseje na njivi svoji.

³²To je res najdrobnejše izmed vseh semen: kadar pa zraste, je večje od zelišč in postane drevo, da prileté ptice nebeške in si delajo gnezda po vejah njegovih.

³³Drugo priliko jim pove: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga vzame žena in primesi trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi.

³⁴Vse to je govoril Jezus množicam v prilikah, in brez prilike jim ni govoril,

³⁵da se izpolni, kar je rečeno po proroku, ki pravi: „V prilikah odprem usta svoja, pripovedoval bom, kar je skrito od ustanovitve sveta“.

³⁶Tedaj razpusti ljudstvo in pride domov. In pristopijo k njemu učenci njegovi, rekoč: Razloži nam priliko o ljuljki na njivi.

³⁷On pa odgovori in reče: Sejalec dobrega semena je Sin človekov.

³⁸Njiva pa je svet, a dobro seme, to so sinovi kraljestva, ljuljka pa so sinovi hudobnosti;

³⁹sovražnik, ki jo poseva, je hudič; žetev je pa konec sveta, a ženjci so angeli.

⁴⁰Kakor torej ljuljko pobirajo in v ognju sežigajo, tako bode na koncu tega sveta.

⁴¹Sin človekov pošlje angele svoje, in pobero iz kraljestva njegovega vse, kar napravlja pohujšanje, in tiste, ki delajo krivico,

⁴²in jih vržejo v ognjeno peč: tam bo jok in škripanje z zobmi.

⁴³Tedaj se bodo svetili pravični kakor solnce v svojega Očeta kraljestvu. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

⁴⁴Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na polju, katerega človek najde in skrije, in od veselja gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto polje.

⁴⁵Zopet je podobno nebeško kraljestvo kupcu, ki išče lepih biserov.

⁴⁶In ko najde eden dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

⁴⁷Zopet je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki se vrže v morje in zajme rib vsake vrste.

⁴⁸Ko se napolni, jo izvlečejo na breg, in sedejo in pobero, kar je dobro, v posode, a kar je slabo, pomečejo proč.

⁴⁹Tako bode na koncu sveta. Angeli pridejo in ločijo hudobne izmed pravičnih

⁵⁰in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.

⁵¹Reče jim: Ste li vse to razumeli? Reko mu: Da.

⁵²On jim pa reče: Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec za nebeško kraljestvo, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz zaklada svojega staro in novo.

⁵³In zgodi se, ko konča Jezus te prilike, odide odtod.

⁵⁴In prišedši v domovino svojo, jih uči v njih shodnici, tako da se zavzemajo in govoré: Odkod temu ta modrost in take moči?

⁵⁵Ali ni ta tesarjev sin? ali se ne imenuje mati njegova Marija in bratje njegovi Jakob in Jožef in Simon in Juda?

⁵⁶in niso li vse sestre njegove pri nas? Odkod torej temu vse to?

⁵⁷In pohujševali so se nad njim. Jezus pa jim reče: Nikjer ni prorok brez časti, razen v domovini in na domu svojem.

⁵⁸In ni storil ondi mnogo čudežev zavoljo njih nevere.