Apostolska dela 8

¹In Savel je privolil v njegovo smrt. In ob tistem času je bilo tam veliko preganjanje zoper cerkev, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi, razen apostolov, so bili razkropljeni povsod po vseh področjih Judeje in Samarije.

²In predani možje so Štefana odnesli k njegovemu pokopu ter za njim pripravili veliko objokovanje.

³Toda Savel je napravil veliko opustošenje cerkve, ko je vstopal v vsako hišo in vlačil [ven] moške in ženske ter jih zapiral v ječo.

⁴Zaradi tega so tisti, ki so bili razkropljeni naokoli, odšli povsod in oznanjali besedo.

⁵Potem je Filip odšel dol v samarijsko mesto in jim oznanil Kristusa.

⁶In množica je soglasno dala pozornost tem stvarem, ki jih je Filip govoril in poslušala ter gledala čudeže, ki jih je delal.

⁷Kajti nečisti duhovi so kričê, z močnim glasom prihajali iz mnogih, ki so bili z njimi obsedeni. In mnogi prevzeti s paralizo ter tisti, ki so bili hromi, so bili ozdravljeni.

⁸In v tistem mestu je bila velika radost.

⁹Vendar je bil tam nek mož, imenovan Simon, ki je poprej v istem mestu uporabljal čaranje in privlačil pogane iz Samarije ter objavljal, da je bil on sam nekaj velikega,

¹⁰ki so mu vsi posvetili pozornost, od najmanjših do največjih, rekoč: »Ta mož je velika Božja moč.«

¹¹In ozirali so se nanj, zato ker jih je že dolgo časa privlačil s svojimi čarodejstvi.

¹²Toda ko so verovali Filipu, ki je oznanjal besede glede Božjega kraljestva in ime Jezusa Kristusa, so bili krščeni, tako moški kakor ženske.

¹³Potem je tudi sam Simon veroval; in ko je bil krščen, je ostal s Filipom in se čudil ter gledal čudeže in znamenja, ki so bila storjena.

¹⁴Ko so torej apostoli, ki so bili v Jeruzalemu, slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo, so jim poslali Petra in Janeza,

¹⁵ki sta, ko sta prišla dol, molila zanje, da bi mogli prejeti Svetega Duha

¹⁶(kajti do takrat še ni padel na nobenega izmed njih. Bili so samo krščeni v imenu Gospoda Jezusa.)

¹⁷Tedaj sta nanje polagala svoje roke in prejemali so Svetega Duha.

¹⁸In ko je Simon videl, da je bil Sveti Duh dan po polaganju rok apostolov, jima je ponudil denar,

¹⁹rekoč: »Dajta tudi meni to moč, da na kogarkoli položim roke, bo lahko prejel Svetega Duha.«

²⁰Vendar mu je Peter rekel: »Tvoj denar naj propade s teboj, ker si pomislil, da se Božji dar lahko kupi z denarjem.

²¹Ti nimaš niti vloge niti deleža v tej stvari, kajti tvoje srce ni iskreno v Božjih očeh.

²²Pokesaj se torej od te svoje zlobnosti in prosi Boga, če ti bo mogoče lahko odpuščena misel tvojega srca.

²³Kajti zaznavam, da si v žolču grenkobe in v vezi krivičnosti.«

²⁴Potem je Simon odgovoril in rekel: »Prosita zame h Gospodu, da nobena izmed teh stvari, ki sta jih govorila, ne pride nadme.«

²⁵In onadva, ko sta pričevala in oznanila Gospodovo besedo, sta se vrnila v Jeruzalem ter v mnogih vaseh Samarije oznanila evangelij.

²⁶Gospodov angel pa je spregovoril Filipu, rekoč: »Vstani in pojdi proti jugu, na pot, ki gre dol iz Jeruzalema v Gazo, ki je zapuščena.«

²⁷In vstal je ter odšel. In glej, človek iz Etiopije, evnuh z veliko oblastjo pod Kandáko, kraljico Etiopijcev, ki je imel skrb za vso njeno zakladnico in je prišel v Jeruzalem, da bi oboževal,

²⁸se je vračal in sedé na svoji kočiji bral preroka Izaija.

²⁹Potem je Duh rekel Filipu: »Pojdi poleg in se pridruži tej kočiji.«

³⁰In Filip je stekel tja k njemu in ga slišal brati preroka Izaija ter rekel: »Razumeš, kaj bereš?«

³¹In rekel je: »Kako bi lahko, razen če me ne bi vodil nek človek?« In prosil je Filipa, da pride gor in se usede z njim.

³²Mesto iz pisma, ki ga je bral, je bilo to: ›Odveden je bil kakor ovca h klanju; in kakor je jagnje pred svojim strižcem nemo, tako on ni odprl svojih ust.

³³V njegovem ponižanju je bila njegova sodba odstranjena in kdo bo razglašal njegov rod? Kajti njegovo življenje je vzeto z zemlje.‹

³⁴In evnuh je odgovoril Filipu ter rekel: »Prosim te, o kom govori to prerok? O sebi ali nekem drugem človeku?«

³⁵Potem je Filip odprl svoja usta in začel pri istem pismu in mu oznanil Jezusa.

³⁶In medtem ko sta nadaljevala po njuni poti, sta prišla do neke vode, in evnuh je rekel: »Poglej, tukaj je voda, kaj mi preprečuje biti krščen?«

³⁷§ In Filip je rekel: »Če veruješ z vsem svojim srcem, smeš.« In ta je odgovoril ter rekel: »Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.«

³⁸In velel je kočiji, da se ustavi. In skupaj sta odšla dol v vodo, tako Filip kakor evnuh; in ga je krstil.

³⁹In ko sta se povzpela iz vode, je Gospodov Duh Filipa vzel, da ga evnuh ni več videl in ta je radosten odšel na svojo pot.

⁴⁰Toda Filip se je znašel pri Ašdódu. In ko je potoval skozi, je v vseh mestih oznanjal, dokler ni prišel do Cezareje.

Apostolska dela 8

¹Savel pa se je ž njimi radoval njegove smrti. In nastalo je ta dan veliko preganjanje cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov.

²Pokopali pa so Štefana pobožni možje in so zelo plakali za njim.

³A Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo.

⁴Tisti pa, ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija.

⁵A Filip je šel doli v samarijsko mesto in jim je propovedoval Kristusa.

⁶In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal.

⁷Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev, vpijoč z močnim glasom; in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo.

⁸In nastala je velika radost v tem mestu.

⁹Bil je pa neki mož, po imenu Simon, že dokaj časa v mestu, ki se je pečal s čarovništvom in mamil ljudstvo samarijsko, govoreč, da je on nekaj velikega;

¹⁰katerega so vsi poslušali, od najmanjšega do največjega, govoreč: Ta je moč Božja, ki se imenuje velika.

¹¹Poslušali so ga pa zato, ker jih je bil dolgo časa mamil s čarodejstvi.

¹²Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene.

¹³Tudi Simon sam je sprejel vero, in po svojem krstu se je držal Filipa; in videč znamenja in velike čudeže, ki so se godili, je strmel.

¹⁴Ko so pa apostoli v Jeruzalemu slišali, da je sprejela Samarija besedo Božjo, pošljejo k njim Petra in Janeza.

¹⁵In ko sta prišla doli, sta molila zanje, da bi prejeli svetega Duha.

¹⁶Zakaj na nobenega izmed njih še ni bil prišel, ampak bili so samo krščeni v ime Gospoda Jezusa.

¹⁷Tedaj sta pokladala roke nanje, in so prejemali svetega Duha.

¹⁸Videč pa Simon, da se po pokladanju rok apostolov daje sveti Duh, jima prinese denarja

¹⁹in reče: Dajta tudi meni to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke.

²⁰Peter pa mu reče: Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar.

²¹Nimaš ga dela, ne deleža v tej reči, kajti srce tvoje ni odkrito proti Bogu.

²²Izpokori se torej od te hudobnosti svoje in prosi Gospoda, če bi se ti morda odpustila namera srca tvojega.

²³Kajti vidim te, da si v žolču grenkobe in v zvezi krivice.

²⁴Simon pa odgovori in reče: Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride name nič tega, kar sta rekla.

²⁵Ona torej, potem ko sta izpričala in govorila besedo Gospodovo, sta se vračala v Jeruzalem in mnogim vasem Samarijanov oznanjevala evangelij.

²⁶Angel Gospodov pa je govoril Filipu in dejal: Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema doli v Gazo; ona je pusta.

²⁷In vstane ter odide. In glej, mož iz Etiopije, komornik in oblastnik Kandake, kraljice etiopske, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem,

²⁸se vrača domov, in sedeč na vozu svojem, prebira proroka Izaija.

²⁹Duh pa reče Filipu: Pristopi in pridruži se temu vozu.

³⁰Filip pa priteče in ga sliši, da bere proroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš?

³¹On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu.

³²Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: „Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred strižcem svojim, tako ne odpre ust svojih.

³³V ponižanju njegovem se je preklicala sodba njegova. A rod njegov kdo razloži? kajti življenje njegovo se vzame od zemlje“.

³⁴Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prorok? o sebi ali o kom drugem?

³⁵Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu.

³⁶Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! kaj brani, da bi bil krščen?

³⁷§ Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji.

³⁸In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti.

³⁹Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot.

⁴⁰A Filip se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.