Apostolska dela 7

¹Potem je véliki duhovnik rekel: »Ali so te stvari take?«

²In rekel je: »Možje, bratje in očetje, prisluhnite: ›Bog slave se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden je prebival v Haránu

³in mu rekel: ›Pojdi ven iz svoje dežele in iz svojega sorodstva ter pridi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‹‹

⁴§ Tedaj je prišel iz kaldejske dežele in prebival v Haránu; ko pa je bil njegov oče mrtev, se je od tam odpravil v to deželo, v kateri vi sedaj prebivate.

⁵V njej pa mu ni dal nobene dediščine niti toliko ne, da nanjo postavi svoje stopalo, vendar je obljubil, da mu jo bo dal v posest in njegovemu semenu za njim, ko takrat še ni imel otroka.

⁶In Bog je govoril na ta način: ›Da naj bi njegovo seme začasno bivalo v tuji deželi in da naj bi jih privedli v suženjstvo ter štiristo let z njimi hudobno ravnali.

⁷Narodu pa, pri katerem bodo suženjevali, bom sodil jaz,‹ je rekel Bog: ›in potem bodo prišli ter mi služili na tem kraju.‹

⁸In dal mu je zavezo obrezovanja. In tako je Abraham zaplodil Izaka in ga osmi dan obrezal; in Izak je zaplodil Jakoba; in Jakob je zaplodil dvanajstere očake.

⁹In očaki so, prevzeti z zavistjo, Jožefa prodali v Egipt. Toda Bog je bil z njim

¹⁰in ga osvobodil iz vseh njegovih stisk in mu dal naklonjenost ter modrost v očeh faraona, egiptovskega kralja in ga naredil za voditelja nad Egiptom ter vso svojo hišo.

¹¹Torej nad vso egiptovsko deželo in Kánaan je prišlo pomanjkanje in velika stiska in naši očetje niso našli hrane.

¹²Toda ko je Jakob slišal, da je bilo v Egiptu žito, je najprej odposlal naše očete.

¹³In ob drugi priložnosti se je Jožef dal spoznati svojim bratom; in Jožefovo sorodstvo je bilo predstavljeno faraonu.

¹⁴Potem je Jožef odposlal in k sebi poklical svojega očeta Jakoba in vse njegovo sorodstvo, petinsedemdeset duš.

¹⁵Tako je Jakob odšel dol v Egipt ter umrl, on in naši očetje

¹⁶in bili so preneseni preko v Sihem in položeni v mavzolej, ki ga je Abraham kupil za vsoto denarja od sinov Hemórja, očeta iz Sihema.

¹⁷Toda ko se je približal obljubljeni čas, ki ga je Bog prisegel Abrahamu, so ljudje v Egiptu rasli in se množili,

¹⁸dokler ni vstal drug kralj, ki ni poznal Jožefa.

¹⁹Ta isti je z našim sorodstvom premeteno ravnal in hudobno tretiral naše očete, tako da so izpostavili svoje majhne otroke, z namenom, da ne bi živeli.

²⁰V tem času je bil rojen Mojzes, bil pa je silno lep in tri mesece so ga vzgajali v hiši njegovega očeta.

²¹Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in ga vzgojila za svojega lastnega sina.

²²In Mojzes je bil izučen v vsej egipčanski modrosti in mogočen je bil v besedah in dejanjih.

²³Ko je bil star polnih štirideset let, je prišlo v njegovo srce, da obišče svoje brate, Izraelove otroke.

²⁴In ko je videl enega izmed njih krivično trpeti, ga je branil in maščeval tega, ki je bil zatiran ter ubil Egipčana,

²⁵kajti domneval je, da bodo njegovi bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki osvoboditi. Toda niso razumeli.

²⁶In medtem ko so se prepirali, se jim je naslednji dan pokazal ter jih ponovno skušal pomiriti, rekoč: ›Možje, vi ste bratje; zakaj drug drugemu delate krivico?‹

²⁷Toda tisti, ki je svojemu bližnjemu storil krivico, ga je odrinil proč, rekoč: ›Kdo te je naredil za vladarja in sodnika nad nami?

²⁸Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj storil Egipčanu?‹

²⁹Ob tej besedi je Mojzes pobegnil in bil tujec v midjánski deželi, kjer je zaplodil dva sinova.

³⁰Ko pa je preteklo štirideset let, se mu je v divjini Sinajske gore prikazal Gospodov angel v plamenu gorečega grma.

³¹Ko je Mojzes to videl, se je čudil prizoru. Ko pa se je približal, da bi to pogledal, je prišel do njega Gospodov glas,

³²rekoč: ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.‹ Potem je Mojzes trepetal in si ni drznil pogledati.

³³Nato mu je Gospod rekel: ›Sezuj si svoje čevlje s svojih stopal, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.

³⁴Videl sem, videl sem stisko svojih ljudi, ki so v Egiptu in slišal sem njihovo stokanje in sem prišel dol, da jih osvobodim. In sedaj pridi, poslal te bom v Egipt.‹

³⁵Tega Mojzesa, ki so ga zavrnili, rekoč: ›Kdo te je naredil vladarja in sodnika?‹ istega je Bog poslal, da bi bil vladar in osvoboditelj po roki angela, ki se mu je prikazal v grmu.

³⁶Potem ko je v egiptovski deželi in v Rdečem morju ter v divjini štirideset let prikazoval čudeže in znamenja, jih je privedel ven.

³⁷§ To je ta Mojzes, ki je Izraelovim otrokom rekel: ›Preroka vam bo Gospod, vaš Bog, obudil izmed vaših bratov, podobnega meni; njega boste poslušali.‹

³⁸§ To je tisti, ki je bil v cerkvi v divjini z angelom, ki je govoril z njim na Sinajski gori in z našimi očeti; ki je prejel žive prerokbe, da jih izroči nam;

³⁹katerega naši očetje niso hoteli ubogati, temveč so ga pahnili od sebe in se v svojih srcih ponovno obrnili nazaj v Egipt,

⁴⁰rekoč Aronu: ›Naredi nam bogove, da gredo pred nami, kajti glede tega Mojzesa, ki nas je privedel iz egiptovske dežele, ne vemo, kaj je nastalo iz njega.‹

⁴¹In v tistih dneh so naredili tele in maliku darovali žrtev ter se veselili v delih svojih lastnih rok.

⁴²Potem se je Bog obrnil in jih predal, da obožujejo vojsko neba; kakor je pisano v knjigi prerokov: ›Oh hiša Izraelova ali ste meni darovali zaklane živali in žrtve v obdobju štiridesetih let v divjini?

⁴³Da, vzeli ste Molohov šotor in zvezdo svojega boga Rajfána, kipe, ki ste jih naredili, da bi jih oboževali; jaz pa vas bom odvedel onstran Babilona.‹

⁴⁴Naši očetje so imeli v divjini šotorsko svetišče pričevanja, kakor je določil on, govoreč Mojzesu, da naj ga naredi glede na videz, ki ga je videl.

⁴⁵§ Katerega so tudi naši očetje, ki so prišli kasneje, vnesli z Jezusom na posest poganov, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov do Davidovih dni;

⁴⁶ki je našel naklonjenost pred Bogom in si želel najti šotorsko svetišče za Jakobovega Boga.

⁴⁷Toda Salomon mu je zgradil hišo.

⁴⁸Vendar Najvišji ne prebiva v templjih, zgrajenimi z rokami; kakor pravi prerok:

⁴⁹›Nebesa so moj prestol in zemlja je moja pručka. Kakšno hišo mi hočete zgraditi?‹ govori Gospod: ›Ali kaj je prostor mojega počitka?

⁵⁰Ali ni vse te stvari naredila moja roka?‹

⁵¹Vi trdovratni in neobrezani v srcu in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu. Kakor so počeli vaši očetje, tako počnete vi.

⁵²Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? In umorili so te, ki so vnaprej kazali na prihod Pravičnega, katerega izdajalci in morilci ste bili sedaj vi,

⁵³ki ste po uredbi angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.«

⁵⁴Ko so slišali te besede, so bili zarezani do srca in s svojimi zobmi so škripali proti njemu.

⁵⁵Toda on je, poln Svetega Duha, neomajno gledal gor v nebesa in videl Božjo slavo ter Jezusa stati na Božji desnici.

⁵⁶In rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega stati na Božji desnici.«

⁵⁷Tedaj so z močnim glasom zakričali in zamašili svoja ušesa ter soglasno stekli nadenj

⁵⁸in ga vrgli iz mesta ter ga kamnali. Priče pa so svoja oblačila položile k stopalom mladeniča, katerega ime je bilo Savel.

⁵⁹In kamnali so Štefana, ki je klical k Bogu ter govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha.«

⁶⁰In pokleknil je ter z močnim glasom zaklical: »Gospod, tega greha jim ne položi na njihovo obtožnico.« In ko je to rekel, je zaspal.

Apostolska dela 7

¹In veliki duhovnik reče: Je li to tako?

²On pa reče: Možje, bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden se je nastanil v Haranu,

³in mu je rekel: Odidi iz zemlje svoje in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ki ti jo pokažem.

⁴Tedaj je odšel iz zemlje Kaldejske in se je nastanil v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, ga je Bog preselil v to zemljo, v kateri vi sedaj prebivate.

⁵In ni mu dal dediščine v njej, še za stopinjo noge ne, in jo je obljubil dati njemu v posest in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina.

⁶Rekel je pa Bog tako: „Seme tvoje bo priseljeno v tuji zemlji, in sužnosti ga podvržejo in hudo bodo ravnali ž njim štiristo let.

⁷Toda narod, ki mu bodo sužnjevali, bom sodil jaz, je dejal Bog; in potem izidejo in bodo meni služili na tem mestu“.

⁸In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka in ga je obrezal osmi dan, in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake.

⁹In očaki so iz nevoščljivosti prodali Jožefa v Egipt; a Bog je bil ž njim

¹⁰in ga je rešil iz vseh nadlog njegovih in mu dal milost in modrost pred Faraonom, kraljem egiptovskim, ki ga je postavil za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo.

¹¹Prišla pa je lakota nad vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko in velika nadloga; in niso našli živeža očetje naši.

¹²Ko pa je slišal Jakob, da je žita v Egiptu, je poslal tja očete naše prvikrat;

¹³in v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova.

¹⁴Pošlje pa Jožef in pokliče očeta svojega Jakoba in vse sorodstvo svoje, petinsedemdeset duš.

¹⁵In prišel je Jakob doli v Egipt, in tam je umrl on in očetje naši;

¹⁶in prinesli so jih v Sihem in položili v grob, ki ga je kupil Abraham za ceno v srebru od sinov Hemorjevih v Sihemu.

¹⁷Ko se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu, je raslo ljudstvo in se množilo v Egiptu,

¹⁸dokler ni začel vladati v Egiptu drug kralj, ki ni poznal Jožefa.

¹⁹Ta je zvijačno ravnal z rodom našim in zatiral očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da bi ne ostali živi.

²⁰V tem času se je rodil Mojzes in je bil prijeten Bogu; in tri mesece so ga redili v hiši očeta njegovega.

²¹A ko je bil izpostavljen, ga je vzela hči Faraonova in ga je odgojila sebi za sina.

²²In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih.

²³Ko je pa dopolnil štirideset let, mu je prišlo na misel, obiskati brate svoje, sinove Izraelove.

²⁴In ko je videl nekoga, da trpi krivico, ga je obranil in v maščevanje tega, ki je krivico trpel, je ubil Egipčana.

²⁵Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni niso tega razumeli.

²⁶A drugi dan je prišel k njim, ko so se prepirali, in jih je miril, rekoč: Možje, vi ste bratje; zakaj delate krivico drug drugemu?

²⁷Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, ga odpahne, rekoč: „Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami?

²⁸Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?“

²⁹Mojzes je pa pobegnil na to besedo in je bil tujec v zemlji Madianski, kjer je rodil dva sina.

³⁰In ko se je dopolnilo štirideset let, se mu je prikazal v puščavi gore Sinajske angel v plamenu gorečega grma.

³¹Ko je pa Mojzes to videl, se je začudil prikazni; in ko pristopi, da bi pogledal, se mu oglasi glas Gospodov:

³²„Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov“. Mojzes pa strepeta in si ne upa tja pogledati.

³³Reče pa mu Gospod: „Sezuj obuvalo z nog svojih; kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja.

³⁴Dobro sem videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in stopil sem doli, da jih rešim. In sedaj pridi, pošljem te v Egipt“.

³⁵Tega Mojzesa, ki so se ga bili odrekli, rekoč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog poslal kot poglavarja in odrešenika s pomočno roko angela, ki se mu je bil prikazal v grmu.

³⁶Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v Egiptu in na Rdečem morju in v puščavi štirideset let.

³⁷Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: „Proroka vam obudi Gospod Bog izmed bratov vaših kakor mene“.

³⁸Ta je tisti, ki je bil pri zboru v puščavi z angelom, ki mu je govoril na gori Sinajski, in z očeti našimi; tisti, ki je prejel besede življenja, da nam jih da;

³⁹ki mu pa niso hoteli biti pokorni očetje naši, ampak so ga zavrgli in obrnili srca svoja v Egipt,

⁴⁰rekši Aronu: „Naredi nam bogove, ki naj hodijo pred nami; zakaj temu Mojzesu, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je zgodilo“.

⁴¹In ulili so tele tiste dni in so darovali daritev maliku in se veselili izdelka svojih rok.

⁴²Bog pa se je odvrnil in jih je izdal, naj služijo zvezdam neba, kakor je pisano v knjigi prorokov: „Ali ste mi darovali klalne in žgalne daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?

⁴³temuč nosili ste šator Molohov in boga Remfana zvezdo, podobe, ki ste jih naredili, da se jim poklanjate. Zato pa vas preselim onostran Babilona“.

⁴⁴Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor je ukazal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl.

⁴⁵Ta šator so tudi prejeli očetje naši in so ga sem prinesli z Jozuetom, ko so posedli deželo poganov, ki jih je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, do dni Davidovih;

⁴⁶ki je našel milost pred Bogom in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu.

⁴⁷A Salomon mu je sezidal hišo.

⁴⁸Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prorok:

⁴⁹„Nebo mi je stol, a zemlja podnožje nogam mojim. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto počivanju mojemu?

⁵⁰Ni li roka moja vsega tega naredila?“

⁵¹Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Duhu svetemu, kakor očetje vaši, tako vi.

⁵²Katerega od prorokov niso preganjali očetje vaši? In pomorili so te, ki so naprej oznanjali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi,

⁵³ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili.

⁵⁴Ko so pa to slišali, jih je zbodlo v srce, in škripali so z zobmi zoper njega.

⁵⁵On pa, poln svetega Duha, se ozre na nebo in ugleda slavo Božjo in Jezusa, stoječega na desnici Božji,

⁵⁶in reče: Glej nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici Božji.

⁵⁷In zakriče z močnim glasom in si zamaše ušesa pa planejo ene misli nanj,

⁵⁸in ga ženo ven iz mesta in lučajo kamenje vanj. In priče položé oblačila svoja pred noge mladeniču, ki mu je bilo ime Savel.

⁵⁹In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi Duha mojega!

⁶⁰In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal.