2. Mojzesova 5

¹Potem sta Mojzes in Aron vstopila in faraonu rekla: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Pusti moje ljudstvo oditi, da bodo v divjini lahko imeli praznovanje meni.‹«

²Faraon je rekel: »Kdo je Gospod, da bi ubogal njegov glas, da bi pustil Izraela oditi? Ne poznam Gospoda niti Izraelu ne bom pustil oditi.«

³Rekel je: »Bog Hebrejcev se je srečal z nami. Pusti nas oditi, prosimo te, tri dni potovanja v puščavo in žrtvujemo Gospodu, našemu Bogu, da on ne pade na nas s kužno boleznijo ali z mečem.«

⁴Egiptovski kralj pa jima je rekel: »Zakaj vidva, Mojzes in Aron, pustita ljudstvo od njihovih del? Odidita k svojim bremenom.«

⁵§ Faraon je rekel: »Glejta, ljudstva dežele je torej mnogo, vidva pa jim delata počitek pred njihovimi bremeni.«

⁶Faraon je istega dne zapovedal preddelavcem ljudstva in njihovim nadzornikom, rekoč:

⁷»Ljudstvu ne boste več dajali slame, da delajo opeko, kakor poprej. Naj gredo in sami nabirajo slamo.

⁸Število opek, ki so jih naredili poprej, boste položili nanje. Ne boste zmanjšali od tega dolga, kajti brezdelni so, zato vpijejo, rekoč: ›Pojdimo in žrtvujmo našemu Bogu.‹

⁹Več dela naj bo položenega na ljudi, da se bodo lahko trudili s tem in naj se ne ozirajo na prazne besede.«

¹⁰Preddelavci ljudstva so odšli ven in njihovi nadzorniki in ljudstvu spregovorili, rekoč: »Tako govori faraon: ›Ne bom vam dajal slame.

¹¹Pojdite, dobite slamo kjer jo lahko najdete, vendar dolg vašega dela ne bo zmanjšan.‹«

¹²§ Tako je bilo ljudstvo razkropljeno naokoli po vsej egiptovski deželi, da zbira strnišče namesto slame.

¹³Preddelavci so jih priganjali, rekoč: »Izpolnjujte svoja dela, svoje dnevne naloge, kakor ko je bila slama.«

¹⁴Nadzorniki Izraelovih otrok, ki so jih faraonovi preddelavci postavili nadnje, so bili pretepeni in zahtevali: »Zakaj niste izpolnili svoje naloge v izdelavi opek, tako včeraj in danes, kakor poprej?«

¹⁵Potem so nadzorniki Izraelovih otrok prišli in vpili k faraonu, rekoč: »Zakaj tako postopaš s svojimi služabniki?

¹⁶Nobena slama ni dana tvojim služabnikom, oni pa nam pravijo: ›Delajte opeko.‹ Glej, tvoji služabniki so pretepeni, toda krivda je na tvojem lastnem ljudstvu.«

¹⁷Toda rekel jim je: »Vi ste brezdelni, vi ste brezdelni, zato pravite: ›Pojdimo in naredimo žrtvovanje Gospodu.‹

¹⁸Pojdite torej sedaj in delajte, kajti slama vam ne bo dana, vendar boste izročili število opek.«

¹⁹Nadzorniki Izraelovih otrok so videli, da so bili v zlem primeru, potem ko je bilo rečeno: »Ne boste zmanjšali dolga od opek svoje dnevne naloge.«

²⁰Srečali so Mojzesa in Arona, ki sta stala na poti, ko so prišli od faraona

²¹in jima rekli: »Gospod naj pogleda na vaju in sodi, ker sta storila našemu okusu, da je preziran v faraonovih očeh in v očeh njegovih služabnikov, da položi meč v njihovo roko, da nas ubijejo.«

²²Mojzes se je vrnil h Gospodu ter rekel: »Gospod, zakaj si tako zlo ravnal s tem ljudstvom? Zakaj je to, da si me poslal?

²³Kajti odkar sem prišel k faraonu, da govorim v tvojem imenu, je temu ljudstvu storil zlo niti sploh nisi osvobodil svojega ljudstva.«

2. Mojzesova 5

¹In potem sta šla Mojzes in Aron ter rekla Faraonu: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Pusti ljudstvo moje, da mi obhajajo praznik v puščavi.

²In Faraon odgovori: Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil.

³In ona rečeta: Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Pústi nas, prosimo, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, Bogu svojemu, da nas ne kaznuje s kugo ali z mečem.

⁴In kralj egiptovski jima reče: Zakaj hočeta, Mojzes in Aron, oprostiti ljudstvo dela njegovega? Pojdita le k raboti svoji!

⁵In Faraon reče: Glejta, preveč je že ljudstva v deželi, in vidva mu hočeta dati počitek od rabote njegove!

⁶In ukazal je Faraon tistega dne priganjačem ljudstva in nadzornikom njegovim, rekoč:

⁷Ne smete več ljudstvu dajati slame za izdelovanje opeke kakor doslej; naj sami gredo in si naberejo slame.

⁸Toda isto število opeke, kolikor so jo izdelovali doslej, jim morate naložiti, ne odštevši prav ničesar; kajti nič ne delajo, zato vpijejo, govoreč: Pojdimo darovat Bogu svojemu!

⁹Težavna bodi služba tem ljudem, da bodo imeli dosti opravila in ne bodo pazili na lažnive besede!

¹⁰In odšli so priganjači ljudstva in njegovi nadzorniki in govorili so ljudstvu: Tako pravi Faraon: Slame vam ne bom več dajal.

¹¹Pojdite sami, prinesite si slame, kjerkoli je kaj najdete; toda služba se vam nič ne olajša.

¹²In razkropilo se je ljudstvo po vsej zemlji Egiptovski, da bi zbirali strn za slamo.

¹³Priganjači pa so jih pritiskali, govoreč: Opravljajte svoje delo, vsak dan svoje delo, kakor takrat, ko je bila slama.

¹⁴In bili so tepeni nadzorniki sinov Izraelovih, ki so jih nad njimi postavili priganjači Faraonovi; rekli so jim: Zakaj niste dodelali svojega števila opeke, ne včeraj, ne danes, kakor ste poprej?

¹⁵In prišli so nadzorniki sinov Izraelovih k Faraonu in so vpili in rekli: Zakaj tako ravnaš s hlapci svojimi?

¹⁶Slame ne dajó hlapcem tvojim, vendar velevajo: Delajte opeko; in glej, hlapci tvoji so tepeni, in krivo je tvoje ljudstvo.

¹⁷On pa reče: Nič ne delate, nič ne delate! zato govorite: Pojdimo darovat Gospodu!

¹⁸In zdaj pojdite in delajte! Slame vam ne bodo dajali, a število opeke morate oddati.

¹⁹In izprevideli so nadzorniki sinov Izraelovih, da so v stiski, ker morajo reči: Nič manj ne delajte opeke; vsak dan svoje delo!

²⁰Ko so se torej sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta stala, da bi jih srečala na poti od Faraona,

²¹so jima rekli: Gospod poglej na vaju in naj sodi, ker sta naš duh smrdljiv storila pred Faraonom in pred služabniki njegovimi, da bi dala meč v njih roke, da nas pomoré.

²²In obrne se Mojzes h Gospodu in reče: Gospod, zakaj ravnaš tako hudo s tem ljudstvom? zakaj si me vendar poslal?

²³Kajti odkar sem šel k Faraonu, da bi govoril v tvojem imenu, ravna še huje s tem ljudstvom, in ti nisi nikakor rešil ljudstva svojega.