Izaija 16

¹Pošljite jagnje k vladarju dežele iz Sele k divjini, h gori hčere sionske.

²Kajti zgodilo se bo, da kakor je tavajoč ptič vržen iz gnezda, tako bodo moábske hčere pri prehodih Arnóna.

³Posvetuj se, izvrši sodbo, svojo senco naredi kakor noč v sredi opoldneva, skrij pregnance, ne izdaj tistega, ki tava.

⁴Naj moji pregnanci prebivajo s teboj, Moáb. Bodi jim skrivališče pred obličjem plenilca. Izsiljevalec je pri koncu, plenilec pojenjuje, kajti zatiralci so použiti iz dežele.

⁵V usmiljenju bo prestol postavljen in sedel bo na njem v resnici, v Davidovem šotorskem svetišču, sodeč, iščoč sodbe in pospešujoč pravičnost.

⁶Slišali smo o Moábovem ponosu; zelo je ponosen, celó o njegovi oholosti in njegovem ponosu in njegovem besu, toda njegove laži ne bodo takšne.

⁷Zato bo Moáb tulil za Moábom, vsi bodo tulili, kajti temelji Kir Heresa bodo žalovali; zagotovo so udarjeni.

⁸Kajti hešbónska polja pešajo in vino iz Sibme. Gospodarji poganov so zlomili njegove glavne sadike, prišli so celó do Jazêrja, tavali so skozi divjino. Njegovi poganjki se iztezajo, odšli so preko morja.

⁹Zato bom z jokom objokoval sibmansko trto iz Jazêrja. Namakal te bom s svojimi solzami, oh Hešbón in Elaléja, zaradi vpitja za tvojimi poletnimi sadovi in ker je tvoja žetev propadla.

¹⁰Veselje je odvzeto in radost iz obilnega polja in v vinogradih ne bo prepevanja niti ne bo vriskanja niti tam ne bo vpitja. Tlačitelji ne bodo tlačili nobenega vina v svojih stiskalnicah; njihovemu vriskanju ob trgatvi sem naredil, da odneha.

¹¹Zato bo moja notranjost zvenela kakor harfa za Moábom in moji notranji deli za Kir Heresom.

¹²In zgodilo se bo, ko bo videno, da je Moáb izmučen na visokih krajih, da bo prišel k svojemu svetišču, da moli, toda ne bo prevladal.

¹³To je beseda, ki jo je od tistega časa Gospod govoril glede Moába.

¹⁴Toda sedaj je Gospod govoril, rekoč: »Znotraj treh let, kakor so najemnikova leta in Moábova slava bo zaničevana z vso tisto veliko množico in preostanek bo zelo majhen in slaboten.«

Izaija 16

¹Pošljite jagnje gospodovalcu dežele od Sele tja po puščavi do gore hčere sionske.

²In zgodi se, da bodo hčere moabske ob brodih arnonskih kakor ptice tavajoče, kakor razpuščeno gnezdo.

³Posvetuj se, odloči se; senco svojo, Sion, naredi temno kakor noč opoldne; skrij pregnance, tavajočega ne izdaj!

⁴Bivajo naj pri tebi pregnanci moji, skrivališče bodi Moabu pred pokončevalcem! Kajti stiskalcu je določen konec, pokončevanje bo nehalo, zatiralci izginejo z zemlje.

⁵In prestol se utrdi po milosti, in na njem bo sedel v resnici v šatoru Davidovem on, ki bo sodil in iskal pravice in bo vrlo izvrševal pravičnost.

⁶Slišali smo o prevzetnosti Moabovi, da je silno ošaben, o napuhu njegovem in oholosti njegovi in togoti njegovi; bahanje njegovo je ničevo.

⁷Zato bo tulil Moab nad Moabom, vsak bo tulil. Za grozdne gruče kir-haresetske boste zdihovali, zelo pobiti.

⁸Kajti njive hesbonske so zvenile, tudi trta sibemska; narodov gospodje so razbili prelepe rozge njene: segale so tja do Jazerja, vile so se po puščavi, mladike njene so se razširjale, šle čez morje.

⁹Zato jokam z jokom Jazerjevim za trto sibemsko, rosim te s solzami svojimi, o Hesbon in Eleale; kajti ob spravljanju letnih sadežev tvojih in ob trgatvi tvoji te je doletelo bojno vpitje.

¹⁰In vzeto je veselje in radovanje z rodovitnega polja, in v vinogradih ne pojo, ni veselega vpitja, vina v kadi ne masti tlačilec; petju v tlačilnici sem naredil konec.

¹¹Zato zveni kakor harfa osrčje moje zavoljo Moaba in moj drob zaradi Kir-heresa.

¹²In zgodi se, ko se Moab prikaže, ko se bo trudil na mališki višavi in stopi v svetišče svoje, da bi molil, da nič ne opravi.

¹³To je beseda, ki jo je Gospod takrat govoril o Moabu.

¹⁴Sedaj pa govori Gospod takole: V treh letih, kakor so leta najemnikova, pride slava Moabova v nečast z vso svojo veliko množico vred; in ostanek bode jako majhen in neznaten.