Jeremija 42

¹Potem so se vsi poveljniki sil, Karéahov sin Johanán, Hošajájev sin Jaazanjá in vse ljudstvo, od najmanjših celo do največjih, približali

²in rekli preroku Jeremiju: »Rotimo te, naj bo naša ponižna prošnja sprejeta pred teboj in prosi za nas h Gospodu, svojemu Bogu, celó za ves ta preostanek; (kajti nas je ostalo samo malo od mnogih, kakor nas tvoje oči gledajo),

³da nam Gospod, tvoj Bog, lahko pokaže pot, po kateri lahko hodimo in stvar, ki jo lahko delamo.«

⁴Potem jim je prerok Jeremija rekel: »Slišal sem vas. Glejte, molil bom za vas h Gospodu, svojemu Bogu, glede vaših besed, in zgodilo se bo, da katerokoli stvar vam bo Gospod odgovoril, vam bom to oznanil. Ničesar ne bom zadržal pred vami.«

⁵Potem so rekli Jeremiju: »Gospod bodi resnična in zvesta priča med nami, če ne storimo celo glede vseh stvari, zaradi katerih te je Gospod, tvoj Bog, poslal k nam.

⁶Bodisi je to dobro ali če je to zlo, ubogali bomo glas Gospoda, svojega Boga, h kateremu smo te poslali, da bo lahko dobro z nami, ko ubogamo glas Gospoda, svojega Boga.«

⁷Po desetih dneh se je pripetilo, da je beseda od Gospoda prišla k Jeremiju.

⁸Potem je poklical Karéahovega sina Johanána in vse poveljnike sil, ki so bili z njim in vse ljudstvo, od najmanjšega, celo do največjega

⁹in jim rekel: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog, h kateremu ste me poslali, da pred njim predložim vašo ponižno prošnjo:

¹⁰›Če boste mirno ostali v tej deželi, potem vas bom gradil in vas ne bom podiral, sadil vas bom in vas ne bom ruval, kajti pokesal sem se zla, ki sem vam ga storil.

¹¹Ne bojte se babilonskega kralja, ki se ga bojite. Ne bojte se ga,‹ govori Gospod. ›kajti jaz sem z vami, da vas rešim in da vas osvobodim iz njegove roke.

¹²Pokazal vam bom usmiljenja, da bo lahko imel usmiljenje nad vami in vam povzroči, da se vrnete k svoji lastni deželi.

¹³Toda če rečete: ›Ne bomo prebivali v tej deželi niti ne bomo ubogali glasu Gospoda, tvojega Boga,

¹⁴rekoč: ›Ne, temveč bomo šli v egiptovsko deželo, kjer ne bomo videli nobene vojne niti slišali zvoka šofarja niti ne imeli lakote kruha in bomo tam prebivali.‹‹

¹⁵Sedaj torej poslušajte Gospodovo besedo, vi, Judov ostanek: ›Tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: ›Če v celoti naravnate svoje obraze, da vstopite v Egipt in greste, da začasno prebivate tam,

¹⁶potem se bo zgodilo, da vas bo meč, ki ste se ga bali, tam, v egiptovski deželi, dohitel in lakota, ki ste se je bali, bo tesno sledila za vami tja v Egipt, in tam boste umrli.

¹⁷Tako bo z vsemi ljudmi, ki bodo svoje obraze naravnali, da gredo v Egipt, da začasno prebivajo tam. Umrli bodo pod mečem, od lakote, od kužne bolezni in nihče izmed njih ne bo preostal ali pobegnil pred zlom, ki ga bom privedel nadnje.‹

¹⁸Kajti tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: ›Kakor je bila moja jeza in moja razjarjenost izlita nad prebivalce Jeruzalema, tako bo moja razjarjenost izlita nad vas, ko boste vstopili v Egipt, in vi boste preziranje, osuplost, prekletstvo in graja; in ne boste več videli tega kraja.‹«

¹⁹Gospod je glede vas rekel: »Oh vi, Judov preostanek: ›Ne pojdite v Egipt. Zagotovo vedite, da sem vas ta dan opomnil.

²⁰Kajti pretvarjali ste se v svojih srcih, ko ste me poslali h Gospodu, svojemu Bogu, rekoč: ›Moli za nas h Gospodu, našemu Bogu in glede na vse to, kar ti bo Gospod, naš Bog, rekel, tako nam razglasi in bomo to storili.‹

²¹Sedaj sem vam ta dan to razglasil, toda vi niste ubogali glasu Gospoda, svojega Boga niti nobene stvari, za katero me je poslal k vam.

²²Zdaj torej zagotovo vedite, da boste umrli pod mečem, od lakote in od kužne bolezni na kraju, kamor želite iti in začasno prebivati.«

Jeremija 42

¹Nato pristopijo vsi vojaški poveljniki in Johanan, sin Kareahov, in Jezanija, sin Hosajev, in vse ljudstvo od najmanjšega do največjega

²in reko Jeremiju proroku: Sprejmi milo prošnjo našo in prosi za nas Gospoda, svojega Boga, za ves ta ostanek; kajti ostalo nas je malo od mnogih, kakor nas vidiš;

³da nam pokaži Gospod, tvoj Bog, pot, po katerem naj hodimo, in reč, katero naj storimo.

⁴In reče jim Jeremija prorok: Slišal sem vas; glejte, prosil bom Gospoda, vašega Boga, po vaših besedah; in katerokoli besedo vam odgovori Gospod, vam jo naznanim, ne zadržim vam nobene besede.

⁵In Oni reko Jeremiju: Gospod bodi zoper nas priča resnična in zvesta, če ne bomo ravnali po vsaki besedi, s katero te pošlje k nam Gospod, tvoj Bog.

⁶Bodisi dobro ali slabo, bomo poslušali glas Gospoda, Boga svojega, ki te k njemu pošiljamo; da bi se nam dobro godilo, ko bomo poslušali glas Gospoda, Boga svojega.

⁷Ko pa je minilo deset dni, je prišla beseda Gospodova Jeremiju.

⁸Tedaj pokliče Johanana, sina Kareahovega, in vse vojaške poveljnike, ki so bili ž njim, in vse ljudstvo od najmanjšega do največjega,

⁹in jim reče: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov, ki ste me k njemu poslali, da padem predenj z vašo prošnjo:

¹⁰Če hočete ostati v tej deželi, vas bom zidal in ne podiral ter vas sadil in ne roval, ker mi je žal hudega, katero sem vam storil.

¹¹Ne bojte se kralja babilonskega, ki se ga bojite; ne bojte se ga, govori Gospod, ker jaz sem z vami, da vas ohranim in vas otmem iz roke njegove.

¹²In izkažem vam usmiljenje, da se vas usmili in vam dovoli vrniti se na domača tla.

¹³Ako pa porečete: Ne ostanemo v tej deželi, in ne boste poslušali glasu Gospoda, Boga svojega,

¹⁴pa boste govorili: Nikar, ampak v deželo Egiptovsko pojdemo, kjer ne bomo videli nobene vojske, ne slišali glasu trobente, ne stradali kruha, in tam bomo prebivali –

¹⁵zdaj torej čujte besedo Gospodovo, ostanek Judov! Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Če res obrnete obličje svoje, da bi šli v Egipt, in če pojdete tja prebivat,

¹⁶zgodi se, da vas meč, ki se ga bojite, dojde tam v deželi Egiptovski; in lakota, katere vas je groza, vas bo preganjala tam v Egiptu, in tam umrjete.

¹⁷In zgodi se, da vsi možje, ki so obrnili obličje svoje, da bi šli v Egipt in tam prebivali, pomrjejo od meča, lakote in kuge, in nihče ne preostane, tudi ne ubeži tisti nesreči, ki jo jaz pošljem nadnje.

¹⁸Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Kakor se je izlila jeza in togota moja nad prebivalce jeruzalemske, tako se izlije togota moja nad vas, ko pridete v Egipt; in bodete v preklinjanje in strmenje in v kletev in sramoto, in ne boste več videli tega kraja.

¹⁹Govoril vam je Gospod, o ostanek Judov: Ne hodite v Egipt! Dobro vedite, da sem vam to danes resno izpričal.

²⁰Varate se namreč duši svoji v škodo. Zakaj poslali ste me h Gospodu, Bogu svojemu, rekoč: Prosi za nas Gospoda, našega Boga; in vse, karkoli zapove Gospod, naš Bog, nam natanko naznani, in storili bomo.

²¹In danes sem vam naznanil, a ne poslušate glasu Gospoda, Boga svojega in vsega, za kar me pošilja k vam.

²²Zdaj torej, vedite dobro, da umrjete od meča, lakote in kuge v kraju, kamor se vam hoče iti, da bi prebivali ondi.