5. Mojzesova 31

¹Mojzes je odšel in te besede spregovoril vsemu Izraelu.

²Rekel jim je: »Jaz sem ta dan star sto dvajset let. Ne morem več hoditi ven in vstopati noter. Tudi Gospod mi je rekel: ›Ti ne boš šel preko tega Jordana.‹

³Gospod, tvoj Bog, bo šel preko pred teboj in on bo izpred tebe uničil te narode in ti jih boš vzel v last in Józue, on bo šel preko pred teboj, kakor je rekel Gospod.

⁴Gospod jim bo storil kakor je storil Sihónu in Ogu, kraljema Amoréjcev in njuni deželi, ki ju je uničil.

⁵Gospod ju bo izročil pred tvoj obraz, da jima boš lahko storil glede na vse zapovedi, ki sem ti jih zapovedal.

⁶Bodi močan in odločnega poguma, ne boj se niti se jih ne plaši, kajti Gospod, tvoj Bog, on je ta, ki gre s teboj; ne bo te razočaral niti te ne bo zapustil.«

⁷Mojzes je zaklical k Józuetu in mu pred očmi vsega Izraela rekel: »Bodi močan in odločnega poguma, kajti s tem ljudstvom moraš iti v deželo, ki jo je Gospod prisegel njihovim očetom, da jim jo da; in ti jim boš povzročil, da jo podedujejo.

⁸Gospod, on je ta, ki gre pred teboj. S teboj bo, ne bo te razočaral niti te ne bo zapustil. Ne boj se niti ne bodi zaprepaden.«

⁹Mojzes je zapisal to postavo in jo izročil duhovnikom, sinovom Lévijevcev, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, in vsem Izraelovim starešinam.

¹⁰Mojzes jim je zapovedal, rekoč: »Ob koncu vsakih sedmih let, na slovesno leto odpusta, na šotorski praznik,

¹¹ko pride ves Izrael, da se prikaže pred Gospodom, tvojim Bogom, na kraju, ki ga bo on izbral, boš to postavo bral pred vsem Izraelom v njihovo uho.

¹²Skupaj zberi ljudstvo, može, žene, otroke in svojega tujca, ki je znotraj tvojih velikih vratih, da lahko slišijo in da se lahko naučijo in se bojijo Gospoda, svojega Boga in obeležujejo, da storijo vse besede te postave

¹³in da njihovi otroci, ki niso poznali ničesar, lahko slišijo in se naučijo bati se Gospoda, svojega Boga, tako dolgo kot vi živite v deželi, kamor greste prek Jordana, da jo vzamete v last.«

¹⁴Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, približujejo se tvoji dnevi, ko moraš umreti. Pokliči Józueta in se postavita v šotorskem svetišču skupnosti, da mu lahko dam naročilo.« Mojzes in Józue sta odšla in se postavila v šotorskem svetišču skupnosti.

¹⁵Gospod se je prikazal v šotorskem svetišču, v oblačnem stebru in oblačni steber je stal nad vrati šotorskega svetišča.

¹⁶Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, zaspal boš s svojimi očeti in to ljudstvo se bo vzdignilo in se šlo vlačugat za bogovi tujcev dežele, v katero gredo, da bi bili med njimi in zapustili me bodo in prelomili mojo zavezo, ki sem jo sklenil z njimi.

¹⁷Potem bo na tisti dan moja jeza vneta zoper njih in zapustil jih bom in svoj obraz bom skril pred njimi in použiti bodo in številna zla in težave jih bodo zadele, tako da bodo na tisti dan rekli: ›Ali niso nad nas prišla ta zla, ker med nami ni našega Boga?‹

¹⁸Na tisti dan bom zagotovo skril svoj obraz zaradi vseh hudobij, ki jih bodo naredili v tem, da so se obrnili k drugim bogovom.

¹⁹Zdaj si torej zapišite to pesem in jo učite Izraelove otroke. Položite jo v njihova usta, da bo ta pesem lahko priča zame zoper Izraelove otroke.

²⁰Kajti ko jih bom privedel v deželo, ki sem jo prisegel njihovim očetom, kjer tečeta mleko in med in bodo jedli in se nasitili in postali debeli, potem se bodo obrnili k drugim bogovom in jim služili in me izzivali in prelomili mojo zavezo.

²¹Zgodilo se bo, ko jih bodo doletela mnoga zla in stiske, da bo ta pesem pričala zoper njih kakor priča, kajti ta ne bo pozabljena iz ust njihovega semena, kajti jaz poznam njihove zamisli, s katerimi hodijo naokoli, celo sedaj, preden sem jih privedel v deželo, ki sem jim jo prisegel.«

²²Zato je Mojzes isti dan napisal to pesem in jo učil Izraelove otroke.

²³Nunovemu sinu Józuetu je dal zadolžitev in rekel: »Bodi močan in odločnega poguma, kajti ti boš Izraelove otroke privedel v deželo, ki sem jim jo prisegel in jaz bom s teboj.«

²⁴Pripetilo se je, ko je Mojzes končal s pisanjem besed te postave v knjigo, dokler niso bile dokončane,

²⁵da je Mojzes zapovedal Lévijevcem, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, rekoč:

²⁶»Vzemite to knjigo postave in jo postavite v stran skrinje zaveze Gospoda, svojega Boga, da bo ta lahko tam za pričo zoper tebe.

²⁷Kajti poznam tvoj upor in tvoj trdi vrat. Glej, medtem ko sem z vami ta dan še živ, ste bili uporni zoper Gospoda in koliko bolj po moji smrti?

²⁸Zberite k meni vse starešine svojih rodov in svoje častnike, da lahko te besede govorim v njihova ušesa in kličem nebo in zemljo, da pričata zoper njih.

²⁹Kajti vem, da se boste po moji smrti popolnoma izpridili in odvrnili od poti, ki sem vam jo zapovedal in zlo vas bo zadelo v zadnjih dneh, ker boste počeli zlo v Gospodovih očeh, da ga dražite k jezi skozi dela svojih rok.«

³⁰Mojzes je na ušesa vse Izraelove skupnosti govoril besede te pesmi, dokler se niso končale.

5. Mojzesova 31

¹In šel je Mojzes in govoril te besede vsemu Izraelu.

²In jim reče: Sto in dvajset let sem danes star, ne morem več hoditi ven in noter, tudi mi je rekel Gospod: Ne pojdeš čez ta Jordan.

³Gospod sam, tvoj Bog, pojde tja pred teboj, on iztrebi tiste narode pred teboj, da posedeš njih last; Jozue, ta pojde tja pred teboj, kakor je Gospod govoril.

⁴In Gospod jim stori, kakor je storil Sihonu in Ogu, kraljema Amorejcev, in njih deželi, katere je pokončal.

⁵In Gospod vam jih izroči, in storite jim po vsej zapovedi, ki sem vam jo zapovedal.

⁶Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne prestrašite se vpričo njih; zakaj Gospod, tvoj Bog, on je, ki gre s teboj; ne odtegne se ti in te ne zapusti.

⁷In Mojzes pokliče Jozueta in mu reče pred očmi vsega Izraela: Bodi močan in srčen; zakaj ti pojdeš s tem ljudstvom v deželo, ki je zanjo prisegel Gospod njih očetom, da jim jo da, in ti jim jo razdeliš v dediščino.

⁸Gospod pa, on je, ki pojde pred teboj; on bode s teboj, ne odtegne se ti in te ne zapusti: ne boj se in ne plaši se!

⁹In Mojzes je napisal ta zakon in ga je izročil duhovnikom, sinom Levijevim, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, in vsem starejšinam Izraelovim.

¹⁰In Mojzes jim zapove, rekoč: Ob koncu vsakega sedmega leta, v določeni čas leta odpuščanja, pri prazniku šatorov,

¹¹ko pride ves Izrael prikazovat se pred Gospodom, tvojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli, beri ta zakon vpričo vsega Izraela, da vsi slišijo.

¹²Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili bati se Gospoda, Boga vašega, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona;

¹³da bi slišali tudi njih otroci, ki še ne umejo tega, in se učili bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, dokler boste živeli v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo posedete.

¹⁴Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, bližajo se ti dnevi, da umrješ. Pokliči Jozueta in postavita se v shodnem šatoru, da mu dam zapoved. Gresta torej Mojzes in Jozue in se postavita v shodnem šatoru.

¹⁵In Gospod se prikaže v šatoru v oblakovem stebru, in oblakov steber je stal ob vratih v šator.

¹⁶In Gospod reče Mojzesu: Glej, ko boš ležal z očeti svojimi, vstane to ljudstvo in pojde nečistujoč za tujimi bogovi tiste dežele, v katero gredo prebivat, in me zapuste in prelomijo zavezo mojo, ki sem jo sklenil ž njimi.

¹⁷In jeza moja se vname zoper nje v tistem času, in zapustim jih in skrijem obličje svoje pred njimi, da bodo pokončani. In pridejo nadnje mnoge nesreče in bridkosti, tako da poreko v tistem času: Ni li prišlo tolikanj hudega nad nas, ker ni našega Boga med nami?

¹⁸Jaz pa gotovo skrijem obličje svoje v tistem času zaradi vsega hudega, kar so storili s tem, da so se obračali k tujim bogovom.

¹⁹Sedaj torej si napišite to pesem, in nauči jo sinove Izraelove in jo deni v njih usta, da mi bodi ta pesem priča zoper Izraelove sinove.

²⁰Kajti ko jih pripeljem v deželo, ki sem jo s prisego obljubil njih očetom, kjer teče mleko in med, in oni bodo jedli in se nasitijo in odebelé: tedaj se obrnejo k drugim bogovom in jim bodo služili, mene pa zaničevali in prelomili zavezo mojo.

²¹Ko jih torej zadenejo mnoge nesreče in bridkosti, naj govori ta pesem zoper nje kot priča; kajti ne odpravi je pozabljenje iz ust njih zaroda. Vem namreč njih misli, s katerimi se pečajo že zdaj, preden sem jih pripeljal v deželo, ki sem jim jo prisegel.

²²Napisal je torej Mojzes to pesem tisti dan in jo učil lzraelove sinove.

²³In zapove Jozuetu, sinu Nunovemu, in reče: Bodi močan in srčen, zakaj ti pripelješ sinove Izraelove v deželo, za katero sem jim prisegel, in jaz bodem s teboj.

²⁴Ko pa je Mojzes zapisal besede te postave v knjigo in je končal,

²⁵zapove levitom, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, rekoč:

²⁶Vzemite to knjigo postave in jo položite ob strani skrinje zaveze Gospoda, svojega Boga, in tam naj ostane kot priča zoper tebe, Izrael.

²⁷Zakaj jaz poznam upornost in trdovratnost tvojo. Glejte, do danes, ko še z vami živim, ste bili uporni Gospodu, koliko bolj bodete po moji smrti!

²⁸Zberite k meni vse starejšine svojih rodov in svoje oblastnike, da govorim na njih ušeša te besede in pozovem nebo in zemljo za priči zoper nje.

²⁹Vem namreč, da boste po moji smrti docela popačeno ravnali in odstopili s poti, katero sem vam zapovedal. Zato vas zadene nesreča v poslednjih dneh, ker boste počenjali, kar je hudo v Gospodovih očeh, da ga dražite v jezo z delom svojih rok.

³⁰In govoril je Mojzes besede te pesmi na ušesa vsega zbora Izraelovega prav do konca.