Jozue 5

¹Pripetilo se je, ko so vsi kralji Amoréjcev, ki so bili na zahodni strani Jordana in vsi kralji Kánaancev, ki so bili poleg morja, slišali, da je Gospod izpred Izraelovih otrok posušil vode Jordana, dokler nismo prešli čez, da se je njihovo srce stopilo niti ni bilo več tam v njih duha zaradi Izraelovih otrok.

²Ob tistem času je Gospod rekel Józuetu: »Naredi si ostre nože in ponovno, drugič, obreži Izraelove otroke.«

³Józue si je naredil ostre nože in Izraelove otroke obrezal na hribu prednjih kožic.

⁴In to je razlog, zakaj je Józue obrezal. Vse ljudstvo, ki je prišlo iz Egipta, kar jih je bilo moških, torej vsi bojevniki, so umrli po poti v divjini, potem ko so prišli iz Egipta.

⁵Torej vse ljudstvo, ki je izšlo, je bilo obrezano. Toda vsega ljudstva, ki je bilo rojeno po poti v divjini, ko so izšli iz Egipta, njih niso obrezali.

⁶Kajti Izraelovi otroci so štirideset let hodili po divjini, dokler ni bilo vse ljudstvo, ki so bili bojevniki, ki so prišli iz Egipta, použito, ker niso ubogali Gospodovega glasu, katerim je Gospod prisegel, da jim ne bo pokazal dežele, ki jo je Gospod prisegel njihovim očetom, da nam jo bo dal, deželo, kjer tečeta mleko in med.

⁷Njihove otroke, ki jih je dvignil namesto njih, te je Józue obrezal, kajti bili so neobrezani, ker jih po poti niso obrezali.

⁸Pripetilo se je, ko so naredili obrezo vsega ljudstva, da so ostali na svojih prostorih v taboru, dokler niso okrevali.

⁹Gospod je rekel Józuetu: »Danes sem od tebe odvalil egiptovsko grajo.« Zaradi tega se ime kraja imenuje Gilgál do današnjega dne.

¹⁰Izraelovi otroci so se utaborili v Gilgálu in na štirinajsti dan meseca zvečer praznovali pasho na ravninah Jerihe.

¹¹Naslednji dan po pashi so jedli od starega žita dežele, nekvašene kolače in praženo žito, na prav isti dan.

¹²Mana je prenehala naslednji dan, potem ko so jedli od starega žita dežele niti Izraelovi otroci niso imeli več mane, temveč so tisto leto jedli od sadov kánaanske dežele.

¹³Pripetilo se je, ko je bil Józue pri Jerihi, da je povzdignil svoje oči in pogledal in glej, nasproti njega je stal mož z izvlečenim mečem v svoji roki. Józue je odšel k njemu ter mu rekel: »Ali si za nas ali za naše nasprotnike?«

¹⁴Odgovoril je: »Ne, temveč kot poveljnik Gospodove vojske; sedaj sem prišel.« Józue je padel na svoj obraz k zemlji in oboževal ter mu rekel: »Kaj pravi moj gospod svojemu služabniku?«

¹⁵Poveljnik Gospodove vojske je Józuetu rekel: »Sezuj svoj čevelj s svojega stopala, kajti kraj, na katerem stojiš, je svet.« In Józue je storil tako.

Jozue 5

¹Ko so pa slišali vsi kralji Amorejcev, ki so bili na tej strani Jordana proti zahodu, in vsi kralji Kanaancev, ki so bivali ob morju, kako je posušil Gospod jordanske vode pred sinovi Izraelovimi, dokler niso prešli, jim je skopnelo srce in jim ni ostalo nič poguma, zaradi sinov Izraelovih.

²Tisti čas veli Gospod Jozuetu: Naredi si kamenenih nožev, in obreži zopet sinove Izraelove vdrugič.

³In naredil si je Jozue kamenenih nožev in obrezal sinove Izraelove ob Hribu neobreze.

⁴To pa je vzrok, zakaj jih je obrezal Jozue: vse ljudstvo, ki je šlo iz Egipta, kar jih je bilo moških, sposobnih za vojsko, so pomrli v puščavi po poti, ko so šli iz Egipta.

⁵In ljudstvo vse, ki je izšlo, je bilo obrezano; toda vse ljudstvo, kar se ga je rodilo v puščavi ob potovanju po odhodu iz Egipta, ni bilo obrezano.

⁶Zakaj sinovi Izraelovi so hodili štirideset let po puščavi, dokler ni poginil ves tisti narod, vojaški možje, ki so bili odšli iz Egipta, zato ker niso poslušali Gospodovega glasu; katerim je prisegel Gospod, da jim ne da videti dežele, ki je zanjo prisegel Gospod njih očetom, da nam jo da, deželo, v kateri teče mleko in med.

⁷A njih otroke, ki jih je Gospod postavil na njih mesto, je obrezal Jozue; kajti bili so neobrezani, ker jih nihče ni obrezoval na poti.

⁸In ko so končali obrezo vsega naroda, so ostali utaborjeni na svojem mestu, dokler niso ozdraveli.

⁹In Gospod reče Jozuetu: Danes sem odvalil z vas sramoto Egipčanov; zato se je imenovalo tisto mesto Gilgal do tega dne.

¹⁰In ko so sinovi Izraelovi taborili v Gilgalu, so praznovali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru, na poljanah Jerihovih.

¹¹In jedli so od starega žita te dežele drugi dan po pashi, opresne kruhe in opraženo zrnje v isti dan.

¹²In mana je preminila drugi dan, ko so jedli od žita tiste dežele, in Izraelovi sinovi niso več dobili mane, ampak jedli so od pridelkov Kanaanske dežele tisto leto.

¹³Zgodi se pa, ko je bil Jozue pri Jerihu, da povzdigne oči in gleda, in glej, nasproti mu stoji mož s potegnjenim mečem v roki. In Jozue gre k njemu in mu reče: Si li ti naš ali naših sovražnikov?

¹⁴On reče: Ne, temuč knez sem vojske Gospodove; sedaj sem prišel. In Jozue pade z obličjem na tla in moli ter mu reče: Kaj pravi gospod moj svojemu hlapcu?

¹⁵In knez vojske Gospodove veli Jozuetu: Sezuj obuvalo z nog svojih, zakaj mesto, ki stojiš na njem, je sveto. In Jozue stori tako.