2. Samuelova 1

¹Pripetilo se je torej, po Savlovi smrti, ko se je David vrnil iz pokola Amalečanov in je David dva dni prebival v Ciklágu

²in tretji dan se je zgodilo celo, da je, glej, mož prišel iz tabora od Savla s svojimi pretrganimi oblačili in zemlja je bila na njegovi glavi. In bilo je tako, ko je prišel k Davidu, da je padel k tlom in se globoko priklonil.

³David mu je rekel: »Od kod prihajaš?« Rekel mu je: »Pobegnil sem iz tabora Izraelcev.«

⁴David mu je rekel: »Kako je šla zadeva? Prosim te, povej mi.« Odgovoril je: »Da je ljudstvo pobegnilo iz bitke in tudi številni izmed ljudstva so padli in so mrtvi in tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.«

⁵David je rekel mladeniču, ki mu je povedal: »Kako veš, da sta Savel in njegov sin Jonatan mrtva?«

⁶Mladenič, ki mu je povedal, je rekel: »Kakor sem se naključno znašel na gori Gilbói, glej, Savel se je naslanjal na svojo sulico in glej, bojni vozovi in konjeniki so tesno sledili za njim.«

⁷Ko je pogledal za seboj, me je videl in me poklical k sebi. Odgovoril sem: »Tukaj sem.«

⁸Rekel mi je: »Kdo si?« Odgovoril sem mu: »Amálečan sem.«

⁹Ponovno mi je rekel: »Stoj, prosim te, nad menoj in me ubij, kajti tesnoba je prišla nadme, ker je moje življenje še celo v meni.«

¹⁰Tako sem stopil k njemu in ga usmrtil, ker sem bil prepričan, da potem, ko je padel, ne bi mogel živeti in vzel sem krono, ki je bila na njegovi glavi ter zapestnico, ki je bila na njegovem laktu ter ju prinesel sèm k svojemu gospodu.

¹¹Potem je David prijel svoja oblačila in jih raztrgal in prav tako vsi možje, ki so bili z njim

¹²in žalovali so, jokali in se do večera postili za Savlom in za njegovim sinom Jonatanom in za Gospodovim ljudstvom in za Izraelovo hišo, ker so padli pod mečem.

¹³David je rekel mladeniču, ki mu je povedal: »Od kod si?« Odgovoril je: »Jaz sem sin tujca, Amálečana.«

¹⁴David mu je rekel: »Kako se nisi bal iztegniti svoje roke, da uničiš Gospodovega maziljenca?«

¹⁵David je poklical enega izmed mladeničev ter rekel: »Približaj se in padi nanj.« In ta ga je udaril, da je umrl.

¹⁶David mu je rekel: »Tvoja kri bodi na tvoji glavi, kajti tvoja usta so pričala zoper tebe, rekoč: ›Umoril sem Gospodovega maziljenca.‹«

¹⁷David je s tem žalovanjem žaloval nad Savlom in nad njegovim sinom Jonatanom.

¹⁸(Prav tako je zaukazal, naj Judove otroke učijo uporabo loka. Glej, to je napisano v Jasherjevi knjigi.)

¹⁹»Izraelova lepota je umorjena na tvojih visokih krajih. Kako so padli mogočni!

²⁰Ne povejte tega v Gatu, ne razglašajte tega na Aškelónskih ulicah, da se ne bi filistejske hčere veselile, da ne bi hčere neobrezancev slavile.

²¹Ve gore Gilbóe, naj tam ne bo nobene rose niti naj tam ne bo dežja nad vami niti nobenih polj za darovanja, kajti ščit mogočnega je podlo odvržen, Savlov ščit, kakor če ne bi bil maziljen z oljem.

²²Od krvi pobitih, od maščobe mogočnih, se Jonatanov lok ni obrnil nazaj in Savlov meč se ni vrnil prazen.

²³Savel in Jonatan sta bila očarljiva in prijetna v svojih življenjih in v svoji smrti nista bila ločena. Hitrejša sta bila kakor orli, močnejša sta bila kakor levi.

²⁴Ve hčere izraelske, jokajte nad Savlom, ki vas je oblekel v škrlat, z drugimi nasladami, ki je na vaše obleke nadel ornamente iz zlata.

²⁵Kako so mogočni padli v sredi bitke! Oh Jonatan, umorjen si bil na svojih visokih krajih.

²⁶Žalosten sem zaradi tebe, moj brat Jonatan. Zelo prijeten si mi bil. Tvoja ljubezen do mene je bila čudovita, presegajoča ljubezen žensk.

²⁷Kako so mogočni padli in so uničena bojna orožja.«

2. Samuelova 1

¹Zgodi se pa po smrti Savlovi, ko se je bil David vrnil od poboja Amalekovcev in je bival dva dni v Ziklagu,

²glej, tretjega dne pride mož iz tabora Savlove vojske z raztrganimi oblačili in s prstjo na glavi. In ko dospe k Davidu, pade na tla in se pokloni.

³In David mu reče: Odkod prihajaš? On mu reče: Iz tabora Izraelovega sem ubežal.

⁴David ga vpraša: Kako se je godilo? Povej mi, prosim. On odgovori: Ljudstvo je bežalo iz boja in je tudi dosti ljudstva padlo in poginilo, tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.

⁵In David reče mladeniču, ki mu je to pravil: Kako veš, da sta mrtva Savel in njegov sin Jonatan?

⁶Mladenič, ki mu je to pravil, reče: Po naključbi sem prišel na goro Gilboo, in glej, Savel se je bil naslonil na sulico svojo, in glej, vozovi in jezdeci so hiteli za njim.

⁷In ko se ozre, me ugleda in me pokliče. In jaz odvrnem: Tu sem!

⁸On pa mi reče: Kdo si ti? Rečem mu: Amalekovec sem.

⁹Nato mi veli: Stopi k meni in me usmrti, kajti groza se me je lotila, ker še je duša docela v meni!

¹⁰In stopil sem k njemu in ga usmrtil, ker sem vedel, da ne more živeti po svojem padcu. In vzel sem venec, ki ga je imel na glavi, in zapestnico z roke njegove, in sem ju zdaj prinesel tebi, gospodu svojemu!

¹¹Tedaj prime David za oblačila svoja in jih raztrga, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem;

¹²in so žalovali in jokali in se postili do večera po Savlu in po Jonatanu, sinu njegovem, in zavoljo ljudstva Gospodovega in hiše Izraelove, ker so bili padli po meču.

¹³In David reče mladeniču, ki mu je to naznanil: Odkod si? Odgovori: Sin sem tujca, Amalekovca.

¹⁴In David mu reče: Kako, da se nisi bal položiti roke svoje na maziljenca Gospodovega, da ga pogubiš?

¹⁵In pokliče David enega mladeničev svojih in veli: Stopi sem in ga umori! In ga je udaril, da je umrl.

¹⁶In David mu reče: Kri tvoja bodi na glavi tvoji! Zakaj tvoja usta so zoper tebe pričala, rekoč: Jaz sem usmrtil maziljenca Gospodovega.

¹⁷In David je pel to žalostinko nad Savlom in Jonatanom, sinom njegovim,

¹⁸in je velel, da se nauče sinovi Judovi pesem „o loku“; glej, zapisana je v knjigi Jašarjevi:

¹⁹Slava tvoja, o Izrael, je bila ubita na višinah tvojih! Kako so padli junaki!

²⁰Ne pravite tega v Gatu, ne oznanjujte po ulicah v Askelonu, da se ne vesele hčere Filistejcev, da ne vriskajo radostno neobrezancev hčere!

²¹O gore Gilboe, da ne bi bilo rose ali dežja na vas, ne njiv, s katerih bi se prinašale daritve! Ker ondi je bil junakom ščit s sramoto odvržen, ščit Savlov, kakor bi ne bil z oljem maziljen.

²²Brez krvi pobitih, brez tolstine junakov se ni vračal lok Jonatanov, in meč Savlov ni prišel nikoli prazen nazaj.

²³Savel in Jonatan, ljubezniva in draga sta bila v življenju, tudi v smrti nista ločena; bila sta hitrejša nego orli, močnejša nego levi.

²⁴Hčere Izraelove, plakajte po Savlu, ki vas je mično oblačil v škrlat in je deval dragotine zlate na obleke vaše!

²⁵Kako so padli junaki sredi boja! Jonatan je bil ubit na višinah tvojih.

²⁶Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako! Divna mi je bila ljubezen tvoja, bolj nego žená ljubezen.

²⁷Kako so padli junaki in je poginilo vojno orožje!