Jeremija 2

¹Poleg tega mi je prišla Gospodova beseda, rekoč:

²»Pojdi in jokaj v ušesa [prestolnice] Jeruzalem, rekoč: ›Tako govori Gospod: ›Spominjam se tebe, prijaznosti tvoje mladosti, ljubezni tvojih zaročencev, ko si šla za menoj v divjino, v deželo, ki ni bila posejana.‹

³Izrael je bil svetost Gospodu in prvi sadovi njegovega donosa. Vse, ki ga požirajo, bo jezil; zlo bo prišlo nadnje,‹« govori Gospod.

⁴Poslušajte besedo od Gospoda, oh Jakobova hiša in vse družine Izraelove hiše:

⁵»Tako govori Gospod: ›Kakšno krivičnost so vaši očetje našli v meni, da so odšli daleč od mene in hodili za ničevostjo in postali ničevost?

⁶Niti niso rekli: ›Kje je Gospod, ki nas je privedel gor iz egiptovske dežele, ki nas je vodil skozi divjino, skozi deželo puščav in jam, skozi deželo suše in smrtne sence, skozi deželo, skozi katero noben človek ne gre in kjer noben človek ne prebiva?‹

⁷Privedel sem vas v obilno deželo, da jeste njen sad in njeno dobroto, toda ko ste vstopili, ste omadeževali mojo deželo in mojo dediščino naredili ogabnost.

⁸Duhovniki niso rekli: ›Kje je Gospod?‹ Tisti, ki so se ukvarjali s postavo, me niso poznali. Tudi pastirji so se pregrešili zoper mene in preroki so prerokovali pri Báalu in hodili za stvarmi, ki ne storijo koristi.

⁹Zato se bom še pravdal z vami,‹ govori Gospod ›in z vašimi otrok otroki se bom pravdal.

¹⁰Kajti šel bom čez otoke Kitéjcev in videl in poslal v Kedár in marljivo preudaril in videl, če je tam takšna stvar.

¹¹Je narod spremenil svoje bogove, ki vendar niso bogovi? Toda moje ljudstvo je zamenjalo svojo slavo za to, kar ne koristi.

¹²Bodite osupla, oh ve nebesa, ob tem in bodite strašno prestrašena, bodite zelo zapuščena,‹ govori Gospod.

¹³›Kajti moje ljudstvo je zagrešilo dve hudobiji; zapustili so mene, studenec živih vodá in si izklesali vodne zbiralnike, razpokane vodne zbiralnike, ki ne morejo držati vode.

¹⁴Ali je Izrael služabnik? Ali je doma rojeni suženj? Zakaj je oplenjen?

¹⁵Mladi levi so rjoveli nanj in vpili. Njegovo deželo so naredili opustošeno. Njegova mesta so požgana, brez prebivalcev.

¹⁶Tudi otroci Nofa in Tahpanhésa so zlomili krono tvoje glave.

¹⁷Ali si nisi tega priskrbela k sebi v tem, da si zapustila Gospoda, svojega Boga, ko te je vodil po poti?

¹⁸In sedaj, kaj imaš opraviti na egiptovski poti, da piješ vode iz Sihorja? Ali kaj imaš opraviti na asirski poti, da piješ vode iz reke?

¹⁹Tvoja lastna zlobnost te bo grajala in tvoja zdrknjenja nazaj te bodo opominjala. Vedi torej in vidi, da je to huda stvar in grenka, da si zapustila Gospoda, svojega Boga in da mojega strahu ni v tebi,‹ govori Gospod, Bog nad bojevniki.

²⁰§ ›Kajti od starih časov sem prelomil tvoj jarem in raztrgal tvoje vezi; ti pa praviš: ›Jaz ne bom grešila;‹ ko tavaš na vsakem visokem hribu in tavaš pod vsakim zelenim drevesom in igraš vlačugo.

²¹Vendar sem te zasadil [kot] plemenito trto, popolnoma pravo seme. Kako si se mi potem obrnila v degenerirano sadiko tuje trte?

²²Kajti čeprav se umivaš s solitrom in si jemlješ precej mila, je vendar tvoja krivičnost zaznamovana pred menoj,‹ govori Gospod Bog.

²³Kako lahko rečeš: ›Nisem onesnažena, nisem odšla za Báali?‹ Poglej svojo pot v dolini, spoznaj, kaj si storila. Ti si hitri [enogrbi] velblod, ki prečka svoje poti,

²⁴divja oslica, vajena divjine, ki voha veter po svojem zadovoljstvu; kdo jo ob njeni priložnosti lahko odvrne proč? Vsi tisti, ki jo iščejo, se ne bodo izmučili; v njenem mesecu jo bodo našli.

²⁵Zadrži svoje stopalo pred bosostjo in svoje grlo pred žejo. Toda ti praviš: ›Tam ni upanja. Ne, kajti ljubila sem tujce in za njimi bom šla.‹

²⁶Kakor je tat osramočen, ko je najden, tako je osramočena Izraelova hiša; oni, njihovi kralji, njihovi princi, njihovi duhovniki in njihovi preroki,

²⁷rekoč lesu: ›Ti si moj oče;‹ in skali: ›Ti si me rodila.‹ Kajti obrnili so mi svoj hrbet in ne svojega obraza. Toda v času njihove stiske bodo rekli: ›Vstani in nas reši.‹

²⁸Toda kje so tvoji bogovi, ki si jih naredila? Naj vstanejo, če te lahko rešijo v času tvoje stiske, kajti glede na število tvojih mest so tvoji bogovi, oh Juda.

²⁹Zakaj se hočete pravdati z menoj? Vsi vi ste se pregrešili zoper mene,‹ govori Gospod.

³⁰›V prazno sem udaril vaše otroke; nobenega grajanja niso prejeli. Vaš lastni meč je požrl vaše preroke kakor uničujoč lev.

³¹Oh rod, poglejte Gospodovo besedo. Ali sem bil Izraelu divjina? Dežela teme? Zakaj pravi moje ljudstvo: ›Mi smo gospodje, nič več ne bomo prišli k tebi?‹

³²Mar lahko devica pozabi svoje ornamente ali nevesta svoj okras? Vendar me moje ljudstvo pozablja brez števila dni.

³³Zakaj krajšaš svojo pot, da iščeš ljubezen? Zato si tudi zlobne učila svojih poti.

³⁴Tudi v krajcih tvojega oblačila je najdena kri duš ubogih nedolžnih. Nisem je našel s skrivnim iskanjem, temveč na vseh teh.

³⁵Vendar praviš: ›Ker sem nedolžna, se bo njegova jeza zagotovo obrnila od mene.‹ Glej, jaz se bom pravdal s teboj, ker praviš: ›Nisem grešila.‹

³⁶Zakaj toliko hodiš sem ter tja, da bi spremenila svojo pot? Tudi ti boš osramočena od Egipta, kakor si bila osramočena od Asirije.

³⁷Da, šla boš naprej od njega, s svojimi rokami na svoji glavi, kajti Gospod je zavrnil tvoje zaupnosti in ne boš uspela v njih.‹«

Jeremija 2

¹In prišla mi je beseda Gospodova, rekoč:

²Pojdi in kliči Jeruzalemu na ušesa, govoreč: Tako pravi Gospod: Spominjam se ti milote mladosti tvoje, ljubezni zaročitve tvoje, ko si hodila za menoj po puščavi, po deželi, kjer ničesar ne sejejo.

³Svet je bil Izrael Gospodu, prvenec njegovih pridelkov; vsem, ki so ga hoteli žreti, se je štelo v krivdo: nesreča je prišla nadnje, govori Gospod.

⁴Poslušajte besedo Gospodovo, hiša Jakobova in vse rodovine hiše Izraelove!

⁵Tako pravi Gospod: kaj so našli očetje vaši krivice pri meni, da so se ločili od mene in so šli za ničemurnostjo in postali ničemurni?

⁶In niso rekli: Kje je Gospod, ki nas je peljal iz dežele Egiptovske? ki nas je vodil po puščavi, po deželi pusti in jamnati, po deželi suše in smrtne sence, po deželi, koder ne hodi nihče in kjer ne prebiva noben človek.

⁷In pripeljal sem vas v deželo njiv, da bi uživali njen sad in dobroto njeno; ko ste pa prišli vanjo, ste oskrunili deželo mojo in dediščino mojo ste napravili v gnusobo.

⁸Duhovniki niso rekli: Kje je Gospod? In oni, ki imajo v rokah postavo, me niso spoznali, in pastirji so odpadli od mene, in proroki so prorokovali v imenu Baalovem in hodili za stvarmi, ki nič ne koristijo.

⁹Zato se bom še pravdal z vami, govori Gospod; še z otroki vaših otrok se bom pravdal.

¹⁰Pojdite vendar čez morje na otoke Kitimcev in poglejte, in pošljite v Kedar in pazite dobro, glejte pravim, se li je zgodilo kaj takega?

¹¹Ali je kateri narod zamenil bogove, čeprav niso bogovi? Ljudstvo moje pa je zamenilo slavo svojo za to, kar nič ne koristi.

¹²Strmite, nebesa, nad tem in strah vas bodi, zgrozite se silno! govori Gospod.

¹³Zakaj dvoje zlo je storilo ljudstvo moje: mene, vir živih vodá, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode.

¹⁴Je li Izrael hlapec? ali je v hiši rojen suženj? Zakaj je v plen?

¹⁵Zoper njega rjovejo mladi levi, zaganjajo svoj glas in pustošijo deželo njegovo; mesta njegova so požgana, da nihče ne prebiva v njih.

¹⁶Tudi sinovi iz Nofa in Tahpanesa se ti pasejo po temenu.

¹⁷Nisi li sebi tega provzročila, ker si zapustila Gospoda, Boga svojega, ko te je vodil po svojem potu?

¹⁸In zdaj, kaj si hočeš s potom v Egipt, da piješ vodo iz Sihorja? in kaj si hočeš s potom v Asirijo, da piješ vodo iz velereke?

¹⁹Kaznuje te hudobnost tvoja in odpadi tvoji te pokoré; spoznaj torej in glej, kako je zlo in bridko, da si zapustila Gospoda, Boga svojega, in da se me nič ne bojiš, govori Gospod, Gospod nad vojskami.

²⁰Kajti že nekdaj si zlomila jarem svoj, raztrgala vezi svoje in si dejala: Ne maram sužnjevati! Toda na vsakem hribu visokem, pod vsakim zelenim drevesom si se vdajala nečistovanju.

²¹In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi izpremenila v spačene ročice tuje trte!

²²Res, ako bi se oprala s sodo in bi si vzela premnogo mila, ostane umazana krivica tvoja pred menoj, govori Gospod Jehova.

²³Kako smeš govoriti: Nisem se oskrunila, za Baali nisem hodila? Glej pot svoj po dolini, spoznaj, kaj si storila, kamela hitra, ki križem teka po svojih potih!

²⁴Divja oslica, vajena puščave, ki v poželenju duše svoje hlasta po sapi! Kdo bi oviral priložnost njeno? Vsi, ki je iščejo, se ne utrudijo, v mesecih njenih jo najdejo.

²⁵Varuj nogo svojo, da se ne izbosi, in grlo svoje, da se ne užeja! Ali praviš: Zaman je! nikakor, kajti tujce ljubim in hočem za njimi tekati.

²⁶Kakor je v sramoto tatu, ko ga zgrabijo, tako je v sramoto prišla hiša Izraelova, oni, njih kralji in knezi, njih duhovniki in proroki,

²⁷ki pravijo lesu: Oče si moj, in kamenu: Ti si me rodil. Kajti obrnili so proti meni tilnik, ne pa obličja; ob času nesreče svoje pa govore: Vstani in reši nas!

²⁸Kje neki so bogovi tvoji, ki si jih naredil sebi? Vstanejo naj, če te morejo rešiti ob času nesreče tvoje! Kajti kolikor mest, toliko bogov imaš, Juda.

²⁹Zakaj se prepirate z menoj? Saj ste se mi vsi izneverili, govori Gospod.

³⁰Zastonj sem tepel sinove vaše, nauka niso sprejeli; vaš meč je pokončal proroke vaše kakor lev morilec.

³¹O rod, kakršen ste, pazite na besedo Gospodovo! ali sem bil puščava Izraelu, ali dežela črne teme? Zakaj govori ljudstvo moje: Gospodarji smo sami sebi, ne pridemo več k tebi!

³²Ali pozabi devica lepotičje svoje in nevesta svoj pas? Ljudstvo moje pa je pozabilo mene dni brez števila.

³³Kako lepo napravljaš pot svojo, da iščeš ljubezni! Zato si se tudi navadila hudobnosti na potih svojih.

³⁴Celo na robu oblačil tvojih je kri duš nedolžnih ubožcev, ki jih nisi zalotila pri vlomu, ampak vsled vse tiste zlobe svoje si jih morila.

³⁵Vendar praviš: Nedolžna sem; gotovo se je obrnila jeza njegova od mene. Glej, jaz pojdem v sodbo s teboj zato, ker praviš: Nisem grešila.

³⁶Kaj toliko tekaš, da premeniš pot svojo? Tudi zavoljo Egipta se ti bode sramovati, kakor si bila osramočena zavoljo Asirije;

³⁷tudi od tega pojdeš, položivši roke na glavo svojo. Zakaj Gospod zameta nje, na katere se zanašaš, in ne pojde ti po sreči ž njimi.