2. Kroniška 36

¹Potem je ljudstvo dežele vzelo Jošíjevega sina Joaháza in ga v Jeruzalemu postavilo [za] kralja namesto njegovega očeta.

²Joaház je bil star triindvajset let, ko je začel kraljevati in v Jeruzalemu je kraljeval tri mesece.

³Egiptovski kralj ga je odstavil v Jeruzalemu in deželo obsodil na sto talentov srebra in talent zlata.

⁴Egiptovski kralj je postavil njegovega brata Eljakíma [za] kralja nad Judom in Jeruzalemom ter njegovo ime spremenil v Jojakím. Neho je vzel njegovega brata Joaháza in ga odvedel v Egipt.

⁵Jojakím je bil star petindvajset let, ko je začel kraljevati in v Jeruzalemu je kraljevati enajst let. Počel je to, kar je bilo zlo v očeh Gospoda, njegovega Boga.

⁶Zoper njega je prišel gor babilonski kralj Nebukadnezar in ga zvezal v okove, da ga odvede v Babilon.

⁷Nebukadnezar je v Babilon odnesel tudi posode Gospodove hiše in jih postavil v svoj tempelj v Babilonu.

⁸Torej preostala izmed Jojakímovih dejanj in njegove ogabnosti, ki jih je storil in to, kar je bilo najdeno v njem, glej, ta so zapisana v knjigi Izraelovih in Judovih kraljev, in namesto njega je zakraljeval njegov sin Jojahín.

⁹Jojahín je bil star osem let, ko je začel kraljevati in v Jeruzalemu je kraljeval tri mesece in deset dni. Počel je to, kar je bilo zlo v Gospodovih očeh.

¹⁰Ko je minilo leto, je kralj Nebukadnezar poslal in ga privedel v Babilon, s čudovitimi posodami Gospodove hiše in je njegovega brata Sedekíja postavil [za] kralja nad Judom in Jeruzalemom.

¹¹Sedekíja je bil star enaindvajset let, ko je začel kraljevati in v Jeruzalemu je kraljeval enajst let.

¹²Počel je to, kar je bilo zlo v očeh Gospoda, njegovega Boga in se ni ponižal pred prerokom Jeremijem, ki je govoril iz Gospodovih ust.

¹³Uprl se je tudi zoper kralja Nebukadnezarja, ki ga je pripravil, da priseže pri Bogu. Toda otrdil je svoj vrat in zakrknil svoje srce pred obrnitvijo h Gospodu, Izraelovemu Bogu.

¹⁴Poleg tega so se vse vodje izmed duhovnikov in ljudstva zelo pregrešili za vsemi ogabnostmi poganov in oskrunili Gospodovo hišo, ki jo je posvetil v Jeruzalemu.

¹⁵Gospod, Bog njihovih očetov je pošiljal k njim po svojih poslancih, zgodaj vstajal in pošiljal, ker je imel sočutje do njegovega ljudstva in do njegovih prebivališč.

¹⁶Toda zasmehovali so Božje poslance, prezirali njegove besede in zlorabljali njegove preroke, dokler ni zoper njegovo ljudstvo vstal Gospodov bes, dokler tam ni bilo zdravila.

¹⁷Zato je nadnje privedel kralja Kaldejcev, ki je njihove mladeniče usmrtil z mečem v hiši njihovega svetišča in ni imel sočutja nad mladeničem ali mladenko, starcem ali tistim, ki je sklonjen zaradi starosti; vse jih je izročil v njegovo roko.

¹⁸Vse posode Božje hiše, velike in majhne, zaklade Gospodove hiše in kraljeve zaklade in [zaklade] njegovih princev; vse te je prinesel v Babilon.

¹⁹Zažgali so Božjo hišo, porušili jeruzalemsko obzidje, vse palače požgali z ognjem in uničili vse njegove čudovite posode.

²⁰Tiste, ki so pobegnili pred mečem, je odvedel v Babilon, kjer so bili služabniki njemu in njegovim sinovom do kraljevanja perzijskega kraljestva,

²¹da izpolni Gospodovo besedo po Jeremijevih ustih, dokler se dežela ne naužije svojih šabat, kajti dokler leži zapuščena, praznuje šabate, da izpolni sedemdeset let.

²²Torej v prvem letu perzijskega kralja Kira, da bi se Gospodova beseda, govorjena po ustih Jeremija, lahko dovršila, je Gospod razvnel duha perzijskega kralja Kira, da je naredil razglas po vsem svojem kraljestvu in ga položil tudi v pisanje, rekoč:

²³»Tako govori Kir, kralj Perzije: ›Vsa kraljestva zemlje je Gospod, Bog nebes, izročil meni in zadolžil me je, da mu zgradim hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdo je tukaj med vami izmed vsega njegovega ljudstva? Gospod, njegov Bog naj bo z njim in naj ta gre gor.‹«

2. Kroniška 36

¹Tedaj vzame ljudstvo dežele Joahaza, sina Josijevega, in ga postavijo za kralja na mestu očeta njegovega v Jeruzalemu.

²Joahaz je bil triindvajset let star, ko je zakraljeval, in vladal je tri mesece v Jeruzalemu.

³A kralj egiptovski ga je odstavil v Jeruzalemu in naložil deželi globo: sto talentov srebra in talent zlata.

⁴In kralj egiptovski je postavil Eljakima, brata njegovega, za kralja nad Judo in Jeruzalemom in mu premenil ime v Jojakima. Joahaza pa, brata njegovega, je Neko vzel in odpeljal v Egipt.

⁵Jojakim je bil petindvajset let star, ko je zakraljeval, in vladal je enajst let v Jeruzalemu in delal, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, Boga njegovega.

⁶Zoper njega je prišel Nebukadnezar, kralj babilonski, in ga zvezal z dvema bronastima verigama, da bi ga peljal v Babilon.

⁷Nebukadnezar je prinesel tudi nekaj posod iz hiše Gospodove v Babilon in jih je del v svoj tempelj v Babilonu.

⁸Kar je pa več praviti o Jojakimu, in gnusobe njegove, ki jih je počenjal, in kar se je našlo pri njem, glej, zapisano je v knjigi kraljev Izraelovih in Judovih. In Jojahin, sin njegov, je zavladal na mestu njegovem.

⁹Jojahin je bil osemnajst let star, ko je zakraljeval, in vladal je tri mesece in deset dni v Jeruzalemu; in delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospodovih.

¹⁰Ko je pa to leto minilo, pošlje Nebukadnezar ter ga veli peljati v Babilon z dragocenimi posodami iz hiše Gospodove vred, in postavi Zedekija, brata njegovega, za kralja nad Judo in Jeruzalemom.

¹¹Zedekija je bil enoindvajset let star, ko je zakraljeval, in vladal je enajst let v Jeruzalemu;

¹²in delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga, in se ni ponižal pred prorokom Jeremijem, ko mu je govoril iz ust Gospodovih.

¹³On se je tudi izneveril kralju Nebukadnezarju, ki ga je bil zavezal s prisego pri Bogu. In otrdil je zatilnik svoj in zakrknil svoje srce, da ne bi se preobrnil h Gospodu, Bogu Izraelovemu.

¹⁴Vrhutega so vsi poglavarji duhovnikov in ljudstvo jako množili verolomnost, delajoč po vseh gnusobah poganov, in onečistili so hišo Gospodovo, ki jo je bil posvetil v Jeruzalemu.

¹⁵In Jehova, Bog njih očetov, jih je opominjal po svojih poslancih, od ranega jutra in neprenehoma, ker se mu je smililo ljudstvo njegovo in prebivališče njegovo.

¹⁶A oni so zasmehovali poslance Božje in zaničevali besede njegove in za norce imeli njegove proroke, dokler ni zrasla jeza Gospodova nad ljudstvom njegovim, da ni bilo več lečitve.

¹⁷Zato je pripeljal nadnje kralja Kaldejcev, ki so pomorili njih mlado moštvo z mečem v hiši njih svetinje in niso prizanesli mladeniču, ne devici, ne starcu, ne sivolascu; vse jih je izdal njemu v roko.

¹⁸In vse posode hiše Božje, velike in male, in zaklade hiše Božje in zaklade kralja in knezov njegovih, vse te je odpeljal v Babilon.

¹⁹In sežgali so z ognjem hišo Božjo in porušili zidovje jeruzalemsko in požgali vse palače v njem in uničili vse dragocene posode v njih.

²⁰In kar jih je preostalo po meču, so odvedli ujete v Babilon, in bili so hlapci njemu in sinovom njegovim, dokler ni zavladalo kraljestvo perzijsko,

²¹da bi se dopolnila beseda Gospodova po ustih Jeremijevih, „dokler se ne bo dežela naužila sobot svojih“. Dokler je ležala pusta, je uživala soboto, da se je izpolnilo sedemdeset let.

²²V prvem letu pa Cira, kralja Perzije, da bi se dopolnila beseda Gospodova po ustih Jeremijevih, je Gospod obudil duha Cira, kralja Perzije, da je velel proglasiti po vsej kraljevini svoji, pa tudi pismeno naznaniti:

²³Tako pravi Cir, kralj Perzije: Vsa kraljestva zemlje mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi je naročil zgraditi mu hišo v Jeruzalemu, ki je na Judovem. Kdorkoli torej je med vami iz vsega ljudstva njegovega, s tem bodi Gospod, njegov Bog, in pojdi tja gori!