Izaija 17

¹Breme Damaska: »Glej, Damask je odvzet od tega, da je mesto in bo kup razvalin.

²Mesta Aroêrja so zapuščena. Ta bodo za trope, ki bodo legli in nihče jih ne bo strašil.

³Trdnjava bo prav tako prenehala od Efrájima in kraljestvo od Damaska in preostanek iz Sirije. Oni bodo kakor slava Izraelovih otrok,« govori Gospod nad bojevniki.

⁴»Na tisti dan se bo zgodilo, da se bo Jakobova slava stanjšala in mastnost njegovega mesa bo shujšala.

⁵To bo kakor ko žanjec zbira žito in s svojim laktom žanje klasje, in to bo kakor tisti, ki zbira klasje v dolini Rafájim.

⁶Vendar bodo v njem ostali paberkovalni grozdi, kakor tresenje oljke, dve ali tri jagode na vrhu najvišje veje, štiri ali pet na njenih zunanjih rodovitnih mladikah,« govori Gospod, Izraelov Bog.

⁷Na tisti dan bo človek gledal k svojemu Stvarniku in njegove oči bodo imele spoštovanje do Svetega Izraelovega.

⁸Ne bo gledal k oltarjem, delu svojih rok niti ne bo spoštoval tega, kar so naredili njegovi prsti ali ašer ali podob.

⁹Na tisti dan bodo njegova utrjena mesta kakor zapuščena veja in najvišja mladika, ki so jo pustili zaradi Izraelovih otrok in tam bo opustošenje.

¹⁰Ker si pozabil Boga rešitve svoje duše in se nisi spominjal skale svoje moči, zato boš sadil prijetne rastline in jih cepil s tujimi cepljenci.

¹¹Podnevi boš svoji rastlini naredil, da zraste in zjutraj boš svojemu semenu naredil, da cveti, toda žetev bo kup na dan žalosti in obupne bridkosti.

¹²Gorje množici številnih ljudi, ki zganjajo hrup, podoben hrupu morij in vrvežu narodov, ki delajo vrvež, podoben vrvežu mogočnih vodá!

¹³Narodi bodo hiteli kakor besnenje mnogih vodá, toda Bog jih bo ukoril in pobegnili bodo daleč proč in pregnani bodo kakor pleve gora pred vetrom in kakor kotaleča se stvar pred vrtinčastim vetrom.

¹⁴Glej, ob večernem času stiska in pred jutrom ga ni. To je delež tistih, ki nas plenijo in žreb tistih, ki nas ropajo.

Izaija 17

¹Prorokovanje o Damasku. Glej, Damask neha biti mesto in bode kup razvalin.

²Mesta aroerska so prazna, prepuščena čredam, ki bodo ondi ležale, in nihče jih ne bo plašil.

³In konec bode trdnjavi v Efraimu in kraljestvu v Damasku, tudi ostanku Sirije: ž njimi bode kakor s slavo sinov Izraelovih, govori Gospod nad vojskami.

⁴Zgodi se pa v tistem času, da se zmanjša slava Jakobova in shujša mesa njegovega tolšča.

⁵In bode, kakor če kdo ob žetvi prijema žitna stebla in z ramo svojo žanje klase; bode, pravim, kakor če kdo pobira klasje v dolini Refaimov.

⁶Vendar pa ostanejo paberki v njem, kakor ko se otrese oljka in dvoje ali troje jagod obvisi v vršiču drevesa, četvero ali petero na vejah rodovitnega debla, govori Gospod, Bog Izraelov.

⁷V tistem času se bo oziral človek v Stvarnika svojega in oči njegove bodo gledale na Svetnika Izraelovega.

⁸In ne bo se oziral v oltarje, v delo rok svojih; tudi ne bo gledal tega, kar so storili prstje njegovi, ne Ašer, ne solnčnih stebrov.

⁹V tistem času bodo trdna mesta njegova podobna zapuščenim podrtinam v gozdu in na vrhu gorá, ki so jih zapustili Kanaanci pred sinovi Izraelovimi, in bode pustinja.

¹⁰Ker si pozabil Boga zveličanja svojega in se nisi spominjal Skale moči svoje: zato si napravljaš prelepe nasade in jih obsajaš z inostranskimi trtami;

¹¹v dan, ko jih sadiš, jih precej ogradiš, in zjutraj skrbiš, da se razcvete seme tvoje – a žetev ti izgine v dan bridkosti in smrtne bolečine.

¹²Gorje, upor ljudstev mnogobrojnih, ki šume kakor šume morja! in bučanje narodov, ki je kakor bučanje mogočnih vodá!

¹³Narodi buče kakor velike vode bučeče! A On se zadere nad njimi, in pobegnejo kar najdalje, in podili se bodo kakor pleva na gorah pred vetrom in kakor se prah vrtinči v nevihti.

¹⁴Ob času večernem, glej, smrtni strah! in preden nastane jutro, jih ni več. To je delež njih, ki nas plenijo, in usoda njih, ki naše siloma jemljejo.