4. Mojzesova 22

¹Izraelovi otroci so se namerili naprej in se utaborili na moábskih ravninah, na tej strani Jordana, pri Jerihi.

²Cipórjev sin Balák je videl vse, kar je Izrael storil Amoréjcem.

³Moáb je bil boleče prestrašen ljudstva, ker jih je bilo mnogo in Moáb je bil zaskrbljen zaradi Izraelovih otrok.

⁴Moáb je rekel midjánskim starešinam: »Sedaj bo ta skupina polizala vse, ki so naokoli nas, kakor vol pomuli poljsko travo.« Cipórjev sin Balák je bil ob tistem času kralj Moábcev.

⁵Poslal je torej poslance k Beórjevemu sinu Bileámu v Petór, ki je poleg reke dežele otrok njegovega ljudstva, da ga pokliče, rekoč: »Glej, tam je ljudstvo prišlo iz Egipta. Glej, pokrivajo obličje zemlje in prebivajo nasproti meni.

⁶Pridi torej sedaj, prosim te, prekolni mi to ljudstvo, kajti oni so premogočni zame. Morda bom prevladal, da jih lahko udarimo in da jih lahko napodimo iz dežele, kajti vem, da kogar ti blagosloviš, je blagoslovljen in kogar ti prekolneš, je preklet.«

⁷Moábske starešine in midjánske starešine so odrinili z nagradami vedeževanja v svoji roki in prišli k Bileámu in mu spregovorili Balákove besede.

⁸In ta jim je rekel: »To noč prenočite tukaj in ponovno vam bom prinesel besedo, kakor mi bo Gospod govoril,« in Moábovi princi so ostali z Bileámom.

⁹Bog je prišel k Bileámu in rekel: »Kakšni možje so tile s teboj?«

¹⁰Bileám je rekel Bogu: »Cipórjev sin Balák, moábski kralj, je poslal k meni, rekoč:

¹¹›Glej, tam je prišlo ljudstvo iz Egipta, ki pokriva obličje zemlje. Pridi sedaj, prekolni mi jih. Morda jih bom zmožen premagati in jih pognati ven.‹«

¹²Bog pa je rekel Bileámu: »Ne boš šel z njimi, ne boš preklel ljudstva, kajti blagoslovljeni so.«

¹³Bileám je zjutraj vstal in Balákovim princem rekel: »Pojdite v svojo deželo, kajti Gospod mi odklanja dati dovoljenje, da grem z vami.«

¹⁴Moábski princi so vstali, odšli k Baláku in rekli: »Bileám odklanja, da pride z nami.«

¹⁵Balák je ponovno poslal prince, več in častitljivejše od onih.

¹⁶Prišli so k Bileámu in mu rekli: »Tako govori Cipórjev sin Balák: ›Naj te ničesar, prosim te, ne ovira, da bi prišel k meni,

¹⁷kajti povišal te bom v zelo veliko čast in storil bom kakorkoli mi rečeš. Pridi torej, prosim te, prekolni mi to ljudstvo.‹«

¹⁸Bileám je odgovoril ter Balákovim služabnikom rekel: »Če bi mi Balák dal svojo hišo, polno srebra in zlata, ne morem iti preko besede od Gospoda, svojega Boga, da storim manj ali več.

¹⁹Zdaj torej, prosim vas, tudi vi ostanite tukaj to noč, da bom lahko vedel, kaj mi bo še povedal Gospod.«

²⁰Bog je ponoči prišel k Bileámu ter mu rekel: »Če pridejo možje, da te pokličejo, vstani in pojdi z njimi, toda reci jim samo besedo, ki ti jo bom jaz rekel, to boš storil.«

²¹Bileám je zjutraj vstal, osedlal svojo oslico in se odpravil k moábskim princem.

²²Božja jeza je bila vžgana, ker je odšel in Gospodov angel je stal na poti za nasprotnika zoper njega. Torej jahal je na svoji oslici in dva njegova služabnika sta bila z njim.

²³In oslica je zagledala Gospodovega angela stati na poti in njegov meč je bil izvlečen v njegovi roki in oslica se je obrnila stran iz poti in odšla na polje. Bileám pa je udaril oslico, da jo obrne na pot.

²⁴Toda Gospodov angel je stal na stezi vinogradov, zid pa je bil na tej strani in zid na oni strani.

²⁵Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, se je pritisnila k zidu in Bileámovo stopalo zmečkala ob zid in ta jo je ponovno udaril.

²⁶Gospodov angel je šel naprej in stal na ozkem kraju, kjer ni bilo nobene poti, da bi se obrnil k desni roki ali k levi.

²⁷Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, je pod Bileámom padla dol in Bileámova jeza je bila vžgana in oslico je udaril s palico.

²⁸Gospod pa je oslici odprl usta in ta je Bileámu rekla: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat udaril?«

²⁹Bileám je rekel oslici: »Ker si me zasmehovala. Če bi bil tukaj, v moji roki meč, bi te sedaj že ubil.«

³⁰Oslica pa je Bileámu rekla: »Ali nisem tvoja oslica, na kateri si jahal, odkar sem bila tvoja, do današnjega dne? Sem imela kdaj navado, da ti tako storim?« Rekel je: »Ne.«

³¹Potem je Gospod Bileámu odprl oči in zagledal je Gospodovega angela, stoječega na poti in njegov meč je bil izvlečen v njegovi roki. Sklonil je svojo glavo in padel plosko na svoj obraz.

³²Gospodov angel mu je rekel: »Zakaj si potem že trikrat udaril svojo oslico? Glej, odšel sem ven, da se ti zoperstavim, ker je tvoja pot sprevržena pred menoj,

³³oslica pa me je zagledala in se že trikrat obrnila od mene. Razen če se ne bi obrnila od mene, bi te sedaj torej zagotovo ubil, njo pa rešil živo.«

³⁴Bileám je rekel Gospodovemu angelu: »Grešil sem, kajti nisem vedel, da zoper mene stojiš na poti. Sedaj torej, če te je to razžalilo, se bom ponovno vrnil nazaj.«

³⁵Gospodov angel je Bileámu rekel: »Pojdi z možmi, toda samo besedo, ki ti jo jaz govorim, to boš govoril.« Tako je Bileám odšel z Balákovimi princi.

³⁶Ko je Balák slišal, da je Bileám prišel, je odšel ven, da ga pospremi v mesto Moáb, ki je na meji Arnóna, ki je skrajna pokrajina.

³⁷Balák je rekel Bileámu: »Ali nisem iskreno poslal k tebi, da te pokličem? Čemu nisi prišel k meni? Mar te zares ne zmorem povišati k časti?«

³⁸Bileám je rekel Baláku: »Glej, prišel sem k tebi. Imam zdaj sploh moč, da karkoli povem? Besedo, ki jo Bog polaga v moja usta, to bom govoril.«

³⁹Bileám je odšel z Balákom in prišla sta v Kirját Hucót.

⁴⁰Balák je daroval vola in ovco in poslal k Bileámu in k princem, ki so bili z njim.

⁴¹Pripetilo se je naslednji dan, da je Balák vzel Bileáma in ga privedel gor na Báalov visok kraj, da bi od tam lahko videl skrajen del ljudstva.

4. Mojzesova 22

¹In sinovi Izraelovi odrinejo in se utabore na poljanah Moabskih, vzhodno od Jordana, Jerihu nasproti.

²In Balak, sin Ziporjev, je videl vse, kar je storil Izrael Amorejcem.

³In zbali so se Moabci silno ljudstva izraelskega, ker ga je bilo veliko, in groza je zgrabila Moaba pred sinovi Izraelovimi.

⁴In reče Moab starejšinam madianskim: Zdaj pa požre ta množica vse okrog nas, kakor pomuli vol vso travo na polju. Balak pa, sin Ziporjev, je bil kralj moabski v tem času.

⁵Ta pošlje poročnike k Balaamu, sinu Beorjevemu, v Petor, ki je pri veletoku, v deželo sinov ljudstva njegovega, da ga pokličejo, govoreč: Glej, iz Egipta je prišlo ljudstvo; glej, pokrilo je površje zemlje in ustanovilo se je tu meni nasproti.

⁶Pridi torej zdaj, prosim, in mi prekolni to ljudstvo, ker je močnejše od mene: morda se mi ga posreči poraziti ter izgnati iz dežele; zakaj vem, da je blagoslovljen, kogar ti blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš.

⁷Gredo torej starejšine Moabcev in Madiancev s plačilom za vedeževanje v rokah svojih; in ko pridejo k Balaamu, mu sporoče besede Balakove.

⁸In jim reče: Prenočite nocoj tu, in odgovorim vam, kakor mi bo govoril Gospod. In ostanejo knezi moabski pri Balaamu.

⁹Pride pa Bog k Balaamu in reče: Kdo so tisti možje pri tebi?

¹⁰In Balaam reče Bogu: Balak, sin Ziporjev, kralj Moabov, je poslal k meni:

¹¹Glej, ljudstvo, ki je prišlo iz Egipta, je pokrilo površje zemlje! Pridi torej in mi ga prekolni; morda se mi posreči, da jih premorem v boju ter izženem.

¹²Bog pa veli Balaamu: Ne hodi ž njimi; ne kolni ljudstva, zakaj blagoslovljeno je.

¹³In vstane Balaam zjutraj in reče knezom Balakovim: Pojdite v deželo svojo; zakaj Gospod mi noče dopustiti, da bi šel z vami.

¹⁴Nato vstanejo knezi moabski in gredo k Balaku in sporoče: Balaam se je branil iti z nami.

¹⁵Tedaj pošlje Balak še enkrat kneze, pa več in imenitnejših nego prej.

¹⁶Ti pridejo k Balaamu in mu reko: Tako pravi Balak, sin Ziporjev: Ne daj si, prosim, z ničemer zabraniti, da ne bi prišel k meni.

¹⁷Zakaj z mnogimi častmi te hočem obsipati, in karkoli mi porečeš, rad storim; pridi torej, prosim, prekolni mi to ljudstvo.

¹⁸Balaam pa odvrne in reče služabnikom Balakovim: Če mi da Balak polno hišo svojo srebra in zlata, vendar ne bom mogel prestopiti povelja Gospoda, Boga svojega, da bi storil kaj manj ali več.

¹⁹Pa ostanite tudi vi, prosim, nocoj tu, da zvem, kaj mi bo dalje govoril Gospod.

²⁰In pride Bog po noči k Balaamu in reče: Ako so te prišli ti možje klicat, vstani in pojdi ž njimi; ali stóri samo to, kar ti bom govoril.

²¹Nato vstane Balaam zjutraj, osedla oslico svojo ter odide s knezovi moabskimi.

²²A vname se srd Božji, da je šel. In angel Gospodov mu stopi na pot kot nasprotnik. On pa je jezdil na oslici svoji in dva hlapca njegova sta bila pri njem.

²³In oslica ugleda angela Gospodovega na poti stoječega, s potegnjenim mečem v roki; in ugane se oslica s pota ter gre po polju, Balaam po jo bije, da bi šla po poti.

²⁴In postavi se angel Gospodov na ulico med vinogradi, kjer je bil zid na tej in zid na oni strani.

²⁵Ko ugleda oslica angela Gospodovega, se primakne k zidu in pritisne Balaamu nogo k zidu, in ta jo zopet tepe.

²⁶In angel Gospodov gre dalje in se postavi v tesnino, kjer se ni bilo kam izogniti, ne na desno, ne na levo.

²⁷Oslica pa, videč angela Gospodovega, pade pod Balaamom, in Balaam se razvname od jeze in jo tepe s palico.

²⁸Tedaj odpre Gospod usta oslici, da izpregovori Balaamu: Kaj sem ti storila, da me že v tretjič tepeš?

²⁹Nato reče Balaam oslici: Ker se norčuješ z menoj! O da bi imel meč v roki, kar ubil bi te!

³⁰In oslica reče Balaamu: Nisem li tvoja oslica, na kateri si od nekdaj jezdil do tega dne? ali sem ti kdaj storila tako? On reče: nikoli.

³¹Tedaj odpre Gospod Balaamu oči, da vidi angela Gospodovega na poti stoječega, s potegnjenim mečem v roki, in povesi teme ter pade na obraz svoj.

³²In angel Gospodov mu veli: Zakaj si tepel oslico svojo zdaj že trikrat? Glej, izšel sem, da ti bodem nasprotnik, ker tvoja pot drži v pogubo pred menoj.

³³In oslica me je videla in se mi že trikrat izognila; sicer bi te bil, ko bi se mi ne bila umeknila, takoj umoril, njo pa ohranil živo.

³⁴In Balaam reče angelu Gospodovemu: Grešil sem, zakaj nisem vedel, da ti stojiš na poti proti meni; in sedaj, če si ti vidi hudobno, se vrnem.

³⁵Angel Gospodov pa mu veli: Pojdi s temi možmi, ali govóri samo tisto besedo, ki ti jo naročim. Šel je torej Balaam z Balakovimi knezi.

³⁶In ko zasliši Balak, da prihaja Balaam, mu pride naproti v mesto moabsko, ki je na meji Arnona, prav na skrajni meji.

³⁷In reče Balak Balaamu: Nisem li nujno poslal k tebi, da te pokličem? Zakaj nisi prišel k meni? ker bi te menda ne mogel dosti počastiti?

³⁸Balaam pa odgovori Balaku: Glej, zdaj pa sem prišel k tebi; toda morem li sploh govoriti kaj? Besedo, katero Bog dene v usta moja, to moram govoriti.

³⁹In gre Balaam z Balakom in prideta v Kirjat-huzot.

⁴⁰Balak pa zakolje v daritve govedi in drobnice ter pošlje od tega Balaamu in knezom, ki so bili ž njim.

⁴¹In zjutraj vzame Balak Balaama ter ga pelje na višave Baalove, in odondod je videl zadnji del ljudstva izraelskega.