Luka 24

¹§ Torej na prvi dan tedna so zelo zgodaj zjutraj prišle k mavzoleju in nosile dišave, ki so jih pripravile in nekatere druge z njimi.

²Našle pa so kamen odvaljen od mavzoleja.

³In vstopile so vanj, pa niso našle telesa Gospoda Jezusa.

⁴In pripetilo se je, medtem ko so bile glede tega zelo zmedene, glej, dva moža sta stala poleg njih v sijočih oblekah

⁵in medtem ko so bile prestrašene in so svoje obraze sklonile k zemlji, sta jim rekla: »Zakaj iščete živega med mrtvimi?

⁶Njega ni tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji,

⁷rekoč: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi in biti križan ter tretji dan ponovno vstati.‹«

⁸In spomnile so se njegovih besed

⁹ter se vrnile od mavzoleja in vse te stvari povedale enajsterim ter vsem ostalim.

¹⁰Bile so Marija Magdalena in Joana in Marija, Jakobova mati ter druge ženske, ki so bile z njimi, ki so te stvari povedale apostolom.

¹¹Njihove besede pa so se jim zdele kakor prazno opravljanje in jim niso verjeli.

¹²Potem je vstal Peter in stekel k mavzoleju. In sklonjen dol je zagledal lanene trakove, položene posebej, ter odšel in se v sebi spraševal o tem, kar se je pripetilo.

¹³In glej, dva izmed njih sta tega istega dne odšla proti vasi, z imenom Emavs, ki je bila okoli šestdeset dolžin brazd od Jeruzalema.

¹⁴In skupaj sta se pogovarjala o vseh teh stvareh, ki so se zgodile.

¹⁵In pripetilo se je, medtem ko sta se skupaj posvetovala in razpravljala, da se je približal sam Jezus in šel z njima.

¹⁶Vendar so bile njune oči zadržane, da ga ne bi spoznala.

¹⁷On pa jima je rekel: »Kakšne vrste pogovori so to, ki jih imata drug z drugim, medtem ko hodita in sta žalostna?«

¹⁸Eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, pa mu odgovori in reče: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi izvedel stvari, ki so se v teh dneh tam zgodile?«

¹⁹In rekel jima je: »Katere stvari?« In rekla sta mu: »Glede Jezusa Nazarečana, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi, pred Bogom in vsemi ljudmi

²⁰in kako so ga visoki duhovniki in naši vladarji izročili, da bi bil obsojen na smrt in ga križali.

²¹Toda mi smo zaupali, da je bil on tisti, ki naj bi odkupil Izraela; in poleg vsega tega je danes tretji dan, odkar so se te stvari zgodile.

²²Da, in nekatere ženske, prav tako iz naše skupine, ki so bile zgodaj pri mavzoleju, so nas osupnile.

²³In ko niso našle njegovega telesa, so prišle, rekoč, da so prav tako videle videnje angelov, ki sta rekla, da je bil živ.

²⁴In nekateri izmed teh, ki so bili z nami, so odšli k mavzoleju in našli točno takó, kakor so rekle ženske, toda njega niso videli.«

²⁵Potem jima je rekel: »Oh bedaka in počasnega srca za verovanje vsega, kar so govorili preroki.

²⁶Ali ni moral Kristus pretrpeti te stvari in vstopiti v svojo slavo?«

²⁷In začel je pri Mojzesu in vseh prerokih ter jima v vseh pismih pojasnil besede glede njega samega.

²⁸In približali so se blizu k vasi, kamor sta šla, on pa je storil, kakor da bo odšel dalje.

²⁹Vendar sta ga primorala, rekoč: »Ostani z nama, kajti blizu večera je in dan je davno minil.« In odšel je noter, da ostane z njima.

³⁰In pripetilo se je, medtem ko je z njima sedel pri hrani, [da] je vzel kruh in ga blagoslovil in prelomil ter jima dal.

³¹In njune oči so bile odprte in sta ga spoznala, on pa je izginil iz njunega pogleda.

³²In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo znotraj naju, medtem ko je z nama govoril po poti in medtem ko nama je odpiral pisma?«

³³In vstala sta še isto uro in se vrnila v Jeruzalem in našla skupaj zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi,

³⁴govoreče: »Gospod je bil resnično obujen in se prikazal Simonu.«

³⁵In povedala sta, kakšne stvari so se zgodile na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

³⁶In ko sta tako govorila, je sam Jezus stal v njihovi sredi in jim reče: »Mir vam bodi.«

³⁷Toda bili so prestrašeni in zgroženi in domnevali so, da so videli duha.

³⁸Rekel jim je: »Zakaj ste zaskrbljeni? In zakaj v vaših srcih vstajajo misli?

³⁹Poglejte moje roke in moja stopala, da sem to jaz sam. Potipajte me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.«

⁴⁰In ko je tako govoril, jim je pokazal svoje roke in svoja stopala.

⁴¹In medtem ko zaradi radosti niso verjeli ter se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kaj hrane?«

⁴²§ In dali so mu kos pečene ribe in od satovja.

⁴³In vzel je to ter pred njimi pojedel.

⁴⁴In rekel jim je: »To so besede, ki sem vam jih govoril, medtem ko sem bil še z vami, da se morajo izpolniti vse stvari, ki so bile glede mene zapisane v Mojzesovi postavi in v prerokih in v psalmih.«

⁴⁵Tedaj jim je odprl njihov razum, da so lahko razumeli pisma

⁴⁶in jim rekel: »Tako je pisano in tako se je Kristusu spodobilo trpeti in tretji dan vstati od mrtvih,

⁴⁷in da bi se kesanje ter odpuščanje grehov oznanjalo v njegovem imenu med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu.

⁴⁸In vi ste priče teh stvari.

⁴⁹§ In glejte, nad vas pošiljam obljubo svojega Očeta, toda ostanite v jeruzalemskem mestu, dokler ne boste opremljeni z močjo od zgoraj.«

⁵⁰In odvedel jih je ven, prav do Betanije in povzdignil svoje roke in jih blagoslovil.

⁵¹In medtem ko jih je blagoslavljal, se je pripetilo, [da] je bil ločen od njih in odnesen gor v nebo.

⁵²In oni so ga oboževali in se z veliko radostjo vrnili v Jeruzalem

⁵³§ in bili so nenehno v templju in hvalili in blagoslavljali Boga. Amen.

Luka 24

¹A prvi dan tedna, zelo zgodaj, pridejo h grobu in prineso, kar so bile pripravile dišav.

²Najdejo pa kamen odvaljen od groba;

³ko pa stopijo v grob, ne najdejo trupla Gospoda Jezusa.

⁴In zgodi se, ko se niso mogle načuditi temu, glej, dva moža se postavita poleg njih v svetlih oblačilih.

⁵Ko so se pa bale in so povesile lica k zemlji, jim rečeta: Kaj iščete živega med mrtvimi?

⁶Ni ga tu, nego vstal je. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji,

⁷rekoč: Sin človekov mora biti izdan v roke ljudi grešnikov in biti križan, a vstati tretji dan.

⁸In spomnijo se besed njegovih,

⁹in se vrnejo od groba ter sporoče vse to enajsterim in vsem drugim.

¹⁰Bile so pa Marija Magdalena in Joana in Marija, Jakobova mati, in druge ž njimi, ki so to pravile apostolom.

¹¹In zdele so se jim njih besede kakor prazno govoričenje, in niso jim verjeli.

¹²A Peter vstane in pohiti h grobu in, sklonivši se, ugleda samo platnene prte. In odide domov, čudeč se, kaj se je zgodilo.

¹³In glej, dva izmed njih sta šla tisti dan v trg, ki je bil šestdeset tečajev daleč od Jeruzalema in mu je bilo ime Emavs.

¹⁴In pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.

¹⁵In prigodi se, ko se tako pogovarjata in drug drugega vprašujeta, da se sam Jezus približa in gre ž njima.

¹⁶Ali njune oči so bile zadržane, da ga nista spoznala.

¹⁷On jima pa reče: Kaki so to pogovori, ki jih imata gredoč med seboj? In ustavita se, gledaje žalostno.

¹⁸Odgovori pa eden, po imenu Kleopa, in mu reče: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne veš, kaj se je te dni v njem zgodilo?

¹⁹Pa jima reče: Kaj? Onadva mu pa rečeta: Tisto o Jezusu Nazarečanu, ki je bil mož prorok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom:

²⁰kako so ga naši višji duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali.

²¹Mi pa smo se nadejali, da je on ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrhu vsega tega je danes že tretji dan, kar se je to zgodilo.

²²Pa tudi uplašile so nas neke žene izmed naših, ki so bile zgodaj pri grobu,

²³in ko niso našle trupla njegovega, so prišle, pripovedujoč, da so celo videle prikazen angelov, kateri pravijo, da je on živ.

²⁴In nekateri teh, ki so z nami, so šli h grobu in so našli tako, kakor so bile žene povedale, ali njega niso videli.

²⁵In on jima veli: O vi nespametneži in lenega srca, da bi verovali vse, kar so govorili proroki!

²⁶Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v slavo svojo?

²⁷In začne od Mojzesa in vseh prorokov in jima razlaga, kar je v vseh pismih pisano o njem.

²⁸In približajo se trgu, v katerega sta šla; in on se dela, kakor da bi hotel dalje iti.

²⁹In prisilita ga, govoreč: Ostani z nama, ker se večeri in dan se je že nagnil. In gre noter, da ostane ž njima.

³⁰In zgodi se, ko je sedel ž njima za mizo, vzame kruh in blagoslovi ter ga prelomi in jima podaje.

³¹In njune oči se odpro in ga spoznata; a on jima izgine izpred oči.

³²In rečeta drug drugemu: Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal pisma?

³³In vstaneta še tiso uro in se vrneta v Jeruzalem, in najdeta zbrane enajstere in te, ki so bili ž njimi.

³⁴Ti pravijo: Res je vstal Gospod in se je prikazal Simonu.

³⁵In onadva pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala, ko je kruh prelomil.

³⁶Ko pa o tem še govore, stopi on sam v sredo mednje in jim reče: Mir vam!

³⁷In oni se uplaše in vsi prestrašeni mislijo, da vidijo duha.

³⁸In jim reče: Kaj se plašite? in zakaj dvomljive misli obhajajo vaša srca?

³⁹Poglejte roke moje in noge moje, da sem jaz sam; potipajte me in poglejte! Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.

⁴⁰In rekši to, jim pokaže roke in noge svoje.

⁴¹Ker pa še ne verjamejo od veselja in se čudijo, jim reče: Imate li tu kake jedi?

⁴²Oni pa mu dado kos pečene ribe in satovja.

⁴³In vzame in pojé pred njimi.

⁴⁴Reče pa jim: To so besede moje, katere sem vam bil govoril, ko sem bil še z vami, da se mora izpolniti vse, kar je pisano zame v zakonu Mojzesovem in v prorokih in psalmih.

⁴⁵Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma;

⁴⁶in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan iz mrtvih,

⁴⁷in se mora oznanjevati v imenu njegovem izpokorjenje in odpuščenje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema.

⁴⁸Vi pa ste priče temu.

⁴⁹In glejte, jaz pošljem obljubo Očeta svojega na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave.

⁵⁰Peljal jih je pa ven, da so bili Betaniji nasproti, in povzdigne roke svoje in jih blagoslovi.

⁵¹In zgodi se, ko jih blagoslavlja, da se loči od njih, in vznese se v nebo.

⁵²A oni se mu poklonijo in se vrnejo v Jeruzalem z velikim veseljem.

⁵³In bili so vsekdar v templju, hvaleč Boga.