Apostolska dela 5

¹Toda nek človek, po imenu Hananija, je s Safíro, svojo ženo, prodal posestvo

²in zadržal del denarne vsote in tudi njegova žena je bila seznanjena s tem in prinesel je določen del ter ga položil k stopalom apostolov.

³Toda Peter je rekel: »Hananija, zakaj je Satan napolnil tvoje srce, da lažeš Svetemu Duhu in da zadržiš del vsote od zemljišča?

⁴Dokler je ostajalo ali ni bilo tvoje lastno? In potem, ko je bilo prodano ali ni bilo v tvoji lastni oblasti? Zakaj si v svojem srcu spočel to stvar? Nisi lagal ljudem, temveč Bogu.«

⁵In ko je Hananija slišal te besede, je padel dol ter izročil duha. In velik strah je prišel na vse tiste, ki so slišali te stvari.

⁶Mladeniči pa so vstali, ga ovili in ga odnesli ven ter ga pokopali.

⁷In bilo je približno tri ure kasneje, ko je vstopila njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo.

⁸In Peter jo je ogovoril: »Povej mi ali sta za toliko prodala zemljišče?« In ona je rekla: »Da, za toliko.«

⁹Tedaj ji je Peter rekel: »Kako je to, da sta se skupaj strinjala, da skušata Gospodovega Duha? Glej, stopala teh, ki so pokopala tvojega soproga, so pri vratih in odnesli te bodo ven.«

¹⁰Potem je nemudoma padla ob njegovih stopalih in izročila duha. In vstopili so mladeniči ter jo našli mrtvo in ko so jo odnesli, so jo pokopali poleg njenega soproga.

¹¹In velik strah je prišel nad vso cerkev in nad vse, ki so slišali te stvari.

¹²Po rokah apostolov pa se je med ljudmi zgodilo mnogo znamenj in čudežev; (in vsi so bili s soglasjem v Salomonovem preddverju.

¹³Od preostalih pa se jim noben človek ni drznil pridružiti, toda ljudje so jih poveličevali.

¹⁴In še več vernikov je bilo dodanih h Gospodu, množice tako moških kakor žensk.)

¹⁵Toliko, da so na ulice prinašali bolne in jih polagali na postelje ter ležišča, da bi lahko vsaj Petrova senca, ko je šel mimo, zasenčila nekatere izmed njih.

¹⁶Tudi ven iz mest naokoli Jeruzalema je prišla množica, ki je prinašala bolne ljudi in te, ki so bili nadlegovani z nečistimi duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

¹⁷Tedaj je vstal véliki duhovnik in vsi tisti, ki so bili z njim (kar je saducejska ločina) in izpolnjeni so bili z ogorčenjem

¹⁸in svoje roke so položili na apostole ter jih vtaknili v skupno ječo.

¹⁹Toda Gospodov angel je ponoči odprl vrata ječe in jih privedel naprej ter rekel:

²⁰»Pojdite, stopíte in govorite ljudem v templju vse besede tega življenja.«

²¹In ko so to slišali, so zgodaj zjutraj vstopili v tempelj ter učili. Toda prišel je véliki duhovnik in tisti, ki so bili z njim in so sklicali skupaj véliki zbor in ves senat Izraelovih otrok in poslali k ječi, da bi jih privedli.

²²Toda ko so prišli častniki in jih niso našli v ječi, so se vrnili ter povedali,

²³rekoč: »Ječo smo resnično našli zaprto z vso varnostjo in čuvaje, ki so stali zunaj pred vrati, toda ko smo odprli, v njej nismo našli nobenega človeka.«

²⁴Torej ko so véliki duhovnik in tempeljski stotnik ter visoki duhovniki slišali te besede, so se bali k čému se bo to razvilo.

²⁵Tedaj je nekdo prišel ter jim povedal, rekoč: »Glejte, možje, ki ste jih vtaknili v ječo, stojijo v templju in učijo ljudi.«

²⁶Tedaj je stotnik s častniki odšel in jih privedel brez nasilja, kajti bali so se ljudi, da jih ne bi kamnali.

²⁷In ko so jih privedli, so jih postavili pred véliki zbor in véliki duhovnik jih je vprašal,

²⁸rekoč: »Ali vam nismo strogo zapovedali, da naj ne bi učili v tem imenu? In glejte, Jeruzalem ste napolnili s svojim naukom in nad nas nameravate privesti kri tega človeka.«

²⁹Potem so Peter in drugi apostoli odgovorili ter rekli: »Mi moramo bolj ubogati Boga kakor ljudi.

³⁰Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi usmrtili in obesili na les.

³¹§ Njega je Bog s svojo desnico povišal, da postane Princ in Odrešenik, da bi Izraelu dal kesanje in odpuščanje grehov.

³²In mi smo njegove priče o teh stvareh; in tako je tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal tistim, ki ga ubogajo.«

³³Ko so to slišali, so bili do srca zbodeni in se posvetovali, da jih ubijejo.

³⁴Potem je nekdo v vélikem zboru vstal, farizej, po imenu Gamáliel, učen mož postave, ugleden med vsemi ljudmi in velel, da jih za nekaj časa vržejo ven;

³⁵in jim rekel: »Vi, možje v Izraelu, pazite se, kaj nameravate storiti glede teh ljudi.

³⁶Kajti pred temi dnevi je vstal Tevdá, ki se je bahal, da je pomemben; kateremu so se pridružili številni ljudje, okoli štiristo; ki je bil umorjen, in vsi, kolikor se mu jih je pokoravalo, so bili razkropljeni in uničeni.

³⁷Po tem možu je, v dneh obdavčenja, vstal Juda iz Galileje in za seboj potegnil mnogo ljudi; tudi on je umrl in vsi so bili razkropljeni, celó tako mnogi, kot so ga ubogali.

³⁸In sedaj vam povem: ›Zadržite se pred temi ljudmi in pustite jih pri miru. Kajti če je ta namera ali to delo od ljudi, se bo izjalovilo;

³⁹toda če je to od Boga, tega ne morete premagati, da ne bi bili morda najdeni celo, da se borite zoper Boga.‹«

⁴⁰In strinjali so se z njim. Ko pa so poklicali apostole ter jih pretepli, so jim zapovedali, da naj ne govorijo v Jezusovem imenu in jih izpustili.

⁴¹In odšli so izpred prisotnosti vélikega zbora, veseli, da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto zaradi njegovega imena.

⁴²In niso prenehali v templju in v vsaki hiši vsak dan učiti ter oznanjati Jezusa Kristusa.

Apostolska dela 5

¹A neki mož, Ananija po imenu, s Safiro, ženo svojo, je prodal posestvo,

²in nekaj od izkupila je utajil z vednostjo žene svoje; in prinese en del in ga položi apostolom pred noge.

³Peter pa reče: Ananija, zakaj je satan napolnil srce tvoje, da si lagal svetemu Duhu, in si utajil nekaj od izkupička njive?

⁴Ali ne bi bila, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala? in ko je bila prodana, ali ni bila v tvoji oblasti? Kaj, da si to reč položil v srce svoje? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu.

⁵Ko je pa Ananija slišal te besede, pade in izdahne. In velik strah obide vse, ki so to slišali.

⁶Mladeniči pa vstanejo ter ga pripravijo k pogrebu, odneso in pokopljejo.

⁷Zgodi se pa kake tri ure pozneje, da pride tudi žena njegova, ne vedoč, kaj se je zgodilo.

⁸Peter pa jo ogovori: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo? Ona pa reče: Da, za toliko.

⁹Peter ji pa reče: Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Duha Gospodovega? Glej, noge teh, ki so pokopali moža tvojega, so pred durmi in te poneso ven.

¹⁰In pri tej priči mu pade pred noge in izdahne. In ko mladeniči vstopijo, jo najdejo mrtvo in jo odneso ven in pokopljejo poleg moža njenega.

¹¹In velik strah je obšel vso cerkev in vse, ki so to slišali.

¹²Po rokah apostolov pa se je godilo veliko znamenj in čudežev med ljudstvom; (in vsi so bili ene misli v lopi Salomonovi.

¹³A od drugih se jim ni upal nihče pridružiti; vendar pa jih je ljudstvo visoko čislalo.

¹⁴In čimdalje več jih je pristopalo, ki so verovali Gospodu, množice mož in žen;)

¹⁵da so celo nosili bolnike na ulice in jih pokladali na postelje in odre, da bi vsaj senca mimoidočega Petra obsenčila koga od njih.

¹⁶Shajala pa se je tudi množica iz sosednjih mest v Jeruzalem, in so prinašali bolnike in tiste, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

¹⁷Vstane pa veliki duhovnik in vsi njegovi pristaši (ki so ločina saducejev), in napolnijo se zavisti,

¹⁸in iztegnejo roke po apostolih in jih denejo v občno ječo.

¹⁹Toda angel Gospodov odpre po noči vrata in jih izpelje iz ječe, rekoč:

²⁰Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja.

²¹Ko so pa to slišali, gredo zjutraj v tempelj ter učé. Pride pa veliki duhovnik in njegovi pristaši, ter skličejo veliki zbor in vse starejšine sinov Izraelovih in pošljejo v ječo, naj jih pripeljejo.

²²A služabniki, prišedši v ječo, jih ne najdejo; in vrnejo se ter sporoče,

²³rekoč: Ječo smo sicer našli z vso skrbjo zaprto in varuhe stoječe pred vrati; ko smo pa odprli, nismo nikogar notri našli.

²⁴Ko pa slišijo te besede poglavar templja in višji duhovniki, pridejo v veliko zadrego zastran njih in vprašajo, kaj neki bo iz tega?

²⁵Pa pride nekdo in jim sporoči, rekoč: Glej, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templju in uče ljudstvo.

²⁶Tedaj odide poglavar s služabniki ter jih pripelje, ne siloma, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamenalo.

²⁷In ko jih pripeljejo, jih postavijo pred zbor. In veliki duhovnik jih vpraša,

²⁸rekoč: Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim in hočete na nas spraviti kri tega človeka!

²⁹Peter in apostoli odgovore in reko: Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.

³⁰Bog očetov naših je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili.

³¹Tega je Bog z desnico svojo povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu izpokorjenje in odpuščenje grehov.

³²In mi smo mu priče teh reči in tudi sveti Duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu.

³³Ko so pa to slišali, so se silno srdili, in mislili so jih umoriti.

³⁴Pa vstane v zboru neki farizej, Gamaliel po imenu, učenik postave, spoštovan od vsega ljudstva, in ukaže, naj apostole malo odvedejo.

³⁵In jim reče: Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti.

³⁶Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož, kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršili in so bili uničeni.

³⁷Za tem je vstal Juda Galilejec, v dneh popisovanja, in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili.

³⁸In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere;

³⁹če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih.

⁴⁰In poslušali so ga: in pokličejo apostole in jih pretepo ter jim naroče, naj ne govore o imenu Jezusovem, in jih izpuste.

⁴¹Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo.

⁴²In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus.