5. Mojzesova 1

¹To so besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu na tej strani Jordana, v divjini, na ravnini nasproti Rdečemu morju, med Paránom, Tofelom, Labánom, Hacerótom in Di Zahábom.

²(Tam je enajstdnevno potovanje od Horeba, po poti gorovja Seír do Kadeš Barnée.)

³V štiridesetem letu, v enajstem mesecu, na prvi dan meseca, se je pripetilo, da je Mojzes spregovoril Izraelovim otrokom glede vsega, kar mu je Gospod dal njim v zapoved,

⁴potem, ko je umoril amoréjskega kralja Sihóna, ki je prebival v Hešbónu in bašánskega kralja Oga, ki je prebival pri Aštarótu v Edréiju,

⁵na tej strani Jordana, v moábski deželi, je Mojzes začel oznanjati to postavo, rekoč:

⁶»Gospod, naš Bog, nam je spregovoril na Horebu, rekoč: ›Dovolj dolgo ste prebivali na tej gori.

⁷Obrnite se in pojdite na potovanje in pojdite h gori Amoréjcev in k vsem krajem blizu nje, na ravnini, na hribih, v dolini, na jugu in ob morski obali, k deželi Kánaancev in k Libanonu, k veliki reki, reki Evfrat.

⁸Glejte, pred vas sem postavil deželo. Vstopite in vzemite v last deželo, ki jo je Gospod prisegel vašim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jo da njim in njihovemu semenu za njimi.‹

⁹Ob tistem času sem vam govoril, rekoč: ›Nisem vas zmožen nositi sam.

¹⁰Gospod, vaš Bog, vas je pomnožil in glejte, vas je ta dan kakor zvezd neba zaradi množice.

¹¹(Gospod, Bog vaših očetov, naj vas naredi tisočkrat toliko, kot vas je in vas blagoslovi, kot vam je obljubil!)

¹²Kako lahko jaz sam nosim vašo obremenitev, vaše breme in vaš prepir?

¹³Vzemite si modre može, razumne in poznane med svojimi rodovi in jaz jih bom naredil voditelje nad vami.‹

¹⁴Odgovorili ste mi in rekli: ›Stvar, ki si jo govoril, je za nas dobra, da [jo] storimo.‹

¹⁵Tako sem vzel vodilne izmed vaših rodov, modre može in poznane in jih naredil poglavarje nad vami, tisočnike, stotnike, petdesetnike, desetnike in častnike med vašimi rodovi.

¹⁶Ob tistem času sem zadolžil vaše sodnike, rekoč: ›Prisluhnite pravdam med vašimi brati in pravično sodite med vsakim možem, njegovim bratom in tujcem, ki je z njim.

¹⁷Pri sodbi se ne boste ozirali na osebe; temveč boste prisluhnili tako majhnemu kakor velikemu. Ne boste se bali obličja človeka, kajti razsodba je Božja. Zadevo pa, ki je za vas pretežka, to prinesite k meni in ji bom prisluhnil.‹

¹⁸Ob tistem času sem vam zapovedal vse stvari, ki naj bi jih storili.

¹⁹Ko smo odpotovali od Horeba, smo odšli skozi vso to veliko in strašno divjino, ki ste jo videli po poti gore Amoréjcev, kakor nam je Gospod, naš Bog, zapovedal, in prišli smo do Kadeš Barnée.

²⁰Rekel sem vam: ›Prišli ste h gori Amoréjcev, ki nam jo daje Gospod, naš Bog.

²¹Glej, Gospod, tvoj Bog je predte postavil deželo. Pojdi gor in si jo vzemi v last, kakor ti je rekel Gospod, Bog tvojih očetov. Ne boj se niti ne izgubi poguma.‹

²²Približali ste si mi, vsak izmed vas in rekli: ›Pred nami bomo poslali može in preiskali bodo deželo in nam ponovno prinesli besedo, po kateri poti moramo iti gor in v katera mesta bomo prišli.‹

²³Govor mi je ugajal, in izmed vas sem vzel dvanajst mož, enega iz rodu

²⁴in obrnili so se in odšli gor na goro in prišli v dolino Eškól in jo preiskali.

²⁵V svoje roke so vzeli od sadu dežele in to prinesli dol k nam in nam ponovno prinesli besedo ter rekli: ›To je dobra dežela, ki nam jo daje Gospod, naš Bog.‹

²⁶Vendar niste hoteli iti gor, temveč [ste se] uprli zoper zapoved Gospoda, svojega Boga.

²⁷V svojih šotorih ste godrnjali in rekli: ›Zato, ker nas je Gospod sovražil, nas je privedel naprej, ven iz egiptovske dežele, da nas izroči v roke Amoréjcev, da nas uničijo.

²⁸Kam naj gremo gor? Naši bratje so našemu srcu vzeli pogum, rekoč: ›Ljudstvo je večje in višje, kakor smo mi. Mesta so velika in ograjena do neba, in poleg tega smo tam videli Anákove sinove.‹‹

²⁹Potem sem vam rekel: ›Ne bodite zaprepadeni niti se jih ne bojte.

³⁰Gospod, vaš Bog, ki gre pred vami, se bo boril za vas, glede na vse, kar je pred vašimi očmi za vas storil v Egiptu

³¹in v divjini, kjer si videl, kako te je nosil Gospod, tvoj Bog, kakor mož nosi svojega sina, na vsej poti, kamor ste odšli, dokler niste prišli na ta kraj.‹

³²Vendar v tej stvari niste verovali Gospodu, svojemu Bogu,

³³ki je pred vami odšel na pot, da vam poišče prostor, da na njem postavite svoje šotore, v ognju ponoči, da vam pokaže po kateri pot naj bi šli, in v oblaku podnevi.

³⁴Gospod je slišal glas vaših besed in bil ogorčen ter prisegel, rekoč:

³⁵›Zagotovo ne bo nobeden izmed teh mož tega zlega rodu videl te dobre dežele, za katero sem prisegel, da jo dam vašim očetom,

³⁶razen Jefunéjevega sina Kaléba; on jo bo videl in njemu bom dal deželo, po kateri je stopal in njegovim otrokom, ker je v celoti sledil Gospodu.‹

³⁷Prav tako je bil Gospod zaradi vas jezen name, rekoč: ›Ti tudi ne boš vstopil vanjo.

³⁸Toda Nunov sin Józue, ki stoji pred teboj, on bo vstopil tja. Ohrabri ga, kajti Izraelu bo povzročil, da jo podeduje.

³⁹Poleg tega bodo vaši malčki, za katere ste rekli, da bi morali biti plen in vaši otroci, ki na ta dan niso imeli spoznanja med dobrim in zlom, oni bodo vstopili tja in njim jo bom dal in oni jo bodo vzeli v last.

⁴⁰Toda kar se tiče vas, se obrnite in pojdite na potovanje v divjino, po poti Rdečega morja.‹

⁴¹Potem ste mi odgovorili in rekli: ›Grešili smo zoper Gospoda, šli bomo gor in se borili, glede na vse, kar nam je zapovedal Gospod, naš Bog.‹ In ko ste si opasali vsak mož svoje bojno orožje, ste bili pripravljeni, da greste gor na hrib.

⁴²Gospod mi je rekel: ›Reci jim: ›Ne pojdite gor niti se ne bojujte, kajti jaz nisem med vami, da ne bi bili udarjeni pred svojimi sovražniki.‹‹

⁴³Tako sem vam govoril, pa niste hoteli slišati, temveč [ste se] uprli zoper Gospodovo zapoved in prepotentno odšli na hrib.

⁴⁴Amoréjci, ki prebivajo na tej gori, so prišli ven zoper vas in vas preganjali, kakor počnejo čebele in vas uničili v Seírju, celó do Horme.

⁴⁵Vrnili ste se in jokali pred Gospodom, toda Gospod ni hotel prisluhniti vašemu glasu niti nagniti ušesa k vam.

⁴⁶Tako ste mnogo dni ostali v Kadešu, glede na dneve, ko ste ostajali tam.

5. Mojzesova 1

¹To so besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu vzhodno od Jordana v puščavi, v nižini nasproti Sufu, med Paranom in Tofelom in Labanom in Hazerotom in Dizahabom.

²Enajst dni hoda je to od Horeba, na poti na Seirsko goro, do Kades-barnee.

³V štiridesetem letu, prvi dan enajstega meseca, je govoril Mojzes Izraelovim sinovom vse, kar mu je bil Gospod zapovedal zanje;

⁴potem ko je bil porazil Sihona, kralja Amorejcev, ki je prebival v Hesbonu, in Oga, kralja basanskega, ki je prebival v Astarotu in v Edreju.

⁵Onostran Jordana, v deželi Moabovi, je začel Mojzes razlagati ta zakon, rekoč:

⁶Gospod, Bog naš, nam je govoril na Horebu takole: Dosti dolgo ste prebivali na tej gori;

⁷obrnite se in odpotujte ter pojdite h gorovju Amorejcev in k vsem njih sosedom v nižini na gorovju in v nižavi, proti Jugu in proti morskemu obrežju, v deželo Kanaanca in k Libanonu, tja do reke, do velereke Evfrata.

⁸Poglejte, izročam vam to deželo; pojdite vanjo in posedite deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jo hoče dati njim in njih semenu za njimi.

⁹A jaz sem vam rekel v tistem času: Ne morem vas nositi sam.

¹⁰Gospod, vaš Bog, vas je razmnožil, da vas je danes, glejte, mnogo kakor zvezd na nebu.

¹¹Gospod, očetov vaših Bog, razmnóži vas še tisočkrat in blagoslovi vas, kakor vam je obljubil!

¹²Kako pa naj sam prenašam vaše težave, vaše breme in vaše prepire?

¹³Oskrbite si modre može, razumne in poznane po vaših rodovih, da vam jih postavim za poglavarje.

¹⁴In odgovorili ste mi, rekoč: Reč, o kateri praviš, je dobra, da jo storimo.

¹⁵Vzel sem torej načelnike vaših rodov, modre može in poznane, in postavil sem vam jih za poglavarje, za vojvode čez tisoč, vojvode čez sto, vojvode čez petdeset in vojvode čez deset, in za oblastnike po vaših rodovih.

¹⁶In naročil sem takrat sodnikom vašim, rekoč: Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva ž njim.

¹⁷Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temuč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba. Zadeva pa, ki bi vam bila pretežka, dejte, da pride predme, da jo slišim.

¹⁸In zapovedal sem vam takrat vse, kar naj delate.

¹⁹Tedaj smo odrinili s Horeba in šli skozi vso to puščavo, ki je velika in grozovita, kakor ste videli, po poti v gorovje Amorejcev, kakor nam je bil zapovedal Gospod, Bog naš; in prišli smo v Kades-barneo.

²⁰Tu sem vam rekel: Prišli ste h gorovju Amorejcev, katero nam daje Gospod, Bog naš.

²¹Poglej, izročil ti je deželo Gospod, Bog tvoj: pojdi gori, posedi jo, kakor ti je obljubil Gospod, očetov tvojih Bog. Ne boj se in ne plaši se!

²²Nato ste vsi pristopili k meni in dejali: Naj pošljemo može pred seboj, da nam razgledajo to deželo ter nam povedo, po kateri poti naj gremo vanjo in v katera mesta pridemo.

²³To se mi je dobro videlo; vzel sem torej izmed vas dvanajst mož, iz vsakega rodu enega.

²⁴Ti so krenili na pot in so šli v gore in prišli do potoka Eškola in si jo ogledali;

²⁵in so vzeli s sabo od tiste dežele sadu in prinesli sem k nam, in so nam sporočili, govoreč: Dobra je dežela, ki nam jo hoče dati Gospod, Bog naš.

²⁶Ali niste hoteli iti gori; upirali ste se povelju Gospoda, Boga svojega,

²⁷in mrmrali ste po šatorih in govorili: Gospod nam je sovražen, zato nas je odpeljal iz Egiptovske dežele, da nas da Amorejcem v pest, da nas pokončajo.

²⁸Kam hočemo iti? Naši bratje so nam v obup zapeljali srce, govoreč: To ljudstvo je večje in višje postave od nas, mesta so velika in do neba obzidana, vrhutega smo tam videli sinove Enakimov.

²⁹Pa sem vam rekel: Ne strašite se in ne boj te se jih!

³⁰Gospod, Bog vaš, ki gre pred vami, se bo bojeval za vas, prav kakor vam je storil v Egiptu pred vašimi očmi

³¹in v puščavi, kjer si videl, da te je nosil Gospod, Bog tvoj, liki mož, ki nosi svojega sinčka, po vsej poti, po kateri ste šli, dokler niste dospeli do tega kraja.

³²A navzlic temu niste verovali v Gospoda, Boga svojega,

³³ki je hodil po poti pred vami, da vam poišče mesta, kjer naj bi si razpeli šatore, po noči v ognju, da vidite pot, po kateri vam je iti, a po dne v oblaku.

³⁴Ko pa je Gospod slišal glas vaših besed, se je razsrdil in prisegel, rekoč:

³⁵Nobeden teh mož, nihče iz tega hudega rodu ne bo videl tiste dobre dežele, za katero sem prisegel njih očetom, da jim jo dam,

³⁶razen Kaleba, sinu Jefunovega, on jo bo videl: njemu in njegovim otrokom hočem dati deželo, po kateri je stopal, zato ker je zvesto hodil za Gospodom.

³⁷Tudi nad menoj se je srdil Gospod zaradi vas in rekel: Tudi ti ne prideš vanjo.

³⁸Jozue, sin Nunov, ki ti služi, pride vanjo: njega ohrabri! zakaj on razdeli Izraelu dediščino.

³⁹Otročiči vaši pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, in sinovi vaši, ki še ne poznajo ne dobrega, ne hudega, ti pridejo vanjo, njim jo dam in oni jo posedejo.

⁴⁰Vi pa se obrnite in popotujte v puščavo po poti k Rdečemu morju.

⁴¹Tedaj ste odgovorili in mi rekli: Grešili smo zoper Gospoda; hočemo pa iti gori in se bojevati, prav kakor nam je zapovedal Gospod, Bog naš. In pripasali ste si vsak svoj meč, in lahkomiselno ste ubrali pot v gorovje.

⁴²Gospod pa mi je rekel: Véli jim, ne hodite gori in ne bojujte se, zakaj jaz nisem med vami, da ne boste poraženi pred sovražniki svojimi.

⁴³To sem vam povedal, toda vi niste poslušali, temuč uprli ste se povelju Gospodovemu in v prevzetnosti svoji šli na gorovje.

⁴⁴Tedaj pridejo vam nasproti Amorejci, ki so bivali na tistem gorovju, in so vas gonili, kakor delajo čebele, in so vas pobijali v Seiru prav do Horme.

⁴⁵In ko ste se vrnili, ste jokali pred Gospodom, a Gospod ni hotel vašega glasu poslušati ter ni nagnil k vam ušesa svojega.

⁴⁶Zato ste ostali mnogo dni v Kadesu, kolikor dni ste morali ondi bivati.