Izaija 13

¹Breme Babilona, ki ga je videl Izaija, Amócov sin.

²Dvignite prapor na visoki gori, povzdignite jim glas, mahajte z roko, da lahko vstopijo v velika vrata plemičev.

³Svojim posvečenim sem zapovedal, zaradi moje jeze sem poklical tudi moje mogočne, celó tiste, ki se razveseljujejo v mojem visočanstvu.

⁴Hrup množice po gorah kakor od številnega ljudstva, bučen hrup kraljestev narodov, zbranih skupaj. Gospod nad bojevniki pregleduje vojsko za bitko.

⁵Prihajajo iz daljne dežele, od konca neba, celó Gospod in orožja njegovega ogorčenja, da uničijo celotno deželo.

⁶Tulite, kajti Gospodov dan je pri roki, ta bo prišel kakor uničenje od Vsemogočnega.

⁷Zato bodo vse roke oslabele in srce vsakega človeka se bo stopilo

⁸in bali se bodo. Ostre bolečine in bridkosti se jih bodo polastile. V bolečinah bodo kakor ženska, ki je v porodnih mukah. Osupli bodo drug nad drugim, njihovi obrazi bodo kakor plameni.

⁹Glej, prihaja Gospodov dan, krut, z besom in silovito jezo, da naredi deželo opustošeno in njene grešnike bo pokončal iz nje.

¹⁰Kajti zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo dajala svoje svetlobe. Sonce bo otemnelo v svojem vzhajanju in luna svoji svetlobi ne bo povzročila, da sveti.

¹¹Zemeljski [krog] bom kaznoval zaradi njihovega zla in zlobne zaradi njihove krivičnosti in povzročil bom, da se aroganca ponosnih konča in ponižal bom oholost strašnih.

¹²Človeka bom naredil dragocenejšega kakor čisto zlato, celo človeka kakor zlat klin iz Ofírja.

¹³Zato bom stresel nebo in zemlja se bo odmaknila iz svojega mesta, v besu Gospoda nad bojevniki in na dan njegove krute jeze.

¹⁴In bo kakor preganjana srna in kakor ovca, ki je nihče ne ujame. Obrnili se bodo vsak človek k svojemu lastnemu ljudstvu in vsak bo bežal v svojo lastno deželo.

¹⁵Vsak, kdor je najden, bo preboden in vsak, kdor jim je pridružen, bo padel pod mečem.

¹⁶Tudi njihovi otroci bodo razbiti na koščke pred njihovimi očmi, njihove hiše bodo oplenjene in njihove žene posiljene.

¹⁷Glej, zoper njih bom razvnel Medijce, ki se ne bodo ozirali na srebro in glede zlata, v njem se ne bodo razveseljevali.

¹⁸Tudi njihovi loki bodo mladeniče raztreščili na koščke in ne bodo imeli usmiljenja do sadu maternice; njihovo oko ne bo prizaneslo otrokom.

¹⁹Babilon, slava kraljestev, lepota kaldejske odličnosti, bo kakor, ko je Bog razdejal Sódomo in Gomóro.

²⁰Ta ne bo nikoli naseljen niti se ne bo prebivalo v njem od roda do roda, niti tam Arabec ne bo postavil šotora, niti tam pastirji ne bodo postavljali svojih staj.

²¹Temveč bodo tam ležale divje puščavske živali in njihove hiše bodo polne otožnih živih ustvarjenih bitij in sove bodo prebivale tam in kozjenogi bodo tam plesali.

²²Divje živali z otokov bodo klicale v njihovih zapuščenih hišah in zmaji v njihovih prijetnih palačah in njen čas je blizu, da pride in njeni dnevi ne bodo podaljšani.

Izaija 13

¹Prorokovanje o Babilonu, ki ga je v prikazni prejel Izaija, sin Amozov.

²Na goli gori vzdignite zastavo, zaženite glas k njim, vihtite roko, da stopijo skozi vrata prvakov.

³Jaz sem ukazal posvečencem svojim, tudi sem poklical na jezo svojo junake svoje, ki se radujejo v moji veličasti.

⁴Množice glas se čuje na gorah kakor obilega ljudstva, hrup kraljestev narodov, ki so se zbrali! Gospod nad vojskami pregleduje vojno krdelo.

⁵Prihajajo iz daljne dežele, od kraja nebes – Gospod in srda njegovega orodje – pogubit vso deželo Babilonsko.

⁶Tulite, ker blizu je dan Gospodov, prihaja kot razdejanje od Vsegamogočnega.

⁷Zatorej bodo omahovale vse roke in tajalo se bo vsako srce človeško;

⁸in izbegani bodo, krč in bolečine jih zgrabijo, kakor porodnica bodo imeli bolečine; vsak bo strmel ob bližnjem svojem, zaripljeno obličje bode njih obličje.

⁹Glej, dan Gospodov prihaja, grozoviten, poln srda in goreče jeze, da izpremeni v puščavo to deželo, da iztrebi njene grešnike iz nje.

¹⁰Kajti zvezde nebes in njih ozvezdja ne bodo dajala luči svoje; mračno bode solnce ob vzhodu svojem, in mesec ne bo svetil z lučjo svojo.

¹¹In izpokorim naseljeno zemljo za njih hudobnost in brezbožnike za njih krivico, in konec storim napuhu prevzetnih ter silovitnikov ponos ponižam.

¹²Storim, da bode mož dražji mimo prečistega zlata in človek mimo zlata ofirskega.

¹³Zato hočem potresti nebesa, in zemlja se gane s svojega mesta v togoti Gospoda nad vojskami in v dan goreče jeze njegove.

¹⁴In godilo se jim bo kakor srni splašeni in kakor čredi, ko je nihče ne zbira: obrnejo se vsak k svojemu ljudstvu in zbeže vsakteri v svojo deželo.

¹⁵Vsak, kogar najdejo, bo preboden, in vsak, kogar zasačijo, pade od meča.

¹⁶In njih otročiče bodo razbijali pred njih očmi, njih hiše bodo plenili in njih žene oskrunjali.

¹⁷Glej, obudim zoper nje Medce, ki ne bodo čislali srebra in ne radovali se samega zlata.

¹⁸In njih loki bodo prestreljevali mladeniče, in smilil se jim ne bo sad telesa, otrokom ne bo prizanašalo njih oko.

¹⁹In Babilon, dika kraljestev, s katerim so se ponašali prevzetni Kaldejci, bode podoben Sodomi in Gomori, ki ju je Bog razdejal.

²⁰Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda, tudi Arabec ne postavi tam šatora, niti pastirjem ne bodo tam počivale črede.

²¹Ampak ležale bodo tam zverine puščave, in njih hiše bodo polne sov, in bivali bodo tam noji ter pošasti bodo tam skakale.

²²In volkovi bodo tulili po njih opustošenih palačah in šakali po njih zabavnih gradovih. Skoraj pa pride čas njegov, in dnevi njegovi se ne podaljšajo.