Hebrejcem 9

¹Torej prva zaveza je resnično imela tudi odredbe o bogoslužju in posvetnem svetišču.

²Kajti postavljeno je bilo šotorsko svetišče; prvo, v katerem je bil svečnik in miza ter hlebi navzočnosti; kar je imenovano Svetišče.

³Za drugim zagrinjalom pa šotorsko svetišče, ki se imenuje Najsvetejše;

⁴ki je imelo zlato kadilnico in skrinjo zaveze v celoti prevlečeno z zlatom, v kateri je bila zlata posoda, ki je imela mano in Aronova palica, ki je vzbrstela ter plošči zaveze;

⁵in nad njo keruba slave, ki zasenčujeta sedež milosti [skrinje zaveze]; o katerem sedaj ne moremo podrobno govoriti.

⁶Torej ko so bile te stvari tako odrejene, so duhovniki, opravljajoč službo Bogu, vedno šli v prvo šotorsko svetišče.

⁷Toda v drugo je véliki duhovnik odšel sam, enkrat vsako leto, ne brez krvi, ki jo je daroval zase in za grehe ljudi.

⁸Sveti Duh tako naznanja, da pot v najsvetejše še ni bila razodeta, dokler je še stalo prvo šotorsko svetišče.

⁹Ta je bil podoba za tedaj pripravljeni čas, v katerem so bili darovani tako darovi kakor žrtve, ki niso mogli storiti popolnega, kar se tiče vesti, tistega, ki je službo opravljal.

¹⁰To je veljalo samo za jedi in pijače in številna umivanja ter mesene odredbe, naložene nanje do časa preureditve.

¹¹Toda Kristus, ki je prišel [kot] véliki duhovnik prihodnjih dobrih stvari, z večjim in popolnejšim šotorskim svetiščem, ne narejenim z rokami, to se pravi, ne od te zgradbe;

¹²niti ne s krvjo koz in telet, temveč je s svojo lastno krvjo enkrat vstopil v sveti prostor in za nas dosegel večno odkupitev.

¹³Kajti če kri bikov in kozlov ter pepel telice, škropeč nečiste, posvečuje do očiščenja mesa;

¹⁴koliko bolj bo Kristusova kri, ki je po večnem Duhu samega sebe brez madeža daroval Bogu, očistila vašo vest pred mrtvimi deli, da služite živemu Bogu?

¹⁵In zaradi tega razloga je on posrednik nove zaveze, da bi s pomočjo smrti, za odkupitev od prestopkov, ki so bili pod prvo zavezo, tisti, ki so poklicani, lahko prejeli obljubo večne dediščine.

¹⁶Kajti kjer je oporoka, tam mora biti tudi potreba po smrti oporočnika.

¹⁷Kajti oporoka je veljavna potem, ko so ljudje mrtvi; sicer nima nobene moči, vse dokler oporočnik živi.

¹⁸Nakar niti prva zaveza ni bila posvečena brez krvi.

¹⁹Kajti ko je Mojzes vsem ljudem govoril vsak predpis, glede na postavo, je vzel kri telet in kozlov, z vodo in škrlatno volno ter izop in poškropil tako knjigo kakor vse ljudi,

²⁰rekoč: »To je kri zaveze, ki vam jo je Bog ukazal.«

²¹Poleg tega je s krvjo poškropil tako šotorsko svetišče kakor vse posode za služenje.

²²In skoraj vse stvari se po postavi očiščuje s krvjo; in brez prelivanja krvi ni odpuščanja.

²³Bilo je torej potrebno, da naj bi bili vzori stvari v nebesih očiščeni s temi; toda same nebeške stvari [pa] z boljšimi žrtvami kakor te.

²⁴Kajti Kristus ni vstopil v svete prostore, narejene z rokami, ki so slike resničnih; temveč v sama nebesa, da se sedaj za nas pokaže v Božji prisotnosti.

²⁵Niti ne, da bi samega sebe pogosto daroval, kakor véliki duhovnik vsako leto s krvjo drugih vstopa v sveti prostor;

²⁶kajti potem bi moral od ustanovitve sveta pogosto trpeti. Toda sedaj se je prikazal enkrat ob koncu sveta, da z žrtvovanjem samega sebe odstrani greh.

²⁷In kakor je določeno ljudem enkrat umreti, toda po tem sodba;

²⁸tako je bil Kristus enkrat darovan, da nosi grehe mnogih; in tem, ki ga pričakujejo, se bo drugič prikazal brez greha v rešitev duš.

Hebrejcem 9

¹Imela je pač tudi prva zaveza predpise za službo božjo in pozemeljsko svetišče.

²Šator namreč je bil napravljen – prvi, v katerem so bili svečnik in miza in razpostava kruhov; ta se imenuje Sveto.

³Za drugim zagrinjalom pa je bil šator, imenovan Najsvetejše,

⁴imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani z zlatom okovano, v kateri je bil zlati vrč z mano in zeleneča palica Aronova in plošči zaveze,

⁵nad njo pa keruba slave, obsenčujoča pokrov sprave..., o čemer sedaj ni govoriti podrobno.

⁶Ker je torej to tako napravljeno, hodijo v prvi šator vedno duhovniki opravljat službo,

⁷v drugi šator pa enkrat na leto sam veliki duhovnik, a ne brez krvi, ki jo prinaša zase in za grehe nevednosti ljudstva.

⁸S tem sveti Duh kaže, da pot do svetišča ni še razodeta, dokler stoji prvi šator,

⁹ki je podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti popolnoma pomiriti tistega, ki opravlja službo,

¹⁰ker so samo mesene naredbe (z jedili in pijačami ter z različnim umivanjem vred) naložene do časa poprave.

¹¹Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šator, ki ni z roko narejen, to je, ki ni tega stvarjenja,

¹²tudi ne po krvi kozlov in telet, ampak po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev.

¹³Kajti če bikov in kozlov kri in junice pepel, ki pokropi onečiščene, posvečuje za čistost mesa,

¹⁴kolikanj bolj bo kri Kristusa, ki je po Duhu večnem daroval samega sebe brez madeža Bogu, očistila vest vašo mrtvih del, da služite Bogu živemu!

¹⁵In zato je nove zaveze srednik: da dobé, ko se je smrt zgodila za odrešenje prestopkov, storjenih za prve zaveze, obljubo večne dediščine tisti, ki so poklicani.

¹⁶Kajti kjer je oporoka, je treba, da nastopi oporočnikova smrt;

¹⁷zakaj oporoka je šele pri mrtvih veljavna, ker nikdar nima moči, dokler živi oporočnik.

¹⁸Zato tudi prva zaveza ni bila posvečena brez krvi.

¹⁹Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri telet in kozlov z vodo in škrlatno volno in z izopom ter je pokropil knjigo samo in vse ljudstvo, govoreč:

²⁰„To je kri zaveze, ki jo je vam Bog zapovedal“.

²¹In tudi šator in vse orodje službe božje je enako pokropil s krvjo.

²²In s krvjo se skoraj vse očišča po postavi, in brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščenje.

²³Potrebno je torej bilo, da se ‚podobe nebeških stvari‘ očiščajo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh.

²⁴Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas;

²⁵tudi ni šel samega sebe večkrat darovat, kakor veliki duhovnik prihaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo

²⁶(sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta): sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.

²⁷In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, potem pa sodba,

²⁸tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe, v drugič pa se prikaže ne zaradi greha, temuč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo.