Job 3 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 3

¹Po tem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan.

²Job je spregovoril in rekel:

³»Naj izgine dan, na katerega sem bil rojen in noč, v kateri je bilo rečeno: ›Tukaj je spočet fantek.‹

⁴Naj bo ta dan tema. Naj ga Bog od zgoraj ne upošteva niti naj svetloba ne sije nad njim.

⁵Naj ga tema in smrtna senca omadežujeta. Naj oblak prebiva nad njim. Naj ga straši črnina dneva.

⁶Glede tiste noči naj se je polasti tema. Naj ta ne bo pridružena dnevom leta, naj ta ne pride v število mesecev.

⁷Glej, naj bo ta noč osamljena, naj noben radosten glas ne pride vanjo.

⁸§ Naj jo prekolnejo tisti, ki preklinjajo dan, ki so pripravljeni dvigniti svoje žalovanje.

⁹Naj bodo zvezde njene polteme temne; naj oprezujejo za svetlobo, toda nimajo nobene niti naj ne zagledajo jutranjega svitanja,

¹⁰ker ta ni zaprla vrat maternice moje matere niti pred mojimi očmi ni skrila bridkosti.

¹¹Čemu nisem umrl v maternici? Zakaj nisem izročil duha, ko sem prišel iz trebuha?

¹²Zakaj sem bil [vzet na] kolena? Ali zakaj [na] prsi, da bi sesal?

¹³Kajti sedaj bi mirno ležal in bi bil tiho; spal bi. Potem bi počival

¹⁴s kralji in svetovalci zemlje, ki so zapuščene kraje gradili zase,

¹⁵ali s princi, ki so imeli zlato, ki so svoje hiše napolnjevali s srebrom,

¹⁶ali ne bi bil kakor prezgodnji porod, kakor otročiči, ki nikoli niso videli svetlobe.

¹⁷Tam zlobni odnehajo od nadlegovanja in tam bodo izmučeni pri počitku.

¹⁸Tam jetniki počivajo skupaj. Oni ne poslušajo glasu zatiralca.

¹⁹Majhni in veliki so tam in služabnik je prost pred svojim gospodarjem.

²⁰§ Zakaj je svetloba dana tistemu, ki je v bedi in življenje zagrenjenemu v duši,

²¹ki hrepeni po smrti, toda ta ne prihaja in koplje za njo bolj kakor za skritimi zakladi,

²²ki se silno razveseljujejo in so veseli, ko lahko najdejo grob?

²³Zakaj je svetloba dana možu, čigar pot je skrita in katerega je Bog ogradil?

²⁴Kajti moje vzdihovanje prihaja preden jem in moja rjovenja so izlita ven kakor vode.

²⁵Kajti stvar, ki sem se je silno bal, je prišla nadme in to, česar sem se bal, je prišlo k meni.

²⁶Nisem bil na varnem niti nisem imel počitka niti nisem bil tiho, vendar je težava prišla.«

Job 3

¹Potem odpre Job usta in kolne svoj dan.

²In izpregovori Job in reče:

³Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen, in noč, ki je rekla: Deček je spočet!

⁴Tisti dan – naj postane teman, ne vprašaj po njem Bog od zgoraj, svit mu ne zasij nikdar!

⁵Tema in senca smrti naj si ga prisvojita, mrak naj se ušatori nad njim, vse, kar temni dan, naj ga prestraši!

⁶Tista noč – tema jo prevzemi, naj se ne veseli med dnevi leta, naj ne pride v mesecev število!

⁷Da, tista noč bodi nerodovitna, veselega glasu ne bodi v njej!

⁸Prekolnite jo, čarovniki, ki preklinjate dan, ki ste zmožni zbuditi leviatana.

⁹Potemné naj zvezde njenega somraka, pričakuje naj svetlobe, pa je ne bodi, tudi utripanja jutranje zarje naj ne zagleda:

¹⁰zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem.

¹¹Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu, izpustil duše, ko sem prišel iz materinega telesa?

¹²Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal?

¹³Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj

¹⁴s kralji in svetovalci zemlje, ki so si zgradili podrtine,

¹⁵ali s knezi, ki so imeli zlata, ki so napolnili hiše svoje s srebrom.

¹⁶Ali da bi me sploh ne bilo kakor ni izpovitka, ki so ga zagrebli, kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči!

¹⁷Tam je nehalo krivičnikov divjanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč;

¹⁸tam mirno ležé vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca.

¹⁹Mali in veliki – tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega.

²⁰Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše?

²¹ki čakajo smrti, pa je ni, in hrepene po njej bolj, nego kdor koplje zaklade,

²²ki bi se silno veselili in radovali, ko bi našli grob?

²³Čemu je luč možu, čigar pot je prikrita in ki ga je Bog ogradil s trnjem?

²⁴Zakaj kadar bi imel jesti, mi je zdihovati, in stokanje moje se razliva kakor voda.

²⁵Kajti česar sem se bal, to je prišlo nadme, česar me je bilo strah, to me je zadelo.

²⁶Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!