Jeremija 48

¹§ Zoper Moáb tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: »Gorje Nebóju! Kajti ta je oplenjen. Kirjatájim je zbegan in zavzet. Misgab je zbegan in zaprepaden.

²Moábove hvale ne bo več. V Hešbónu so snovali zlo zoper njega; pridimo in iztrebimo ga pred tem, da bi bil narod. Tudi ti boš iztrebljen, o Madmén; meč te bo preganjal.

³Glas vpitja bo iz Horonájima, plenjenje in veliko uničenje.

⁴Moáb je uničen; njegovi malčki so storili, da se je slišal jok.

⁵Kajti ob vzpenjanju Luhíta se bo vzdigovalo nenehno jokanje, kajti ob spuščanju Horonájima so sovražniki slišali krik pogube.

⁶§ Pobegnite, rešite svoja življenja in bodite podobni brinu v divjini.

⁷Kajti ker si zaupal v svoja dela in svoje zaklade, boš tudi ti zajet. Kemoš bo šel naprej v ujetništvo skupaj s svojimi duhovniki in svojimi princi.

⁸Plenilec bo prišel nad vsako mesto in nobeno mesto ne bo uteklo. Tudi dolina bo propadla in ravnina bo uničena, kakor je govoril Gospod.

⁹Daj peruti Moábu, da bo lahko pobegnil in ušel, kajti njegova mesta bodo zapuščena, brez kogarkoli, da bi v njih prebival.

¹⁰Preklet bodi, kdor dela Gospodovo delo varljivo in preklet bodi, kdor svoj meč zadržuje od krvi.

¹¹Moáb je bil sproščen od svoje mladosti in se ustalil na svojih drožeh in ni bil izpraznjen iz posode v posodo niti ni šel v ujetništvo. Zato bo njegov okus ostal v njem in njegova vonjava ni spremenjena.

¹²§ Zato, glej, prihajajo dnevi,‹ govori Gospod, ›ko bom k njemu poslal postopače, ki mu bodo povzročili, da se potepa in izpraznili bodo njegove posode in počili njihove mehove.

¹³Moáb se bo sramoval Kemoša, kakor se je Izraelova hiša sramovala Betela, njihovega zaupanja.

¹⁴Kako pravite: ›Mi smo mogočni in močni možje za vojno?‹

¹⁵§ Moáb je oplenjen in odšel gor iz svojih mest in njegovi izbrani mladeniči so odšli dol k pokolu,‹ govori Kralj, katerega ime je Gospod nad bojevniki.

¹⁶Blizu je Moábova katastrofa, da pride in njegova stiska silno hiti.

¹⁷Vsi vi, ki ste okoli njega, žalujte za njim; in vsi vi, ki poznate njegovo ime, recite; ›Kako je močna opora zlomljena in krasna palica!‹

¹⁸Ti hči, ki poseljuješ Dibón, pridi dol iz svoje slave in sédi v žeji; kajti plenilec Moába bo prišel nadte in ta bo uničil tvoja oporišča.

¹⁹Oh prebivalec Aroêrja, stoj ob poti in oprezaj; in vprašaj tistega, ki beži in tisto, ki pobegne ter reci: ›Kaj se je zgodilo?‹

²⁰Moáb je zbegan, kajti zlomljen je. Tulite in vpijte. Povejte v Arnónu, da je Moáb oplenjen.

²¹Sodba je prišla nad ravno deželo; nad Holón, nad Jahac, nad Mefáat,

²²nad Dibón, nad Nebó, nad Bet Diblatájim,

²³nad Kirjatájim, nad Bet Gamúl, nad Bet Meón,

²⁴nad Kerijót, nad Bocro in nad vsa mesta moábske dežele, daljna ali bližnja.

²⁵Moábov rog je odsekan in njegov laket je zlomljen,‹ govori Gospod.

²⁶›Opijanite ga, kajti poveličal se je zoper Gospoda. Tudi Moáb se bo valjal v svojem izbljuvku in tudi on bo v posmeh.

²⁷§ Mar vam ni bil Izrael v posmeh? Je bil najden med tatovi? Kajti odkar govoriš o njem, poskakuješ od veselja.

²⁸Oh vi, ki prebivate v Moábu, zapustite mesta in prebivajte na skali in bodite podobni golobici, ki dela svoje gnezdo na straneh ustja luknje.

²⁹Slišali smo ponos Moába (on je silno ponosen), njegovo nadutost, njegovo aroganco, njegov ponos in oholost njegovega srca.

³⁰Poznam njegov bes,‹ govori Gospod; ›toda to ne bo tako; njegove laži na to ne bodo tako vplivale.

³¹Zato bom tulil zaradi Moába in vpil zaradi vsega Moába; moje srce bo žalovalo zaradi mož iz Kir Hêresa.

³²Oh sibmanska trta, jokal bom za teboj z jokanjem Jazêrja. Tvoje rastline so odšle prek morja, segle so celó k jazêrskemu morju. Plenilec je padel na tvoje poletne sadove in na tvojo trgatev.

³³Radost in veselje sta vzeta iz obilnega polja moábske dežele. Trti sem velel, da odpove pred vinskimi stiskalnicami. Nihče ne bo mendral z vriskanjem; njihovo vriskanje ne bo vriskanje.

³⁴§ Od krika Hešbóna, celó do Elaléja in celó do Jahaca so izgovarjali svoj glas, od Coarja celó do Horonájima, kakor triletna telica, kajti tudi nimrímske vode bodo zapuščene.

³⁵Poleg tega bom povzročil, da odneha v Moábu,‹ govori Gospod, ›kdor daruje na visokih krajih in kdor zažiga kadilo svojim bogovom.

³⁶Zato bo moje srce ihtelo kakor piščali za Moábom in moje srce bo ihtelo kakor piščali za možmi Kir Hêresa, ker so bogastva, ki jih je pridobil, izginila.

³⁷Kajti vsaka glava bo plešasta in vsaka brada pristrižena. Na vseh rokah bodo vrezi in na ledjih vrečevina.

³⁸Tam bo splošno žalovanje na vseh hišnih strehah Moába in na njegovih ulicah, kajti zlomil sem Moáb kakor posodo, v kateri ni zadovoljstva,‹ govori Gospod.

³⁹Tulili bodo, rekoč: »Kako je ta zlomljen! Kako je Moáb s sramoto obrnil hrbet! Tako bo Moáb v posmeh in zaprepadenost vsem okoli njega.‹

⁴⁰Kajti tako govori Gospod: ›Glej, letel bo kot orel in svoje peruti bo širil nad Moábom.

⁴¹Kerijót je zavzet, oporišča so presenečena in srca mogočnih mož v Moábu bodo na ta dan kakor srce ženske v njenih ostrih bolečinah.

⁴²Moáb bo uničen pred tem, da bi bil ljudstvo, ker se je poveličeval zoper Gospoda.

⁴³Strah, jama in zanka bodo nad teboj, oh prebivalec Moába,‹ govori Gospod.

⁴⁴›Kdor beži pred strahom, bo padel v jamo, in kdor vstaja iz jame, bo zajet v zanko, kajti jaz bom to privedel nadenj, celó nad Moáb, leto njihovega obiskanja,‹ govori Gospod.

⁴⁵›Tisti, ki so zbežali, so stali pod hešbónsko senco zaradi sile. Toda ogenj bo izšel iz Hešbóna, plamen iz srede Sihóna in použil bo Moábov kot in tême upornih.

⁴⁶Gorje tebi, oh Moáb! Ljudstvo Kemoša se pogublja, kajti tvoji sinovi so zajeti [kot] ujetniki in tvoje hčere [kot] ujetnice.

⁴⁷Vendar bom v zadnjih dneh ponovno privedel Moábovo ujetništvo,‹ govori Gospod. ›Tako daleč je sodba od Moába.‹«

Jeremija 48

¹O Moabu. Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Gorje Nebu! kajti opustošeno je. Osramočen, vzet je Kirjataim; osramočena je trdnjava na visočini in zbegana.

²Nobene slave ni Moabu več. V Hesbonu izmišljajo hudo zoper njega: „Pridite in iztrebimo ga, da ne bode več narod!“ Tudi ti, Madmen, boš uničen; meč pojde za teboj.

³Čuj! vpitje od Horonaima: Opustošenje in podrtje veliko!

⁴Polomljen je Moab; vpitje zaganjajo otročiči njegovi.

⁵Kajti po klancu ob Luhitu bodo stopali navzgor z neprestanim jokom; zakaj po potu doli v Horonaim se je slišalo vpitje v strahu o razdejanju.

⁶Bežite, rešite si življenje ter bodite kakor golo drevo v puščavi!

⁷Kajti zato, ker ti je bilo upanje v delih tvojih in zakladih tvojih, boš tudi ti ujet; ven pojde Kamos v pregnanstvo, duhovniki njegovi in knezi njegovi vsi skupaj.

⁸In pride razdejalec zoper vsako mesto, nobeno se ne reši; in dolina bo ugonobljena in ravan pogubljena, kakor je govoril Gospod.

⁹Dajte Moabu peruti, da leteč odide; kajti mesta njegova bodo zapuščena, da ne bo nihče prebival v njih.

¹⁰Proklet, kdor opravlja delo Gospodovo nemarno, in proklet, kdor meč svoj zadržuje od krvi!

¹¹Brezskrbno je živel Moab od mladosti svoje in mirno je sedel na svojih drožeh, in ni se prelival iz posode v posodo in v pregnanstvo ni šel nikdar: zato je ostal okus njegov v njem in duh njegov se ni izpremenil.

¹²Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko pošljem nadenj tiste, ki izlivajo posode, in ga izlijejo, in izpraznijo posode njegove in razdrobé vrče njegove.

¹³Tedaj se bo sramoval Moab Kamosa, kakor se je sramovala hiša Izraelova Betela, ki so vanj upali.

¹⁴Kako govorite: Junaki smo in možje vrli v vojski?

¹⁵Opustošen je Moab, na gradove njegove so zlezli sovražniki, in izbrani mladeniči njegovi so šli doli v klanje, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami.

¹⁶Blizu je poguba Moabova, da pride, in nesreča njegova hiti silno.

¹⁷Žalujte nad njim, kateri bivate okoli njega, in vsi, ki poznate ime njegovo, govorite: Kako je zlomljeno žezlo tako močno, palica veličastna!

¹⁸Stopi doli s slave svoje in sedi v žejnem kraju, o hči, ki prebivaš v Dibonu! kajti razdejalec Moabov je prišel gori zoper tebe, je podrl trdnjave tvoje.

¹⁹Poleg pota se postavi in opazuj, prebivalka aroerska, poprašuj bežečega in ženo, ki se otimlje, in reci: Kaj se je zgodilo?

²⁰Sramuje se Moab, ker je potrt. Tulite in vpijte, oznanjujte pri Arnonu, da je Moab opustošen.

²¹In sodba je prišla nad deželo ravnine, nad Holon in nad Jahzo in nad Mefaat,

²²in nad Dibon in nad Nebo in nad Bet-diblataim

²³in nad Kirjataim in nad Bet-gamul in nad Bet-meon

²⁴in nad Kerjot in nad Bozro in nad vsa mesta dežele Moabove, daljna in bližnja.

²⁵Odsekal se je rog Moabu in rama njegova se je zlomila, govori Gospod.

²⁶Upijanite ga, ker se je poveličeval zoper Gospoda, da naj se valja po tem, kar izbljuje, in bode v posmeh tudi sam.

²⁷Ali ti ni bil v posmeh Izrael? ali je bil zasačen med tatovi, da si zmajeval z glavo, kadar koli si govoril o njem?

²⁸Zapustite mesta in prebivajte v skalah, o prebivalci na Moabskem, in bodite podobni golobu, ki gnezdi ob robu prepada.

²⁹Čuli smo prevzetnost Moabovo, da je silno ošaben, visokost njegovo in oholost in nadutost njegovo in kako se mu je srce poviševalo.

³⁰Jaz poznam, govori Gospod, togoto njegovo in ničevo bahanje njegovo; nepošteno je delal.

³¹Zato tulim zavoljo Moaba in zavoljo vsega Moaba vpijem; zaradi mož v Kir-heresu zdihujejo.

³²Bolj nego nad Jazerjem se jokam nad teboj, o trta v Sibmi! odrastki tvoji so šli čez morje, prav do morja Jazerskega so segali. Nad poletno sadje tvoje in nad trgatev tvojo je planil razdejalec,

³³in veselje je izginilo in radost z rodovitne njive in iz dežele Moabove. Storil sem, da je minilo vino iz kadi; tlačili ne bodo več vriskaje: vriskanje ne bode več vriskanje.

³⁴V Hesbonu so vpili in tja do Eleala, tja do Jahaza se je razlegal njih glas, od Zoarja do Horonaima, do Eglat-šelišije; kajti tudi vode nimrimske se izpremene v pustinjo.

³⁵In storim, da pogine v Moabu, govori Gospod, kdor daruje na višavi in kdor kadi bogovom svojim.

³⁶Zato poje žalno srce moje kakor piščali zavoljo Moaba, in srce moje žalno piska zavoljo ljudi v Kir-heresu, ker se pogubi zaloga, ki jo je nahranil.

³⁷Kajti vsaka glava ima plešo in vsaka brada je ostrižena; po vseh rokah so zareze in na ledjih raševina.

³⁸Po vseh strehah Moabovih in po ulicah njegovih je zgolj žalovanje; kajti strl sem Moaba kakor posodo, ki ni nobenega veselja v njej, govori Gospod.

³⁹Kako je potrt! kako tulijo! Kako je obrnil Moab tilnik v sramoti! Tako bode Moab v posmeh in v strmenje vsem, ki prebivajo okoli njega.

⁴⁰Kajti tako pravi Gospod: Glej, orlu podoben prileti sovražnik in peruti svoje razpne čez Moaba.

⁴¹Kerjot je vzet in trdnjave so zasedene; in srce junakov v Moabu bo tisti dan kakor srce žene, ki trpi porodne bolečine.

⁴²In pokončan bo Moab, da ne bode ljudstvo, ker se je poveličeval zoper Gospoda.

⁴³Groza in jama in zanka ti preté, o prebivalec v Moabu! govori Gospod.

⁴⁴Kdor ubeži grozi, pade v jamo, in kdor prileze iz jame, se ujame v zanko; kajti privedem nanj, na Moaba, leto njegovega obiskovanja, govori Gospod.

⁴⁵V senci hesbonski stoje brezmočni tisti, ki so bežali pred silo; ali ogenj pride iz Hesbona in plamen izsredi Sihona, ki pokonča stran Moaba in teme njih, ki samo ropotajo.

⁴⁶Gorje ti, o Moab! ljudstvo Kamosovo pogine; kajti sinovi tvoji bodo vlečeni v ujetništvo in hčere tvoje v sužnost. –

⁴⁷Vendar pripeljem nazaj ujetnike Moabove v poslednjih dneh, govori Gospod. Dotlej sodba Moabova.