Apostolska dela 4

¹In medtem ko sta govorila ljudem, so nadnju prišli duhovniki in tempeljski stotnik ter saduceji,

²ki so bili užaloščeni, da sta učila ljudi in oznanjala vstajenje od mrtvih po Jezusu.

³§ In nanju so položili roke ter ju zadržali do naslednjega dne, kajti sedaj je bil večer.

⁴Vendar so mnogi izmed teh, ki so slišali besedo, verovali; in število ljudi je bilo okoli pet tisoč.

⁵In pripetilo se je naslednji dan, da so se njihovi vladarji in starešine in pisarji

⁶in Hana, véliki duhovnik in Kajfa in Janez in Aleksander in kolikor jih je bilo iz sorodstva vélikega duhovnika, skupaj zbrali v Jeruzalemu.

⁷In ko so ju postavili medse, so vprašali: »S kakšno močjo ali s čigavim imenom sta to naredila?«

⁸Tedaj jim je Peter, izpolnjen s Svetim Duhom, rekel: »Vi vladarji ljudi in starešine v Izraelu,

⁹če sva ta dan zasliševana o dobrem delu, storjenem nemočnemu človeku, na kakšen način je bil on ozdravljen;

¹⁰bodi znano vam vsem in vsem ljudem v Izraelu, da v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ste ga križali, ki ga je Bog obudil od mrtvih, celó po njem ta človek sedaj tukaj pred vami stoji ozdravljen.

¹¹§ To je kamen, ki je bil zaničevan od vas graditeljev, ki je postal glava vogalu.

¹²Niti ni rešitve duš v nikomer drugem, kajti pod nebom med ljudmi ni dano drugega imena, s katerim moremo biti rešeni.«

¹³Torej ko so videli Petrov in Janezov pogum ter zaznali, da sta bila neizobražena in nepoučena človeka, so se čudili; in o njiju so spoznali, da sta bila z Jezusom.

¹⁴In ko so gledali moža, ki je bil ozdravljen, stati z njimi, proti temu niso mogli reči ničesar.

¹⁵Toda ko so jima zapovedali, da se odstranita od vélikega zbora, so se med seboj posvetovali,

¹⁶rekoč: »Kaj naj storimo tema možema? Kajti ta zares opazen čudež, storjen po njima, je očiten vsem tistim, ki prebivajo v Jeruzalemu; in tega ne moremo zanikati.

¹⁷Toda da se to ne razširi naprej med ljudmi, jima strogo zagrozimo, da odslej nobenemu človeku ne govorita v tem imenu.«

¹⁸In poklicali so ju ter jima zapovedali sploh ne govoriti niti učiti v Jezusovem imenu.

¹⁹Toda Peter in Janez sta odgovorila in jim rekla: »Sami presodite, ali je v Božjih očeh bolj pravilno poslušati vas kakor Boga.

²⁰Kajti midva ne moreva, da ne bi govorila stvari, ki sva jih videla in slišala.«

²¹Torej ko so jima še naprej grozili, so ju izpustili zaradi ljudi, ker niso našli ničesar, da bi ju lahko kaznovali, kajti vsi ljudje so slavili Boga za to, kar je bilo storjeno.

²²Kajti mož, na katerem se je prikazal ta čudež ozdravljenja, je bil star več kot štirideset let.

²³In ko sta bila izpuščena, sta odšla k svoji lastni druščini ter poročala o vsem, kar so jima visoki duhovniki in starešine rekli.

²⁴In ko so oni to slišali, so svoje glasove soglasno povzdignili k Bogu ter rekli: »Gospod, ti si Bog, ki je naredil nebo in zemljo in morje ter vse, kar je v njih,

²⁵ki si po ustih svojega služabnika Davida rekel: ›Zakaj besnijo pogani in si ljudje domišljajo prazne stvari?

²⁶Kralji zemlje so vstali in vladarji so bili skupaj zbrani zoper Gospoda in zoper njegovega Kristusa.‹

²⁷§ Kajti resnično so se proti tvojemu svetemu otroku Jezusu, ki si ga ti mazilil, skupaj zbrali tako Herod kakor Poncij Pilat s pogani in Izraelovi ljudje,

²⁸da storijo, karkoli je tvoja roka in tvoja namera poprej določila, da se stori.

²⁹In sedaj, Gospod, glej njihove grožnje in zagotovi svojim služabnikom, da bodo lahko z vsem pogumom govorili tvojo besedo,

³⁰z iztegnitvijo svoje roke, da ozdravlja; in da bodo znamenja in čudeži lahko storjeni z imenom tvojega svetega otroka Jezusa.«

³¹In ko so molili, se je zatresel kraj, kjer so bili skupaj zbrani; in vsi so bili izpolnjeni s Svetim Duhom in s pogumom so govorili Božjo besedo.

³²Množica teh, ki so verovali, pa je bila enega srca in ene duše; niti nobeden izmed njih ni rekel, da je bilo karkoli od stvari, ki jih je imel v lasti, njegovo, temveč so vse stvari imeli skupne.

³³Apostoli pa so z veliko močjo podajali pričevanje o vstajenju Gospoda Jezusa, in nad njimi vsemi je bila velika milost.

³⁴Niti ni bilo med njimi nikogar, ki bi trpel pomanjkanje, kajti kolikor jih je bilo lastnikov zemljišč ali hiš, so jih prodali in prinesli vrednost stvari, ki so bile prodane

³⁵in jih polagali k stopalom apostolov in narejena je bila porazdelitev vsakemu človeku glede na njegovo potrebo.

³⁶In Jožef, ki je bil po apostolih imenovan z vzdevkom Barnaba (kar je prevedeno: ›Sin tolažbe‹), Lévijevec in iz dežele Cipra,

³⁷je imel zemljo, jo prodal in prinesel denar ter ga položil k stopalom apostolov.

Apostolska dela 4

¹Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji,

²ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje iz mrtvih.

³In polože nanju roke in ju denejo v ječo do jutra; kajti bil je že večer.

⁴Mnogo teh pa, ki so slišali njun govor, je sprejelo vero; in število mož je naraslo na kakih pet tisoč.

⁵Zgodi se pa drugi dan, da se zbero njih poglavarji in starejšine in pismarji v Jeruzalemu,

⁶in Ana, veliki duhovnik, in Kajfa in Janez in Aleksander in kolikor jih je bilo iz višjega duhovskega rodu;

⁷in ko so ju postavili na sredo, vprašajo: S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta vidva to storila?

⁸Tedaj jim Peter, napolnivši se svetega Duha, reče: Poglavarji naroda in starejšine!

⁹Če naju danes izprašujete za dobroto, ki sva jo storila bolnemu človeku, kako je on ozdravel:

¹⁰znano bodi vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki ga pa je Bog obudil iz mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav.

¹¹On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu.

¹²In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.

¹³Ko pa vidijo srčnost Petrovo in Janezovo in zaznajo, da sta neučena in preprosta človeka, se začudijo; in ju spoznajo, da sta hodila z Jezusom.

¹⁴Videč tudi človeka, ki je ozdravel, da stoji ž njima, niso imeli kaj ugovarjati.

¹⁵Velé jima pa, naj gresta ven iz zbora, in se posvetujejo med seboj,

¹⁶govoreč: Kaj bomo storili tema človekoma? kajti da se je očividen čudež po njiju zgodil, je znano vsem, ki prebivajo v Jeruzalemu, in ne moremo utajiti.

¹⁷Ali da se to ne razglasi dalje med ljudstvom, jima zapretimo, naj nobenemu človeku nikoli več ne govorita o tem imenu.

¹⁸In ju pokličejo ter jima zapovedo, naj nikdar več ne zineta in ne učita o imenu Jezusovem.

¹⁹A Peter in Janez odgovorita in jim rečeta: Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami.

²⁰Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.

²¹Oni pa jima še bolj zaprete in ju izpuste, ker niso našli, kako bi ju kaznovali, zavoljo ljudstva, ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo.

²²Imel je namreč več nego štirideset let človek, na katerem se je zgodil ta čudež ozdravljenja.

²³Ko so ju pa izpustili, prideta k svojim in jim sporočita, kar so jima rekli višji duhovniki in starejšine.

²⁴Oni pa, ko so to slišali, povzdignejo ene misli glas k Bogu in reko: O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;

²⁵ki si rekel po svetem Duhu z usti našega Očeta Davida, hlapca svojega: „Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči?

²⁶Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega“.

²⁷Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper svetega Služabnika tvojega, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in ljudstvom Izraelovim,

²⁸da store, kar je naprej določila roka tvoja in sklep tvoj, da naj se zgodi.

²⁹In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo,

³⁰s tem, da iztegneš roko svojo na ozdravljanje, in da se znamenja in čudeži gode po imenu svetega Služabnika tvojega, Jezusa.

³¹In ko so odmolili, se potrese mesto, ki so v njem bili zbrani, in vsi se napolnijo svetega Duha; in govorili so besedo Božjo srčno.

³²Množica teh pa, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in enega duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj njegovega od tega, kar je imel, temuč vse jim je bilo skupno.

³³In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in milost velika je bila na vseh njih.

³⁴Ni ga bilo namreč ubožca med njimi: kajti koliko jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, ti so jih prodajali, in so prinašali izkupiček tega, kar so prodali,

³⁵in pokladali apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.

³⁶Jožef pa, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba (kar se tolmači: Sin tolažbe), levit, s Cipra po rodu,

³⁷je imel njivo, pa jo je prodal in prinesel denar in ga položil apostolom pred noge.