2. Mojzesova 4

¹Mojzes je odgovoril in rekel: »Toda, glej, ne bodo mi verjeli niti prisluhnili mojemu glasu, kajti rekli bodo: ›Gospod se ti ni prikazal.‹«

²Gospod mu je rekel: »Kaj je to v tvoji roki?« Rekel je: »Palica.«

³Rekel je: »Vrzi jo na tla.« Vrgel jo je na tla in ta je postala kača in Mojzes je pobegnil pred njo.

⁴Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni svojo roko in jo primi za rep.« Iztegnil je svojo roko in jo ujel in v njegovi roki je postala palica.

⁵»Da bodo oni lahko verjeli, da se ti je prikazal Gospod, Bog njihovih očetov, Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba.«

⁶Gospod mu je nadalje rekel: »Sedaj daj svojo roko v svoje naročje.« Svojo roko je položil v svoje naročje, ko pa jo je izvlekel, glej, je bila njegova roka gobava kakor sneg.

⁷Rekel je: »Svojo roko ponovno daj v svoje naročje.« In ponovno je svojo roko položil v svoje naročje in izvlekel jo je iz svojega naročja in glej, ponovno je bila spremenjena kakor drugo njegovo meso.

⁸»Zgodilo se bo, če ti ne bodo verjeli niti prisluhnili glasu prvega znamenja, da bodo verjeli glasu zadnjega znamenja.

⁹Zgodilo se bo, če ne bodo verjeli tudi tema dvema znamenjema niti prisluhnili tvojemu glasu, da boš iz reke zajel vodo in jo izlil na suho zemljo in voda, ki jo zajameš iz reke, bo na suhih tleh postala kri.«

¹⁰Mojzes je Gospodu rekel: »Oh moj Gospod, jaz nisem zgovoren, niti poprej niti odkar si spregovoril svojemu služabniku, temveč sem počasen za govorjenje in počasnega jezika.«

¹¹Gospod mu je rekel: »Kdo je naredil človekova usta? Ali kdo naredi nemega ali gluhega ali da vidi ali slepega? Ali ne jaz, Gospod?

¹²Sedaj torej pojdi in jaz bom s tvojimi usti in te učil kaj boš govoril.«

¹³Rekel je: »Oh moj Gospod, pošlji, prosim te, po roki tistega, ki ga ti hočeš poslati.«

¹⁴Gospodova jeza je bila vžgana zoper Mojzesa in rekel je: »Mar ni Lévijevec Aron tvoj brat? Vem, da lahko dobro govori. In tudi, glej, prihaja, da te sreča in ko te zagleda, bo v svojem srcu vesel.

¹⁵Ti mu boš govoril in v njegova usta polagal besede in jaz bom s tvojimi usti in z njegovimi usti in vaju učil, kaj bosta storila.

¹⁶On bo tvoj govornik ljudstvu in on bo, celó on bo tebi namesto ust in ti boš njemu namesto Boga.

¹⁷In v svojo roko boš vzel to palico, s katero boš delal znamenja.«

¹⁸Mojzes je odšel, se vrnil k svojemu tastu Jitru in mu rekel: »Pusti me iti, prosim te in se vrniti k mojim bratom, ki so v Egiptu in videti ali so še živi.« Jitro je Mojzesu rekel: »Pojdi v miru.«

¹⁹Gospod je v Midjánu rekel Mojzesu: »Pojdi, vrni se v Egipt, kajti vsi ljudje, ki so ti stregli po življenju, so mrtvi.«

²⁰Mojzes je vzel svojo ženo in svoja sinova in jih posadil na osla in se vrnil v egiptovsko deželo in Mojzes je v svojo roko vzel Božjo palico.

²¹Gospod je rekel Mojzesu: »Ko greš, da se vrneš v Egipt, glej, da boš pred faraonom storil vse te čudeže, ki sem jih položil v tvojo roko, toda jaz bom zakrknil njegovo srce, da ljudstvu ne bo dovolil oditi.

²²Faraonu boš rekel: ›Tako govori Gospod, Izrael je moj sin, celo moj prvorojenec‹

²³in jaz ti pravim: ›dovoli mojemu sinu oditi, da mi bo lahko služil. Če pa mu boš odklonil oditi, glej, bom ubil tvojega sina, celó tvojega prvorojenca.‹«

²⁴Pripetilo se je po poti v gostišče, da ga je srečal Gospod in si prizadeval, da ga ubije.

²⁵Tedaj je Cipóra vzela oster kamen in odrezala prednjo kožico svojega sina in jo vrgla k njegovim stopalom ter rekla: »Zagotovo si mi krvav soprog.«

²⁶Tako ga je pustil oditi. Potem je rekla: »Krvav soprog si zaradi obreze.«

²⁷Gospod je rekel Aronu: »Pojdi v divjino, da srečaš Mojzesa.« Ta je odšel in ga srečal na gori Boga ter ga poljubil.

²⁸Mojzes je povedal Aronu vse besede Gospoda, ki ga je poslal in vsa znamenja, ki mu jih je zapovedal.

²⁹Mojzes in Aron sta odšla ter zbrala skupaj vse starešine Izraelovih otrok

³⁰in Aron je govoril vse besede, ki jih je Gospod govoril Mojzesu in v očeh ljudstva storil znamenja.

³¹Ljudje so verovali in ko so slišali, da je Gospod obiskal Izraelove otroke in da je pogledal na njihovo stisko, potem so sklonili svoje glave in oboževali.

2. Mojzesova 4

¹Mojzes pa odgovori in reče: Glej, pa oni mi ne bodo verovali in ne bodo poslušali glasu mojega, ampak porečejo: Ni se ti prikazal Gospod.

²In Gospod mu reče: Kaj je to v tvoji roki? Odgovori: Palica.

³In veli: Vrzi jo na tla! In vrže jo na tla, in postala je kača, in Mojzes zbeži pred njo.

⁴In Gospod reče Mojzesu: Iztegni roko in primi jo za rep. In iztegne roko in jo zgrabi, in bila je palica v roki njegovi –:

⁵da bi verovali, da se ti je prikazal Gospod, Bog njih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.

⁶Še mu veli Gospod: Vtakni roko v nedrije svoje! In vtakne roko v nedrije svoje, in ko jo iztegne, glej, roka njegova je gobava in bela kakor sneg.

⁷In veli: Vtakni zopet roko v nedrije svoje! In vtakne zopet roko v nedrije, in ko jo iztegne izza nedrija, glej, je zopet kakor vse meso njegovo.

⁸In zgodi se, če ti ne bodo verovali ter ne poslušali glasu prvega znamenja, bodo pa verovali v glas drugega znamenja.

⁹In če ne bodo verovali tudi tema dvema znamenjema in ne bodo poslušali glasu tvojega, tedaj vzameš vode iz reke in jo izliješ na suho; in izpremeni se voda, ki jo vzameš iz reke, v kri na suhem.

¹⁰In Mojzes reče Gospodu: Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren mož, niti nisem bil kdaj poprej, niti odkar si izpregovoril s hlapcem svojim; kajti imam okorna usta in težek jezik.

¹¹In Gospod mu reče: Kdo je naredil usta človeku? in kdo stori koga nemega ali gluhega ali videčega ali slepega? ali ne jaz, Gospod?

¹²In sedaj pojdi, in jaz bodem pri tvojih ustih in te naučim, kaj naj govoriš.

¹³On pa reče: Prosim, Gospod, pošlji vendar onega, ki ga hočeš poslati.

¹⁴In vname se srd Gospodov zoper Mojzesa, in reče: Ali nimaš brata Arona, ki je levit? Vem, da je on jako zgovoren. Pa glej, gre ti tudi že naproti, in ko te zagleda, se razveseli v srcu svojem.

¹⁵Ti pa govóri k njemu in položi besede moje v usta njegova, in jaz bodem pri ustih tvojih in pri ustih njegovih, in učil vaju bom, kaj naj storita.

¹⁶On naj govori ljudstvu namesto tebe; in zgodi se, da bode on tebi za usta in ti bodeš njemu kakor Bog.

¹⁷In v roko svojo vzemi to palico, ki boš ž njo storil ona znamenja.

¹⁸In Mojzes odide in se vrne k Jetru, svojemu tastu, in mu reče: Daj, da grem in se povrnem k bratom svojim, ki so v Egiptu, in pogledam, če so še živi. In Jetro reče Mojzesu: Pojdi v miru!

¹⁹In rekel je Gospod Mojzesu v Madianu: Pojdi, povrni se v Egipt, kajti pomrli so vsi ljudje, ki so ti stregli po življenju.

²⁰Mojzes vzame torej ženo svojo in sinova svoja in jih posadi na osla in se napoti nazaj v deželo Egiptovsko. Vzame tudi palico Božjo v roko svojo.

²¹In Gospod je govoril Mojzesu: Ker torej greš, da se povrneš v Egipt, pazi, da storiš pred Faraonom vse čudeže, ki sem jih položil v roko tvojo. Jaz pa otrdim srce njegovo, da ne bo hotel odpustiti ljudstva.

²²In govoril boš Faraonu: Tako pravi Gospod: Izrael je sin moj, prvenec moj.

²³In velel sem ti, da odpustiš sina mojega, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim sina tvojega, prvenca tvojega.

²⁴In zgodi se na potu, v prenočišču, da mu pride Gospod naproti, in hotel ga je usmrtiti.

²⁵In vzame Zifora oster kamen in obreže kožico sinu svojemu in jo vrže Mojzesu k nogam, rekoč: Ker si mi ženin krvi.

²⁶In prizanesel mu je Gospod. Tedaj reče ona: Ženin krvi si, zaradi obreze.

²⁷In rekel je bil Gospod Aronu: Pojdi v puščavo Mojzesu naproti! In on odide, in sreča ga na gori Božji in ga poljubi.

²⁸In Mojzes sporoči Aronu vse besede Gospodove, s katerimi ga je poslal, in vsa znamenja, ki mu jih je ukazal.

²⁹Prideta torej Mojzes in Aron ter skličeta vse starejšine sinov Izraelovih.

³⁰In pripovedoval je Aron vse besede, ki jih je bil Gospod govoril Mojzesu, in delal je znamenja vpričo ljudstva.

³¹In ljudstvo je verovalo. In ko so slišali, da je Gospod obiskal sinove Izraelove in da se je ozrl na njih bedo, so se priklonili in molili Gospoda.