5. Mojzesova 29

¹To so besede zaveze, ki jo je Gospod zapovedal Mojzesu, da jo z Izraelovimi otroki sklene v moábski deželi, poleg zaveze, ki jo je z njimi sklenil na Horebu.

²Mojzes je klical vsemu Izraelu in jim rekel: »Videli ste vse, kar je Gospod storil pred vašimi očmi v egiptovski deželi faraonu in vsem njegovim služabnikom in vsej njegovi deželi,

³velike preizkušnje, ki so jih videle tvoje oči, znamenja in tiste velike čudeže.

⁴Vendar vam Gospod do tega dne ni dal srca, da zaznate, oči, da vidite in ušesa, da slišite.

⁵Jaz sem vas štirideset let vodil po divjini. Vaša oblačila se na vas niso postarala in tvoj čevelj na tvojem stopalu se ni postaral.

⁶Niste jedli kruha niti pili vina ali močne pijače, da bi lahko spoznali, da jaz sem Gospod, vaš Bog.

⁷In ko ste prišli na ta kraj, sta Sihón, kralj v Hešbónu in bašánski kralj Og, prišla ven zoper nas v bitko in mi smo ju udarili.

⁸Zavzeli smo njuno deželo in jo izročili v dediščino Rubenovcem, Gádovcem in polovici Manásejevega rodu.

⁹Varujte torej besede te zaveze in jih izvršujte, da boste lahko uspevali v vsem svojem delu.

¹⁰Vsi izmed vas ta dan stojite pred Gospodom, vašim Bogom: vaši poveljniki vaših rodov, vaše starešine in vaši častniki, z vsemi Izraelovimi možmi,

¹¹vaši malčki, vaše žene in tvoj tujec, ki je v tvojem taboru, od sekalca tvojega lesa, do prinašalca tvoje vode,

¹²da bi vstopil v zavezo z Gospodom, svojim Bogom in v njegovo prisego, ki jo je Gospod, tvoj Bog, ta dan sklenil s teboj,

¹³da bi te ta dan lahko osnoval za svoje ljudstvo in da bi ti bil on lahko Bog, kakor ti je rekel in kakor je prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.

¹⁴Niti te zaveze in te prisege ne sklepam samo s teboj,

¹⁵temveč s tistim, ki ta dan stoji tukaj z nami pred Gospodom, svojim Bogom in tudi s tistim, ki ga ta dan ni tukaj z nami

¹⁶(kajti veste, kako smo prebivali v egiptovski deželi in kako smo prišli skozi narode, mimo katerih ste šli

¹⁷in ste videli njihove ogabnosti in njihove malike, les in kamen, srebro in zlato, ki so bili med njimi)

¹⁸da ne bi bilo med vami moža ali ženske ali družine ali rodu, katerega srce se ta dan obrača od Gospoda, našega Boga, da gre in služi bogovom teh narodov, da ne bi bilo med vami korenine, ki obrodi žolč in pelin

¹⁹in zgodi se, ko sliši besede tega prekletstva, da se blagoslovi v svojem srcu, rekoč: ›Imel bom mir, čeprav hodim v zamisli svojega srca, da žeji dodajam pijanost.‹

²⁰Gospod mu ne bo prizanesel, temveč se bosta potem Gospodova jeza in njegova ljubosumnost kadili zoper tega človeka in vsa prekletstva, ki so zapisana v tej knjigi, bodo legla nanj in Gospod bo njegovo ime izbrisal izpod neba.

²¹Gospod ga bo izmed vseh Izraelovih rodov oddvojil v zlo, glede na vsa prekletstva zaveze, ki so zapisana v tej knjigi postave,

²²tako da bodo rekli prihajajočemu rodu tvojih otrok, ki bodo vstali za vami in tujcu, ki bo prišel iz daljne dežele, ko bodo videli nadloge te dežele in bolezni, ki jih je Gospod položil nanjo

²³in da je njegova celotna dežela žveplo, sol in gorenje, da ta ni posejana niti ne vzbrsti niti nobena trava ne raste na njej, kakor razdejanje Sódome, Gomóre, Adme in Cebojíma, ki jih je Gospod uničil v svoji jezi in v svojem besu.

²⁴Celo vsi narodi bodo rekli: ›Zakaj je Gospod tako storil tej deželi? Kaj pomeni gorenje te velike jeze?‹

²⁵Potem bodo možje rekli: ›Ker so zapustili zavezo Gospoda, Boga svojih očetov, ki jo je z njimi sklenil, ko jih je privedel ven iz egiptovske dežele,

²⁶kajti šli so in služili drugim bogovom in jih oboževali, bogovom, ki jih niso poznali in ki jim jih on ni dal

²⁷in Gospodova jeza je bila vžgana zoper to deželo, da nadnjo privede vsa prekletstva, ki so zapisana v tej knjigi.

²⁸Gospod jih je v jezi izkoreninil iz njihove dežele, v besu, v velikem ogorčenju in jih vrgel v drugo deželo, kakor je to ta dan.‹

²⁹Skrivne stvari pripadajo Gospodu, našemu Bogu, toda tiste stvari, ki so razodete, pripadajo nam in našim otrokom na veke, da lahko storimo vse besede te postave.

5. Mojzesova 29

¹To so besede zaveze, ki jo je Gospod zapovedal Mojzesu skleniti s sinovi Izraelovimi v deželi Moabski, razen zaveze, ki jo je sklenil ž njimi na Horebu.

²In Mojzes je klical vsemu Izraelu in jim je govoril: Sami ste videli vse, kar je Gospod storil vam pred očmi v Egiptovski deželi Faraonu in vsem njegovim služabnikom in vsej deželi njegovi:

³velike izkušnje, ki so jih videle vaše oči, tista znamenja in velike čudeže.

⁴Toda Gospod vam ni dal srca, da bi umeli, in oči, da bi videli, in ušes, da bi slišali, do tega dne.

⁵In vodil sem vas štirideset let po puščavi; oblačilo se ni prestaralo na vas in obuvalo ne raztrgalo na nogah vaših.

⁶Kruha niste jedli, tudi vina in močne pijače niste pili, da bi spoznali, da jaz sem Gospod, Bog vaš.

⁷In ko ste prišli v ta kraj, Sihon, kralj v Hesbonu, in Og, kralj v Basanu, sta prišla nam nasproti se vojskovat, in smo ju porazili

⁸in zavzeli smo njiju deželo in jo dali v dediščino Rubenskim in Gadskim in polovici Manasejevega rodu.

⁹Hranite torej besede te postave in jih izpolnjujte, da boste imeli srečo v vsem, kar počenjate.

¹⁰Danes stojite vsi pred Gospodom, Bogom svojim, vaši poglavarji, vaši rodovi, vaši starejšine in oblastniki, vsi Izraelovi možje,

¹¹vaši otročiči, vaše žene, tudi tujci vaši, ki bivajo v vašem taboru, od tistega, ki seka drva, do njega, ki nosi vodo:

¹²da vstopite v zavezo Gospoda, svojega Boga, in v njegovo prisego, ki jo Gospod, tvoj Bog, sklepa danes s teboj;

¹³da te danes potrdi sebi za ljudstvo ter da ti bode za Boga, kakor ti je govoril in kakor je prisegel očetom tvojim, Abrahamu, Izaku in Jakobu.

¹⁴A ne sklepam te zaveze in te prisege z vami samimi,

¹⁵marveč enako ž njim, ki tu danes stoji z nami pred Gospodom, našim Bogom, kakor ž njim, ki ga danes ni tukaj z nami.

¹⁶Kajti veste, kako smo prebivali v deželi Egiptovski in kako smo prešli skozi narode, mimo katerih smo šli,

¹⁷in videli ste njih ostude in njih malike, les in kamen, srebro in zlato, ki so bili med njimi.

¹⁸Pazite, da ne bo med vami moža ali žene, družine ali rodú, čigar srce se odvrača danes od Gospoda, našega Boga, da bi šel služit bogovom onih narodov; da ne bo med vami korenine, ki rodi strup in pelin;

¹⁹in čeprav sliši besede te kletve, vendar se blagoslavlja v svojem srcu in govori: Mir mi bode, čeprav živim po zakrknjenosti svojega srca; da naj pogine pijani z žejnim vred.

²⁰Ne bo mu hotel Gospod odpustiti, temuč takrat vzkipi Gospodova jeza in njegova gorečnost proti tistemu možu, in ležala bo na njem vsa kletev, ki je pisana v tej knjigi, in Gospod izbriše njegovo ime izpod neba.

²¹In Gospod ga odmeni v nesrečo izmed vseh Izraelovih rodov, soglasno z vsemi kletvami zaveze, zapisane v tej knjigi postave.

²²In poreče prihodnji rod, otroci vaši, ki nastopijo za vami, in inostranec, ki pride iz daljne dežele, ko bodo videli nadloge te dežele in bolezni, s katerimi jo je bolno storil Gospod,

²³ter da je vsa zemlja le žveplo in sol, pogorišče, ki se ne obseva in ki ne rodi, ki na njej ne raste bilje kakor v kraju razdejane Sodome in Gomore, Adame in Seboima, ki jih je Gospod pokončal v jezi in togoti svoji –

²⁴da, vsi narodi poreko: Zakaj je Gospod tako storil tej deželi? kaj pomeni žar te jeze velike?

²⁵Tedaj jim odgovore: Zato, ker so zapustili zavezo Gospoda, Boga svojih očetov, ki jo je sklenil ž njimi, ko jih je vodil iz dežele Egiptovske,

²⁶in so šli in služili drugim bogovom ter se jim poklanjali, bogovom, katerih niso poznali in katerih jim on ni bil pridelil.

²⁷Zato se je razvnela Gospodova jeza proti tej deželi, da je pripravil nadnjo vse prokletstvo, ki je pisano v tej knjigi;

²⁸in Gospod jih je izruval iz njih dežele v jezi in v srdu in v veliki togoti in jih pahnil v drugo deželo, kakor je danes.

²⁹Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj, da bi izpolnjevali vse besede tega zakona.