Luka 15 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Luka 15

¹Potem so se mu približali vsi davkarji in grešniki, da bi ga poslušali.

²Farizeji in pisarji pa so godrnjali, rekoč: »Ta človek sprejema grešnike in z njimi jé.«

³Povedal pa jim je to prispodobo, rekoč:

⁴»Kateri mož izmed vas, ki ima sto ovac, če izgubi eno izmed njih, ali ne bo zapustil devetindevetdesetih v divjini in šel za to, ki je izgubljena, dokler je ne najde?

⁵In ko jo najde, jo vesel naprti na svoja ramena.

⁶In ko pride domov, skliče skupaj svoje prijatelje ter sosede, rekoč jim: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki je bila izgubljena.‹

⁷Povem vam, da bo na nebu podobna radost nad enim grešnikom, ki se pokesa, bolj kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi osebami, ki ne potrebujejo kesanja.

⁸Ali katera ženska, ki ima deset koščkov srebra, če izgubi en košček ali ne prižge svetilke in ne pomete hiše in marljivo išče, dokler ga ne najde?

⁹Ko pa ga je našla, skliče skupaj svoje prijateljice in svoje sosede, rekoč: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem košček, ki sem ga izgubila.‹

¹⁰Povem vam, enaka radost je v prisotnosti Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se pokesa.«

¹¹In rekel je: »Neki človek je imel dva sina

¹²in mlajši izmed njiju je rekel svojemu očetu: ›Oče, daj mi moj delež dobrin, ki mi pripadajo.‹ In razdelil jima je svoja sredstva za preživljanje.

¹³Ne veliko dni kasneje pa je mlajši sin zbral vse skupaj in šel na pot v daljno deželo in tam z razuzdanim življenjem potrošil svoje imetje.

¹⁴Ko pa je vse zapravil, je v tej deželi nastala silna lakota in začel je živeti v pomanjkanju.

¹⁵In odšel je ter se pridružil meščanu te dežele, ta pa ga je poslal na svoja polja, da pase svinje.

¹⁶Svoj trebuh pa si je želel napolniti z luščinami, ki so jih jedle svinje, pa mu [jih] nihče ni dal.

¹⁷§ Ko pa je prišel k sebi, je rekel: ›Koliko najetih služabnikov mojega očeta ima kruha na pretek, jaz pa umiram od lakote!

¹⁸Vstal bom ter odšel k svojemu očetu in mu bom rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj

¹⁹in nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Naredi me kakor enega svojih najetih služabnikov.‹‹

²⁰In vstal je ter prišel k svojemu očetu. Toda ko je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal ter imel sočutje in pritekel ter se oklenil njegovega vratu in ga poljubil.

²¹Sin pa mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in v tvojih očeh in nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

²²Toda oče je svojim služabnikom rekel: ›Prinesite najboljše svečano oblačilo in ga nadenite nanj in na njegovo roko dajte prstan ter čevlje na njegova stopala

²³in privedite sèm pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter bodimo veseli,

²⁴kajti ta moj sin je bil mrtev, pa je ponovno živ; bil je izgubljen, pa je najden.‹ In začeli so se veseliti.

²⁵Torej njegov starejši sin je bil na polju. Ko pa je prišel ter se bližal hiši, je zaslišal glasbo in ples.

²⁶In poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj pomenijo te stvari.

²⁷In ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je prejel živega in zdravega.‹

²⁸In bil je jezen in ni hotel vstopiti, zato je njegov oče prišel ven ter ga povabil.

²⁹In odgovoril je in rekel svojemu očetu: ›Glej! Ta mnoga leta ti služim niti nisem kadarkoli prestopil tvoje zapovedi, pa mi vendarle še nikoli nisi dal kozlička, da bi se s svojimi prijatelji lahko poveselil,

³⁰toda takoj, ko je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami požrl tvoja sredstva za preživljanje, si zanj zaklal pitano tele.‹

³¹On pa mu je rekel: ›Sin, ti si vedno z menoj in vse, kar imam, je tvoje.

³²Primerno je bilo, da bi se poveselili in bili veseli, kajti ta tvoj brat je bil mrtev, pa je ponovno živ; in bil je izgubljen, pa je najden.‹«

Luka 15

¹Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

²In godrnjali so farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike in ž njimi jé.

³A on jim pove tole priliko, govoreč:

⁴Kateri človek izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti devetindevetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, dokler je ne najde?

⁵In ko jo najde, jo zadene vesel na rame svoje,

⁶in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: Radujte se z menoj! zakaj našel sem ovco svojo, ki se je bila izgubila.

⁷Pravim vam, da tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore.

⁸Ali katera žena, ki ima deset srebrnikov, če izgubi en srebrnik, ne prižge sveče in ne pomete hiše ter išče skrbno, dokler ga ne najde?

⁹In ko ga najde, skliče prijateljice in sosedinje in reče: Radujte se z menoj! zakaj našla sem srebrnik, ki sem ga bila izgubila.

¹⁰Tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori.

¹¹In reče: Neki človek je imel dva sina.

¹²In mlajši reče očetu: Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada. In razdeli jima premoženje.

¹³In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljno deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno.

¹⁴In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati.

¹⁵In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past.

¹⁶In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal.

¹⁷Ko pa pride sam v se, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu lakote pogibljem!

¹⁸Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj!

¹⁹nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih.

²⁰In vstane in gre k očetu svojemu. A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja.

²¹A sin mu reče: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval.

²²Oče pa veli hlapcem svojim: Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge;

²³in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo:

²⁴zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel. In začno se veseliti.

²⁵A starejši sin njegov je bil na polju; in ko se gredoč približa hiši, zasliši godbo in ples

²⁶ter pokliče enega hlapcev in vpraša, kaj bi to bilo.

²⁷On mu pa reče: Brat tvoj je prišel, in oče tvoj je zaklal tele pitano, ker ga je zopet dobil zdravega.

²⁸On pa se razjezi in noče iti noter. Tedaj pride ven oče njegov ter ga prosi.

²⁹On pa odgovori in reče očetu svojemu: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil zapovedi tvoje, a meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil.

³⁰Ko je pa prišel ta sin tvoj, ki je zažrl premoženje tvoje z vlačugami, si mu zaklal tele pitano.

³¹On mu pa reče: Sin, ti si vsekdar pri meni, in vse moje je tvoje.

³²Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.