Izaija 14

¹Kajti Gospod bo imel usmiljenje do Jakoba in bo še izbral Izrael in jih postavil v njihovo lastno deželo, in tujci bodo združeni z njimi in se bodo trdno pridružili Jakobovi hiši.

²Ljudstvo jih bo vzelo in jih privedlo na njihov kraj. Izraelova hiša jih bo vzela v last v Gospodovi deželi za služabnice in pomočnice. Odvedli jih bodo ujete tisti, katerih ujetniki so bili in vladali bodo nad svojimi zatiralci.

³Na ta dan se bo zgodilo, ko ti bo Gospod dal počitek pred tvojo bridkostjo, pred tvojim strahom in pred trdim suženjstvom, s čimer si bil primoran, da služiš,

⁴da boš vzel ta pregovor zoper babilonskega kralja in rekel: »Kako je zatiralec končal! Zlato mesto je končalo!

⁵Gospod je zlomil palico zlobnih in žezlo vladarjev.

⁶Tisti, ki je v besu udaril ljudstvo z nenehnim udarcem, tisti, ki je narodom vladal v jezi, je preganjan in nihče ne zadržuje.

⁷Celotna zemlja je pri počitku in mirna. Oni izbruhnejo v petje.

⁸Da, ciprese se razveseljujejo ob tebi in libanonske cedre, rekoč: ›Odkar si položen dol, noben sekalec ni prišel zoper nas.‹

⁹Pekel od spodaj vztrepetava zaradi tebe, da te sreča ob tvojem prihodu. Zaradi tebe razvnema mrtve, celó vse zemeljske vodje, iz njihovih prestolov je dvignil vse kralje narodov.

¹⁰Vsi ti bodo govorili in ti rekli: ›Si tudi ti postal slaboten kakor mi? Si postal podoben nam?‹

¹¹Tvoj pomp je priveden dol h grobu in zvok tvojih lir. Ličinka se razteguje pod teboj in ličinke te pokrivajo.

¹²§ Kako si padel z neba, oh Lucifer, sin jutra! Kako si posekan na tla, ki si narode slabil!

¹³Ker si rekel v svojem srcu: ›Vzpel se bom v nebesa, svoj prestol bom povzdignil nad Božje zvezde. Tudi na gori skupnosti bom sedel, na obronkih severa,

¹⁴nad višine oblakov se bom dvignil, podoben bom Najvišjemu.‹

¹⁵Vendar boš priveden dol v pekel, na obronke jame.

¹⁶Tisti, ki te vidijo, te bodo natančno ogledovali in preudarjali, rekoč: ›Mar je to mož, ki je počel, da je zemlja trepetala, ki je pretresal kraljestva,

¹⁷ki je naredil zemeljski [krog] kakor divjino in uničil njegova mesta, ki ni odprl hiše svojih ujetnikov?‹

¹⁸Vsi kralji narodov, celó vsi izmed njih, ležijo v slavi, vsak v svoji lastni hiši.

¹⁹Ti pa si izvržen iz svojega groba, kakor gnusna mladika in kakor oblačilo tistih, ki so umorjeni, prebodeni z mečem, ki gredo dol k jamskim kamnom, kakor truplo, pomendrano pod stopali.

²⁰Ne boš pridružen z njimi pri pokopu, ker si uničil svojo deželo in umoril svoje ljudstvo. Seme hudodelcev nikoli ne bo ugledno.

²¹Pripravite pokol za njegove otroke zaradi krivičnosti njihovih očetov, da ne vstanejo niti ne vzamejo v last dežele niti ne napolnijo obličja zemeljskega [kroga] z mesti.

²²Kajti dvignil se bom proti njim,‹ govori Gospod nad bojevniki ›in iztrebil iz Babilona ime in ostanek, sina in nečaka,‹ govori Gospod.

²³›Prav tako ga bom naredil posest za bobnarico in vodne tolmune in pometel ga bom z metlo uničenja,‹ govori Gospod nad bojevniki.

²⁴Gospod nad bojevniki je prisegel, rekoč: ›Zagotovo, kakor sem si zamislil, tako se bo zgodilo in kakor sem se namenil, tako bo ostalo,

²⁵da bom v svoji deželi zlomil Asirca in na svojih gorah ga bom pomendral pod stopalom. Potem bo njegov jarem odšel od njih in njegovo breme bo odšlo iz njihovih ramen.‹«

²⁶To je namen, ki je namenjen nad celotno zemljo, in to je roka, ki je iztegnjena nad vsemi narodi.

²⁷Kajti Gospod nad bojevniki se je namenil in kdo bo to razveljavil? Njegova roka je iztegnjena in kdo jo bo zavrnil?

²⁸To breme je bilo v letu, ko je kralj Aház umrl.

²⁹Ne razveseli se ti, celotna Filisteja, ker je palica tistega, ki te je udaril, zlomljena, kajti iz kačje korenine bo prišla strupena kača in njen sad bo ognjena leteča kača.

³⁰Prvorojenec revnega bo nahranjen in pomoči potreben se bo ulegel v varnosti in z lakoto bom ubil tvojo korenino, on pa bo pokončal tvoj preostanek.

³¹Tulite, oh velika vrata, jokaj, oh mesto, ti, celotna Palestina si raztopljena, kajti iz severa bo prišel dim in nihče ne bo sam v svojih določenih časih.

³²Kaj bo nekdo potem odgovoril poslancem naroda? Da je Gospod ustanovil Sion in revni izmed njegovega ljudstva bodo zaupali vanj.

Izaija 14

¹Zakaj Gospod se usmili Jakoba in še enkrat izvoli Izraela, in jih postavi na domača tla; in tujci se jim pridružijo ter se bodo oklepali hiše Jakobove.

²In ljudstva jih vzemo pod svojo skrb ter jih pripeljejo na njih mesto; in hiša Izraelova si jih prisvoji v deželi Gospodovi, da bodo hlapci in dekle; tako bodo ujete peljali nje, katerim so bili prej ujetniki, in bodo gospodovali njim, ki so jih nekdaj tlačili.

³In zgodi se tisti dan, ko ti Gospod podeli pokoj po trudu tvojem in po nepokoju tvojem in po trdi službi, v katero so te usužnjili,

⁴da boš pravil to zabavljico o kralju babilonskem, ter porečeš: Kako je preminil tlačilec, kako je minilo oderuštvo!

⁵Zlomil je Gospod palico krivičnikov, žezlo gospodovalčevo,

⁶ki je tepel ljudstva v togoti z udarci neprenehoma, ki je gospodoval v jezi narodom z zatiranjem brez zadržka.

⁷Pokojna, mirna je zdaj vsa zemlja; nastalo je glasno petje.

⁸Tudi ciprese se radujejo nad teboj, cedre na Libanonu: „Odkar si se zvrnil, ne hodi nihče sem gori, da bi nas posekal!“

⁹Pekel zdolaj se je vznemiril zaradi tebe, ker čaka prihoda tvojega: drami zavoljo tebe mrtve, vse mogotce zemlje, vsem kraljem narodov veli vstati s prestolov.

¹⁰Vsi izpregovore tebi in poreko: „Tudi ti si brez moči kakor mi, nam si postal podoben?“

¹¹V pekel je stopilo veličastvo tvoje in strun tvojih šum. Glist je polno pod teboj in črv te pokriva.

¹²Kako si padel z neba, o lucifer, jutranje zarje sin! kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom!

¹³Ti si pač govoril v srcu svojem: V nebesa se dvignem, nad zvezde Boga mogočnega povišam prestol svoj, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu.

¹⁴Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bodem Najvišjemu.

¹⁵Ali pahnjen boš v pekel, v jamo najglobočjo.

¹⁶Kateri te vidijo, te natanko ogledujejo in se ozirajo v te, govoreč: „Je li ta tisti mož, ki je majal zemljo, ki je pretresal kraljestva?

¹⁷ki je delal iz naseljenega sveta puščavo in je podiral mesta ne njem, ki jetnikov svojih ni izpuščal domov?“

¹⁸Vsi kralji narodov, kolikor jih je, so zaspali s častjo, vsak v hiši svoji;

¹⁹tebe pa so vrgli daleč od tvojega groba kakor ostuden izrastek. Pokrit si z ubitimi, s prebodenimi z mečem, ki so jih vrgli v jamo in zasuli s kamenjem, si kakor razteptano truplo.

²⁰Ne združiš se ž njimi v grobu, ker si ugonabljal deželo svojo, moril ljudstvo svoje. Hudobnikov seme se ne bo imenovalo vekomaj.

²¹Pripravite se, da pokoljete sinove njegove zaradi krivice njih očetov! Da ne vstanejo ter ne podedujejo dežele in površja zemlje ne napolnijo z mesti.

²²In vstanem zoper nje, govori Gospod nad vojskami, in iztrebim ime in ostanek Babilona, sina in vnuka, govori Gospod.

²³In naredim, da bode Babilon posestvo ježu in močvirje, in pometem ga z metlo pokončanja, govori Gospod nad vojskami.

²⁴Prisegel je Gospod nad vojskami, rekoč: Gotovo, kakor sem se namenil, tako se zgodi, in kakor sem sklenil, tako ostane:

²⁵da zdrobim Asurja v deželi svoji in ga pogazim na gorah svojih. Tako se jim razprta jarem njegov in njegovo breme jim pade z rame.

²⁶To je tisti sklep, ki je storjen nad vso zemljo, in to je roka, ki je iztegnjena nad vsemi narodi.

²⁷Zakaj Gospod nad vojskami je storil sklep, in kdo naj ga uniči? in roka njegova je iztegnjena, kdo naj jo odvrne?

²⁸V letu, v katerem je umrl kralj Ahaz, je bilo to prorokovanje:

²⁹Ne raduj se, ti vsa Filisteja, ker je zlomljena šiba, ki te je tepla; kajti iz korenine kačje pride modras, in sad njegov bode ognjen leteč zmaj.

³⁰In prvenci siromakov bodo pasli in ubožni počivali brez skrbi; a tvojo korenino pokončam z lakoto in ostanek tvoj pomori zmaj.

³¹Tulite, vrata, vpij, mesto, obup te zgrabi, vsa Filisteja; kajti od severa prihaja sovražnik kakor dim in presledka ni v četah njegovih.

³²Kaj torej naj se odgovori poslancem narodovim? Da je Gospod ustanovil Sion in da ne njem dobé zavetje ubožci ljudstva njegovega.