Luka 14

¹In pripetilo se je, medtem ko je odšel v hišo enega izmed vodilnih farizejev, da bi na šabatni dan jedel kruh, da so ga ti opazovali.

²In glej, pred njim je bil nek človek, ki je imel vodenico.

³In Jezus je izvedencem v postavi in farizejem odgovarjal ter govoril, rekoč: »Ali je zakonito zdraviti na šabatni dan?«

⁴Oni pa so molčali. In prijel ga je in ozdravil ter ga pustil oditi,

⁵§ in odgovoril jim je, rekoč: »Komu izmed vas pade osel ali vol v jamo in ga ne bo nemudoma, na šabatni dan, izvlekel ven?«

⁶In ponovno mu niso mogli odgovoriti na te stvari.

⁷In ko je opazil, kako izbirajo vodilna mesta, je tem, ki so bili povabljeni, podal prispodobo, rekoč jim:

⁸»Kadar te katerikoli človek povabi na poroko, se ne usedi na najvišje mesto, da ne bi le-ta povabil častitljivejšega človeka, kakor si ti,

⁹in ne bi prišel ta, ki je povabil tebe in njega in ti rekel: ›Daj prostor temu človeku,‹ ti pa si boš s sramoto začel jemati najnižji prostor.

¹⁰Toda kadar si povabljen, pojdi in se usedi na najnižji prostor, da ti lahko reče, kdor te je povabil, ko pride k tebi: ›Prijatelj, pojdi višje,‹ potem boš imel oboževanje v prisotnosti teh, ki s teboj sedijo pri obedu.

¹¹Kajti kdorkoli se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan.«

¹²Potem je prav tako rekel tistemu, ki ga je povabil: »Kadar pripravljaš kosilo ali večerjo, ne pokliči svojih prijateljev, niti svojih bratov, niti svojih sorodnikov, niti svojih bogatih sosedov, da te ne bi tudi oni povabili in ti povrnili.

¹³Toda kadar pripravljaš pojedino, pokliči revne, pohabljene, hrome, slepe

¹⁴in boš blagoslovljen, ker ti ne morejo poplačati, kajti poplačano ti bo ob vstajenju pravičnih.«

¹⁵In ko je eden izmed teh, ki je pri obedu sedel z njim, slišal te stvari, mu je rekel: »Blagoslovljen je, kdor bo jedel kruh v Božjem kraljestvu.«

¹⁶On pa mu je potem rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in povabil mnoge.

¹⁷Ob času večerje pa je poslal svojega služabnika, da pove tem, ki so bili povabljeni: ›Pridite, kajti sedaj so vse stvari pripravljene.‹

¹⁸Vsi pa so se začeli soglasno opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Kupil sem kos zemlje in nujno ga moram iti pogledat. Prosim te, imej me za opravičenega.‹

¹⁹In drugi je rekel: ›Kupil sem pet jarmov volov in grem, da jih preizkusim. Prosim te, imej me za opravičenega.‹

²⁰In drugi je rekel: ›Poročil sem ženo in zato ne morem priti.‹

²¹Tako, da je ta služabnik prišel in te stvari sporočil svojemu gospodarju. Potem je hišni gospodar jezen rekel svojemu služabniku: ›Pojdi hitro ven na ulice in mestne ceste ter pripelji sèm revne in pohabljene in šepave in slepe.‹

²²In služabnik je rekel: ›Gospod, narejeno je, kakor si zapovedal in še je prostor.‹

²³In gospodar je rekel služabniku: ›Pojdi ven na glavne ceste ter ograje in jih prisili, da vstopijo, da se bo moja hiša lahko napolnila.‹

²⁴Kajti povem vam: ›Da nihče izmed tistih ljudi, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.‹«

²⁵In z njim so šle velike množice, on pa se je obrnil in jim rekel:

²⁶»Če katerikoli človek pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, da in tudi svojega lastnega življenja, ne more biti moj učenec.

²⁷In kdorkoli ne nosi svojega križa in ne sledi meni, ne more biti moj učenec.

²⁸Kajti kdo izmed vas, ki hoče zgraditi stolp, se prej ne usede in ne prešteje stroška, ali ima zadosti, da ga dokonča?

²⁹Da ga ne bi morda potem, ko je položil temelj, pa ga ne bi bil zmožen dokončati, vsi tisti, ki so to gledali, začeli zasmehovati,

³⁰rekoč: ›Ta človek je začel graditi, pa ni bil zmožen dokončati.‹

³¹Ali kateri kralj, ki pripravlja vojno proti drugemu kralju, prej ne séde in se posvetuje, če bo zmožen z deset tisoči srečati tistega, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči?

³²Sicer, dokler je drugi še daleč, on pošlje poslanstvo in prosi pogoje za mir.

³³Torej podobno, kdorkoli izmed vas, ki ne zapusti vsega, kar ima, ne more biti moj učenec.

³⁴Sol je dobra, toda če je sol izgubila svoj okus, s čim se bo začinila?

³⁵Niti ni primerna za zemljo niti za gnojišče, temveč jo ljudje mečejo ven. Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«

Luka 14

¹In zgodi se, ko pride v hišo enega izmed prvakov farizejskih v soboto jest kruh, da so oni nanj pazili.

²In glej, vodeničen človek je bil pred njim.

³In Jezus izpregovori in reče učenikom postave in farizejem: Se li sme v soboto zdraviti ali ne?

⁴Oni pa umolknejo. In ga prime in ozdravi in odpusti.

⁵In jim reče: Kdo izmed vas, če mu pade osel ali vol v vodnjak, ga ne izvleče precej v sobotni dan?

⁶In niso mu mogli odgovoriti na to.

⁷Povedal je pa povabljencem priliko, opazivši, kako si izbirajo prve prostore, govoreč jim:

⁸Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega

⁹in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor.

¹⁰Ampak, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sedé s teboj.

¹¹Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.

¹²Pravil je pa tudi temu, ki ga je bil povabil: Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.

¹³Ampak, kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce,

¹⁴in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih.

¹⁵Ko je to slišal nekdo izmed teh, ki so sedeli ž njim za mizo, mu reče: Blagor mu, kdor bo jedel kruh v kraljestvu Božjem.

¹⁶On pa mu reče: Neki človek je napravil veliko večerjo in mnogo jih je povabil.

¹⁷In pošlje hlapca svojega ob uri večerje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je že vse pripravljeno!

¹⁸In začno se vsi hkratu izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil in silno mi je treba, da grem in jo ogledam; prosim te, izgovori me!

¹⁹A drugi reče: Pet jarmov volov sem kupil in grem jih poskušat; prosim, izgovori me!

²⁰Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

²¹In hlapec pride in sporoči to gospodu svojemu. Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.

²²In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

²³Pa veli gospodar hlapcu: Pojdi ven na pota in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja.

²⁴Kajti pravim vam, da noben onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje.

²⁵Šlo je pa ž njim veliko ljudstva; in obrnivši se, jim reče:

²⁶Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja svojega, ne more biti moj učenec.

²⁷Kdor ne nosi križa svojega in ne gre za menoj, ne more biti moj učenec.

²⁸Kdo namreč izmed vas, ki hoče sezidati stolp, ne sede prej in preračuni stroškov, če ima pač toliko, da ga dodela?

²⁹da se mu, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, ne začno vsi, ki to vidijo, posmehovati,

³⁰govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dokončati.

³¹Ali kateri kralj, kadar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne sede prej in se posvetuje, če se pač more z desetimi tisočmi srečati s tem, ki pride proti njemu z dvajsetimi tisočmi?

³²Če pa ne more, pošlje poslance in prosi miru, dokler je še sovražnik daleč.

³³Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

³⁴Dobra je sol; ako se pa tudi sol izpridi, s čim se bo osolila?

³⁵Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!