Jeremija 38

¹Potem so Matánov sin Šefatjá, Pašhúrjev sin Gedaljá, Šelemjájev sin Juhál in Malkijájajev sin Pašhúr slišali besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu, rekoč:

²»Tako govori Gospod: ›Kdor preostaja v tem mestu, bo umrl pod mečem, z lakoto in s kužno boleznijo, toda kdor gre naprej h Kaldejcem, bo živel, kajti svoje življenje bo imel za plen in bo živel.‹

³Tako govori Gospod: ›To mesto bo zagotovo izročeno v roko kralja babilonske vojske, ki ga bo zavzel.‹«

⁴Zato so princi rekli kralju: »Rotimo te, naj bo ta človek usmrčen, kajti on tako slabi roke bojevnikov, ki preostajajo v tem mestu in roke vsega ljudstva, ko jim govori takšne besede, kajti ta človek ne išče blaginje tega ljudstva, temveč škodo.«

⁵Potem je kralj Sedekíja rekel: »Glejte, v vaši roki je, kajti kralj ni tisti, ki lahko stori kakršnokoli stvar zoper vas.«

⁶§ Potem so prijeli Jeremija in ga vrgli v odprtino jame Malkijája, sina Hameleha, ki je bila na dvorišču ječe in Jeremija so spustili dol z vrvmi. Tam v jami pa ni bilo vode, ampak blato. Tako se je Jeremija pogreznil v blato.

⁷Torej ko je Ebed Meleh, Etiopijec, eden izmed evnuhov, ki je bil v kraljevi hiši, slišal, da so Jeremija vtaknili v jamo; kralj je takrat sedel v Benjaminovih velikih vratih;

⁸je Ebed Meleh odšel naprej iz kraljeve hiše in kralju spregovoril, rekoč:

⁹»Moj gospod kralj, ti možje so storili zlo v vsem, kar so storili preroku Jeremiju, ki so ga vrgli v jamo, in verjetno bo umrl zaradi lakote na kraju, kjer je, kajti v mestu ni več kruha.«

¹⁰Potem je kralj ukazal Etiopijcu Ebed Melehu, rekoč: »Vzemi od tod trideset mož s seboj in dvigni preroka Jeremija iz jame, preden umre.«

¹¹Tako je Ebed Meleh s seboj vzel može in odšel v kraljevo hišo pod zakladnico in od tam vzel stara zakrpana oblačila in stare cunje ter jih z vrvmi spustil dol v jamo k Jeremiju.

¹²Etiopijec Ebed Meleh je rekel Jeremiju: »Deni si ta stara zakrpana oblačila in stare cunje pod svoja ramena pod vrvi.« Jeremija je tako storil.

¹³Tako so Jeremija potegnili gor z vrvmi in ga vzeli iz jame in Jeremija je ostal na dvorišču ječe.

¹⁴Potem je kralj Sedekíja poslal in vzel preroka Jeremija k sebi v tretji vhod, ki je v Gospodovi hiši. Kralj je rekel Jeremiju: »Vprašal te bom stvar, ničesar ne prikrij pred menoj.«

¹⁵Potem je Jeremija rekel Sedekíju: »Če ti to razglasim, mar me ne boš zagotovo usmrtil? In če ti dam nasvet, mar mi boš prisluhnil?«

¹⁶Tako je kralj Sedekíja na skrivnem prisegel Jeremiju, rekoč: »Kakor živi Gospod, ki nam je naredil to dušo, te ne bom usmrtil niti te ne bom dal v roko teh mož, ki ti strežejo po življenju.«

¹⁷Potem je Jeremija rekel Sedekíju: »Tako govori Gospod, Bog nad bojevniki, Izraelov Bog: ›Če boš zagotovo šel naprej k princem babilonskega kralja, potem bo tvoja duša živela in to mesto ne bo sežgano z ognjem in živel boš ti in tvoja hiša,

¹⁸toda če ne boš šel naprej k princem babilonskega kralja, potem bo to mesto dano v roke Kaldejcem in požgali ga bodo z ognjem in ne boš pobegnil iz njihove roke.«

¹⁹Kralj Sedekíja pa je rekel Jeremiju: »Bojim se Judov, ki so prebegnili h Kaldejcem, da me ne bi izročili v njihovo roko in bi se mi posmehovali.«

²⁰Toda Jeremija je rekel: »Ne bodo te izročili. Ubogaj, rotim te, glas Gospoda, ki ti ga govorim. Tako bo dobro s teboj in tvoja duša bo živela.

²¹Toda če zavrneš iti naprej, je to beseda, ki mi jo je pokazal Gospod:

²²›Glej, vse ženske, ki so preostale v hiši Judovega kralja, bodo privedene k princem babilonskega kralja in te ženske bode rekle: ›Tvoji prijatelji so te zavedli in prevladali zoper tebe. Tvoja stopala so pogreznjena v blato in oni so se umaknili nazaj.‹

²³Tako bodo privedli ven vse tvoje žene in tvoje otroke h Kaldejcem in ne boš ušel iz njihove roke, temveč boš zajet z roko babilonskega kralja in povzročil boš, da bo to mesto sežgano z ognjem.‹«

²⁴Potem je Sedekíja rekel Jeremiju: »Naj noben človek ne izve o teh besedah in ne boš umrl.

²⁵Toda če princi slišijo, da sem govoril s teboj in pridejo k tebi in ti rečejo: ›Razglasi nam sedaj, kaj si rekel kralju, ne skrivaj tega pred nami in ne bomo te usmrtili; in tudi kaj je kralj rekel tebi.‹

²⁶Potem jim boš rekel: ›Svojo ponižno prošnjo sem predstavil pred kraljem, da mi ne bi povzročil, da se vrnem v Jonatanovo hišo, da bi tam umrl.‹

²⁷Potem so prišli vsi princi k Jeremiju in ga vprašali in ta jim je povedal glede na vse te besede, ki jih je kralj zapovedal. Tako so prenehali govoriti z njim, kajti zadeva ni bila zaznana.

²⁸Tako je Jeremija prebival na dvorišču ječe do dne, ko je bil Jeruzalem zavzet. Bil je tam, ko je bil Jeruzalem zavzet.

Jeremija 38

¹In slišal je Sefatija, sin Matanov, in Gedalija, sin Pashurjev, in Jukal, sin Selemijev, in Pashur, sin Malkijev, besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu, rekoč:

²Tako pravi Gospod: Kdor ostane v tem mestu, umrje od meča, lakote ali kuge; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel, in življenje mu bo namesto plena in se ohrani v življenju.

³Tako pravi Gospod: Vsekakor bo to mesto dano v pest vojski kralja babilonskega, in on ga vzame.

⁴In rekli so knezi kralju: Usmrti naj se vendar ta mož! ker on dela, da pešajo roke bojevalcem, ki so še ostali v tem mestu, in roke vsemu ljudstvu, ko jim govori take besede; zakaj ta mož nikakor ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak le nesreče.

⁵Njim pa reče kralj Zedekija: Glejte, v vaši roki je; kajti nič ne more kralj zoper vas.

⁶Vzemo torej Jeremija in ga vržejo v jamo Malkija, sinu kraljevega, ki je bila ob veži straže, spustivši Jeremija doli po vrveh. V jami pa ni bilo nič vode, ampak blato, in Jeremija se je pogreznil v blato.

⁷In slišal je Ebedmelek, Etiopec, komornik, ki je bil v hiši kraljevi, da so vrgli Jeremija v tisto jamo; kralj pa je tedaj sedel v vratih Benjaminovih.

⁸In šel je Ebedmelek ven iz hiše kraljeve ter govoril kralju, rekoč:

⁹Gospod moj, kralj! hudobno so delali ti možje v vsem, kar so storili Jeremiju proroku, ki so ga vrgli v jamo; umrje skoraj tam, kjer je, od glada, ker ni več kruha v tem mestu.

¹⁰In kralj ukaže Ebedmeleku Etiopcu takole: Vzemi si s seboj odtod trideset mož in potegni Jeremija proroka iz jame, dokler še ne umrje.

¹¹Tedaj vzame Ebedmelek s seboj tiste može ter stopi v hišo kraljevo, v kraj pod zakladnico, odkoder vzame stare cunje in strohnele krpe; te spusti doli k Jeremiju v jamo po vrveh.

¹²In reče Ebedmelek Etiopec Jeremiju: Deni si te stare cunje in strohnele krpe pod pazduhe in na vrvi! In Jeremija stori tako.

¹³In vlekli so Jeremija po vrveh in ga potegnili iz jame. Potem je ostal Jeremija v veži straže.

¹⁴In pošlje kralj Zedekija in pokliče Jeremija proroka k sebi k tretjemu vhodu, ki je bil pri hiši Gospodovi. In kralj veli Jeremiju: Prosim te besede božje, nič mi ne prikrivaj!

¹⁵In reče Jeremija Zedekiju: Če ti jo naznanim, me li gotovo ne usmrtiš? In če ti svetujem, me ne boš poslušal.

¹⁶Tedaj priseže kralj Zedekija skrivaj Jeremiju, rekoč: Kakor res živi Gospod, ki nam je ustvaril to dušo, ne usmrtim te in te ne dam v roko tistih mož, ki ti strežejo po življenju.

¹⁷Reče torej Jeremija Zedekiju: Tako pravi Gospod, Bog nad vojskami, Bog Izraelov: Če pojdeš in se vdaš knezom kralja babilonskega, ohraniš svoje življenje in to mesto ne bo sežgano z ognjem; in živel boš ti in hiša tvoja.

¹⁸Če pa ne pojdeš h knezom kralja babilonskega, bo to mesto dano v roko Kaldejcem, ki ga požgo z ognjem; ti pa se ne otmeš iz njih rok.

¹⁹Ko je pa rekel kralj Zedekija Jeremiju: Hudo se bojim Judov, ki so uskočili h Kaldejcem, da bi me ne dali v njih roko in se ne norčevali z menoj,

²⁰je dejal Jeremija: Ne bodo te dali. Poslušaj, prosim, glas Gospodov, ki ti ga jaz oznanjam, in bode ti dobro in živela bo duša tvoja.

²¹Če se pa braniš iti tja, je to beseda, katero mi je pokazal Gospod:

²²Glej, vse žene, ki so ostale v hiši kralja Judovega, bodo odpeljane h knezom kralja babilonskega, in one bodo govorile: Premamili so te in premagali prijatelji tvoji; zdaj, ko so v blato pogreznjene noge tvoje, so se umeknili.

²³In vse žene tvoje in sinove tvoje odpeljejo h Kaldejcem, in ne iztrgaš se njih roki tudi ti ne, ampak roka kralja babilonskega te zgrabi in boš kriv, da se to mesto požge z ognjem.

²⁴Tedaj reče Zedekija Jeremiju: Nihče naj ne zve teh besed, da ne umrješ.

²⁵Če pa slišijo knezi, da sem govoril s teboj, ter pridejo k tebi in ti reko: Povej nam brž, kaj si govoril kralju, nič nam ne prikrivaj, pa te ne usmrtimo; in kaj je kralj rekel tebi?

²⁶tedaj jim porečeš: Padel sem pred kralja in ga prosil, naj mi ne pusti zopet iti v hišo Jonatanovo, da tam ne umrjem. –

²⁷Prišli so pa vsi knezi k Jeremiju ter ga vprašali; in jim je povedal po vseh tistih besedah, ki mu jih je zapovedal kralj. Tako so molčali in ga pustili, ker se ni razvedela ona beseda.

²⁸In ostal je Jeremija v veži straže prav do dne, ko je bil vzet Jeruzalem.