Jeremija 1

¹Beseda Jeremija, Hilkijájevega sina, izmed duhovnikov, ki so bili v Anatótu v Benjaminovi deželi,

²kateremu je prišla Gospodova beseda v dneh Jošíja, Amónovega sina, Judovega kralja, v trinajstem letu njegovega kraljevanja.

³Ta je prišla tudi v dneh Jojakíma, Jošíjevega sina, Judovega kralja, do konca enajstega leta Sedekíja, Jošíjevega sina, Judovega kralja, do preselitve jeruzalemskega ujetništva v petem mesecu.

⁴Potem je prišla k meni Gospodova beseda, rekoč:

⁵»Preden sem te oblikoval v trebuhu, sem te poznal. Preden si prišel iz maternice, sem te posvetil in te odredil [za] preroka narodom.«

⁶Potem sem rekel: »Jaz, ah Gospod Bog! Glej, ne morem govoriti, kajti jaz sem otrok.«

⁷Toda Gospod mi je rekel: »Ne govori: ›Jaz sem otrok,‹ kajti šel boš k vsem, h katerim te bom poslal in karkoli ti zapovem, boš govoril.

⁸Ne boj se njihovih obrazov, kajti jaz sem s teboj, da te rešujem,« govori Gospod.

⁹Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust. Gospod mi je rekel: »Glej, svoje besede sem položil v tvoja usta.

¹⁰Glej, ta dan sem te postavil nad narode in nad kraljestva, da izkoreniniš, da podiraš, da uničiš, da zrušiš, da zgradiš in da sadiš.«

¹¹Poleg tega je prišla k meni Gospodova beseda, rekoč: »Jeremija, kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim palico mandljevca.«

¹²Potem mi je Gospod rekel: »Dobro si videl, kajti pospešil bom svojo besedo, da jo izvršim.«

¹³Gospodova beseda je drugič prišla k meni, rekoč: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim lonec, v katerem vre in njegova stran je proti severu.«

¹⁴Potem mi je Gospod rekel: »Iz severa bo izbruhnilo zlo nad vse prebivalce dežele.

¹⁵Kajti, glej, poklical bom vse družine kraljestev iz severa,« govori Gospod »in prišli bodo in postavili bodo vsak svoj prestol ob vhodu velikih vrat [prestolnice] Jeruzalem in zoper vse njene zidove naokoli in zoper vsa Judova mesta.

¹⁶Izrekel bom svoje sodbe zoper njih glede vseh njihovih zlobnosti, ki se dotikajo vseh svojih zlobnosti, ki so me zapustili in zažigali kadilo drugim bogovom ter oboževali dela svojih lastnih rok.

¹⁷Opaši si torej svoja ledja in vstani ter jim spregovori vse, kar sem ti zapovedal. Ne bodi zaprepaden ob njihovih obrazih, da te ne bi zbegal pred njimi.

¹⁸Kajti glej, ta dan sem te naredil za obrambno mesto, železen steber in bronaste zidove zoper celotno deželo, zoper Judove kralje, zoper njegove prince in zoper njegove duhovnike in zoper ljudstvo dežele.

¹⁹Borili se bodo zoper tebe, toda ne bodo prevladali zoper tebe, kajti jaz sem s teboj,« govori Gospod, »da te osvobodim.«

Jeremija 1

¹Besede Jeremija, Hilkijevega sina, izmed duhovnikov v Anatotu, v deželi Benjaminovi,

²ki mu je prišla beseda Gospodova v dnevih Josija, sinu Amonovega, v trinajstem letu njegovega kraljevanja;

³prišla mu je tudi v dnevih Jojakima, sinu Josijevega, kralja Judovega, do konca enajstega leta Zedekija, sinu Josijevega, kralja Judovega, do dne, ko je bil Jeruzalem preseljen v ujetništvo, v petem mesecu.

⁴Prišla mi je torej beseda Gospodova, govoreč:

⁵Preden sem te bil upodobil v materinem telesu, sem te spoznal, in ko nisi bil še rojen, sem te posvetil, za proroka sem te postavil narodom.

⁶Jaz sem pa rekel: Oh, Gospod Jehova, govoriti ne znam, ker otrok sem.

⁷Gospod pa mi je rekel: Ne pravi: Otrok sem; ampak kamorkoli te pošljem, pojdi, in karkoli ti velim, govóri!

⁸Ne boj se jih; ker jaz sem s teboj, da te rešim, govori Gospod.

⁹In Gospod iztegne roko svojo in se dotakne mojih ust, in Gospod mi reče: Glej, besede svoje pokladam v tvoja usta.

¹⁰Glej, stavim te današnji dan nad narode in kraljestva, da iztrebljaš in podiraš in pogubljaš in pokončuješ, da zidaš in sadiš.

¹¹In prišla mi je beseda Gospodova, rekoč: Kaj vidiš, Jeremija? in odgovorim: Palico mandljevo vidim.

¹²Tedaj mi reče Gospod: Dobro vidiš; kajti čuval bom nad besedo svojo, da jo izpolnim.

¹³In prišla mi je beseda Gospodova v drugič, rekoč: Kaj vidiš? In odgovorim: Lonec kipeč vidim, ki mu lice gleda od severa sem.

¹⁴Tedaj mi reče Gospod: Od severa pridere tista nesreča nad vse prebivalce te dežele.

¹⁵Kajti glej, jaz pokličem vse rodove kraljestev na severu, govori Gospod, in pridejo in postavijo vsak svoj stol ob vhodu v vrata jeruzalemska in zoper vse zidovje njegovo kroginkrog in zoper vsa mesta Judova.

¹⁶In izrečem sodbe svoje zoper nje zavoljo vse njih hudobnosti, ker so me zapustili in kadili tujim bogovom in se klanjali delu svojih rok.

¹⁷Ti torej si opaši ledja in vstani in jim govóri, karkoli ti velim; ne bodi potrt vpričo njih, da te ne potrem vpričo njih.

¹⁸Kajti jaz, glej, te storim danes v trdno mesto in železen steber in bronast zid proti vsej deželi, proti kraljem, knezom in duhovnikom Judovim in proti ljudstvu dežele.

¹⁹In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori Gospod, da te rešim.