Jeremija 43

¹Pripetilo se je, da ko je Jeremija končal govorjenje vsemu ljudstvu vse besede Gospoda, njihovega Boga, za katere ga je Gospod, njihov Bog, poslal k njim, celó vse te besede,

²so potem spregovorili Hošajájev sin Azarjá, Karéahov sin Johanán in vsi ponosni možje, rekoč Jeremiju: »Napačno govoriš. Gospod, naš Bog, te ni poslal, da rečeš: ›Ne pojdite v Egipt, da začasno prebivate tam,‹

³temveč te je Nerijájev sin Baruh naravnal zoper nas, da nas izročiš v roko Kaldejcev, da bi nas oni lahko usmrtili in nas odvedli ujetnike v Babilon.«

⁴Tako Karéahov sin Johanán, vsi poveljniki sil in vse ljudstvo niso ubogali glasu Gospoda, da prebivajo v Judovi deželi,

⁵temveč so Karéahov sin Johanán in vsi poveljniki sil vzeli ves Judov preostanek, ki se je vrnil iz vseh narodov, kamor so bili pognani, da prebivajo v Judovi deželi;

⁶celó može, ženske, otroke, kraljeve hčere in vsako osebo, ki jih je Nebuzaradán, poveljnik straže, pustil z Gedaljájem, sinom Ahikáma, sinom Šafána in prerokom Jeremijem in Nerijájevim sinom Baruhom.

⁷Tako so prišli v egiptovsko deželo, kajti niso ubogali glasu Gospoda. Tako so prišli celó v Tahpanhés.

⁸Potem je prišla beseda od Gospoda Jeremiju v Tahpanhésu, rekoč:

⁹»V svojo roko vzemi velike kamne in jih skrij v ilo v opekarsko peč, ki je pri vhodu faraonove hiše v Tahpanhésu, pred očmi Judovih mož

¹⁰in jim reci: ›Tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: ›Glejte, poslal bom in vzel babilonskega kralja Nebukadnezarja, svojega služabnika in njegov prestol bom postavil na teh kamnih, ki sem jih skril; in on bo nad njimi razpel svoj kraljevi paviljon.

¹¹In ko pride, bo udaril egiptovsko deželo in izročil tiste, ki so za smrt, k smrti; in tiste, ki so za ujetništvo, k ujetništvu; in tiste, ki so za meč, k meču.

¹²§ In jaz bom prižgal ogenj v hišah egiptovskih bogov in on jih bo sežgal in jih odvedel proč ujetnike; in odel se bo z egiptovsko deželo, kakor si pastir nadene svojo obleko; in od tod bo šel naprej v miru.

¹³Zlomil bo tudi podobe Bet Šemeša, ki je v egiptovski deželi; in hiše egipčanskih bogov bo sežgal z ognjem.«

Jeremija 43

¹Zgodi se pa, ko je nehal Jeremija naznanjati vsemu ljudstvu vse besede Gospoda, njih Boga, zavoljo katerih ga je poslal Gospod k njim, vse tiste besede,

²da je rekel Azarija, sin Hosajev, in Johanan, sin Kareahov, in vsi oni prevzetni možje so rekli Jeremiju: Lažnivo govoriš! Ni te poslal Gospod, Bog naš, da veliš: Ne hodite v Egipt, da bi tam prebivali;

³temuč Baruh, Nerijev sin, te ščuje zoper nas, da nas dá v roko Kaldejcem, ki naj nas usmrte ali odpeljejo v Babilon.

⁴In ni poslušal Johanan, sin Kareahov, in vsi vojaški poveljniki in vse ljudstvo glasu Gospodovega, da bi ostali v deželi Judovi;

⁵ampak Johanan, Kareahov sin, in vsi vojaški poveljniki so vzeli vse ostanke Judove, ki so se bili vrnili od vseh narodov, kamor so bili odgnani, hoteč bivati v deželi Judovi:

⁶može in žene, otroke in kraljeve hčere in vse duše, ki jih je bil ostavil Nebuzaradan, glavar telesne straže, pri Gedaliju, sinu Ahikama, sina Safanovega, tudi proroka Jeremija in Baruha, Nerijevega sina,

⁷in napotili so se v deželo Egiptovsko, kajti niso poslušali glasu Gospodovega. In dospeli so v Tahpanhes.

⁸Prišla pa je beseda Gospodova Jeremiju v Tahpanhesu, rekoč:

⁹Vzemi v roko svojo velike kamene in jih skrij v ilovico ob opekarnici, ki je v Tahpanhesu pri vhodu v hišo Faraonovo, pred očmi mož Judovih;

¹⁰in jim reci: Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz pošljem in vzamem Nebukadnezarja, kralja babilonskega, hlapca svojega, in prestol njegov postavim nad te kamene, ki sem jih skril, in nad njimi razpne svoj kraljevski šator.

¹¹Kajti pride in udari deželo Egiptovsko: kdor je za smrt, bode za smrt, in kdor za sužnost, za sužnost, in kdor pod meč, pod meč.

¹²In ogenj zažgem v hišah bogov egiptovskih, da jih požge in odpelje v ujetništvo. In obleče se v Egiptovsko deželo, kakor se pastir obleče v svoj plašč; in odide odtod v miru.

¹³In razbije stebre v Bet-semesu, ki je v deželi Egiptovski, in požge z ognjem hiše bogov egiptovskih.