Jozue 14

¹To so dežele, ki so jih Izraelovi otroci podedovali v kánaanski deželi, ki so jim jo duhovnik Eleazar, Nunov sin Józue in poglavarji očetov rodov Izraelovih otrok razdelili v dediščino.

²Njihova dediščina je bila po žrebu, kakor je Gospod zapovedal po Mojzesovi roki, za devet rodov in za polovico rodu.

³Kajti Mojzes je na drugi strani Jordana dal dediščino dvema rodovoma in polovici rodu, toda Lévijevcem med njimi ni dal nobene dediščine.

⁴Kajti od Jožefovih otrok sta bila dva rodova, Manáse in Efrájim. Zato v deželi niso dali nobenega deleža Lévijevcem, razen mest, da prebivajo v njih, z njihovimi predmestji za njihovo živino in za njihovo imetje.

⁵Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako so Izraelovi otroci storili in razdelili so deželo.

⁶Potem so Judovi otroci prišli k Józuetu v Gilgál in Jefunéjev sin Kaléb, Kenázovec, mu je rekel: »Ti poznaš stvar, ki jo je Gospod rekel Božjemu možu Mojzesu glede mene in tebe v Kadeš Barnéi.

⁷Štirideset let mi je bilo, ko me je Gospodov služabnik Mojzes poslal iz Kadeš Barnée, da ogledam deželo in ponovno sem mu prinesel besedo, kakor je bila ta v mojem srcu.

⁸Kljub temu so moji bratje, ki so z menoj odšli gor, ljudstvu stopili srce, toda jaz sem v celoti sledil Gospodu, svojemu Bogu.

⁹Mojzes je na ta dan prisegel, rekoč: ›Zagotovo bo dežela, ki si jo pomendral s svojimi stopali, tvoja dediščina in tvojih otrok na veke, ker si v celoti sledil Gospodu, mojemu Bogu.‹

¹⁰Sedaj, glej, Gospod me je obdržal živega, kakor je rekel, teh petinštirideset let, celo odkar je Gospod spregovoril to besedo Mojzesu, medtem ko so Izraelovi otroci tavali po divjini. Sedaj glej, jaz sem danes star petinosemdeset let.

¹¹Še danes sem tako močan, kakor sem bil na dan, ko me je poslal Mojzes. Kakršna je bila moja moč takrat, celo takšna je moja moč za vojno zdaj, tako za odhajanje kakor za prihajanje.

¹²Zdaj mi torej daj to goro, o kateri je Gospod govoril na tisti dan, kajti na tisti dan si slišal kako so bili tam Anákovci in da so bila mesta velika in ograjena. Če bo tako, da bo Gospod z menoj, potem jih bom zmožen pognati ven, kakor je rekel Gospod.«

¹³Józue ga je blagoslovil in Jefunéjevemu sinu Kalébu v dediščino izročil Hebrón.

¹⁴Hebrón je torej postal dediščina Jefunéjevega sina Kaléba, Kenázovca, do tega dne, zato ker je v celoti sledil Gospodu, Izraelovemu Bogu.

¹⁵Ime Hebróna je bilo prej Kirját Arba; ta Arbá je bil velik mož med Anákovci. In dežela je imela počitek pred vojno.

Jozue 14

¹Te pa so dediščine, ki so jih dobili sinovi Izraelovi v Kanaanski deželi, ki so jih jim porazdelili Eleazar duhovnik in Jozue, sin Nunov, in poglavarji očetovinam vseh rodov Izraelovih sinov;

²po žrebanju so jim pridelili dediščino, kakor je Gospod zapovedal po Mojzesu, devetim rodom in polovici rodu.

³Dvema rodoma in polovici rodu je namreč Mojzes dal dediščino na oni strani Jordana. Levitom pa ni dal dediščine med njimi nobene.

⁴Kajti Jožefovih sinov sta bila dva roda, Manase in Efraim; in levitom niso dali deleža v deželi, samo mesta za prebivanje in pašnike okoli njih njih živini in njih blagu.

⁵Kakor je bil Gospod zapovedal Mojzesu, tako so storili Izraelovi sinovi in so razdelili deželo.

⁶Tedaj pristopijo Judovi sinovi k Jozuetu v Gilgalu, in Kaleb, sin Jefunov, Kenizejec, ga ogovori: Ti veš, kar je rekel Gospod Mojzesu, možu Božjemu, zastran mene in tebe v Kades-barnei.

⁷Štirideset let sem bil star, ko me je poslal Mojzes, služabnik Gospodov, iz Kades-barnee ogledovat deželo; in prinesel sem mu poročilo, kakor mi je bilo pri srcu.

⁸Toda moji bratje, ki so šli gori z menoj, so ljudstvu v obup zapeljali srce, jaz pa sem zvesto hodil za Gospodom, Bogom svojim.

⁹In Mojzes je prisegel tisti dan, rekoč: Gotovo bode dežela, po kateri je stopala tvoja noga, tebi in tvojim otrokom dediščina vekomaj, ker si zvesto hodil za Gospodom, Bogom mojim.

¹⁰In sedaj, glej, Gospod me je ohranil v življenju, kakor je govoril teh štirideset in pet let, odkar je govoril besedo to Mojzesu, ko je Izrael potoval po puščavi. In sedaj, glej, danes sem petinosemdeset let star:

¹¹in še danes sem tako krepak kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, je tudi sedaj, da se bojujem in hodim ven in noter.

¹²Sedaj torej mi daj to gorovje, ki je o njem govoril Gospod tisti dan; kajti slišal si takrat, da so Enakimi ondi in velika in utrjena mesta. Morda bode Gospod z menoj, da jih preženem, kakor je govoril Gospod.

¹³Tedaj ga blagoslovi Jozue ter da Hebron v dediščino Kalebu, sinu Jefunovemu.

¹⁴Zato je prišel Hebron v dedno posest Kalebu, Jefunovemu sinu, Kenizejcu, do današnjega dne, ker je zvesto hodil za Gospodom, Bogom Izraelovim.

¹⁵Hebron pa se je prej imenoval Arbovo mesto; ta je bil največji mož med Enakimi. In dežela je počivala od vojen.