2. Kraljev 19

¹Pripetilo se je, ko je kralj Ezekíja to slišal, da je pretrgal svoja oblačila, se pokril z vrečevino in odšel v Gospodovo hišo.

²Poslal je Eljakíma, ki je bil nad družino, pisarja Šebná in starešine izmed duhovnikov, pokrite z vrečevino, k preroku Izaiju, Amócovemu sinu.

³Rekli so mu: »Tako govori Ezekíja: ›Ta dan je dan nevšečnosti, grajanja in bogokletja, kajti otroci so prišli do rojstva, pa ni moči, da se rodijo.

⁴Morda bo Gospod, tvoj Bog, slišal vse besede Rabšakéja, ki ga je njegov gospodar, asirski kralj, poslal, da graja živega Boga in bo grajal besede, ki jih je slišal Gospod, tvoj Bog. Zatorej dvigni svojo molitev za preostanek, ki je ostal.‹«

⁵Tako so služabniki kralja Ezekíja prišli k Izaiju.

⁶Izaija jim je rekel: »Tako boste rekli svojemu gospodarju: ›Tako govori Gospod: ›Ne boj se besed, ki si jih slišal, s katerimi so služabniki asirskega kralja proti meni izrekali bogokletje.

⁷Glej, nadenj bom poslal sunek [duha] in slišal bo govorico in se vrne v svojo lastno deželo. Povzročil mu bom, da v svoji lastni deželi pade pod mečem.‹«

⁸Tako se je Rabšaké vrnil in našel asirskega kralja, vojskujočega se zoper Libno, kajti slišal je, da je ta odšel iz Lahíša.

⁹Ko je slišal o etiopskem kralju Tirháku govoriti: »Glej, prišel je ven, da se bojuje zoper tebe,« je ponovno poslal poslance k Ezekíju, rekoč:

¹⁰»Tako boste govorili Judovemu kralju Ezekíju, rekoč: ›Naj te tvoj Bog, v katerega zaupaš, ne zavaja, rekoč: ›Jeruzalem ne bo izročen v roko asirskega kralja.‹

¹¹Glej, slišal si kaj so asirski kralji storili vsem deželam z njihovim popolnim uničenjem. In ti boš rešen?

¹²Mar so bogovi narodov rešili tiste, ki so jih moji očetje uničili; kakor Gozána, Harána, Recefa in otroke Edena, ki so bili v Telasárju?

¹³Kje je kralj Hamáta, kralj Arpáda in kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?«

¹⁴In Ezekíja je prejel pismo iz roke poslancev ter ga prebral. Ezekíja je odšel gor v Gospodovo hišo in ga razgrnil pred Gospodom.

¹⁵Ezekíja je molil pred Gospodom in rekel: »Oh Gospod, Izraelov Bog, ki prebivaš med kerubi, ti si Bog, celó samo ti vsem zemeljskim kraljestvom. Ti si naredil nebo in zemljo.

¹⁶Gospod, nagni svoje uho in prisluhni, odpri, Gospod, svoje oči. Poglej in poslušaj besede Senaheriba, ki ga je poslal, da graja živega Boga.

¹⁷Resnično Gospod, sirski kralji so uničili narode in njihove dežele,

¹⁸njihove bogove so vrgli v ogenj, kajti le-ti niso bili bogovi, temveč delo človeških rok, les in kamen. Zato so jih uničili.

¹⁹Zdaj torej, oh Gospod, naš Bog, rotim te, reši nas iz njegove roke, da bodo vsa kraljestva zemlje lahko vedela, da si ti Gospod Bog, celó samo ti.«

²⁰Potem je Amócov sin Izaija, poslal k Ezekíju, rekoč: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›To, kar si molil k meni zoper asirskega kralja Senaheriba, sem slišal.

²¹To je beseda, ki jo je glede njega govoril Gospod: ›Devica, sionska hči me je prezirala in se smejala do norčevanja, jeruzalemska hči je s svojo glavo zmajevala nad teboj.

²²Koga si grajal in zoper mene izrekal bogokletje? In zoper koga si povišal svoj glas in svoje oči povzdignil na visoko? Celó zoper Svetega Izraelovega.

²³S svojimi poslanci si grajal Gospoda in rekel: ›Z množico svojih bojnih voz sem prišel gor na višine gora, k pobočjem Libanona in posekal bom njegova visoka cedrova drevesa in njegov izbran cipresov les in vstopil bom v taborišča njegovih meja in v gozd njegovega Karmela.

²⁴Kopál sem, pil tuje vode in s podplatom svojega stopala sem posušil vse reke obleganih krajev.‹

²⁵Mar nisi slišal dolgo nazaj kako sem to storil in od starodavnih časov, da sem to oblikoval? Ali sem sedaj privedel, da se zgodi, da bi ti opustošil utrjena mesta v kupe razvalin?

²⁶Zato so bili njihovi prebivalci majhne moči. Bili so zaprepadeni in zbegani. Bili so kakor trava polja in kakor zeleno zelišče, kakor trava na hišnih strehah in kakor ožgano žito preden zraste.

²⁷Toda poznam tvoje prebivališče, tvoj izhod, tvoj prihod in tvoje besnenje zoper mene.

²⁸Ker je tvoje besnenje zoper mene in je tvoj hrup prišel gor v moja ušesa, zato bom zataknil kavelj v tvoj nos in svojo brzdo med tvoje ustnice in obrnil te bom nazaj po poti, po kateri si prišel.

²⁹To ti bo znamenje: ›To leto boste jedli takšne stvari, ki same zrasejo, v drugem letu pa to, kar zraste iz istega. V tretjem letu pa sejte, žanjite, zasajajte vinograde in jejte njegove sadove.

³⁰Preostanek, ki je pobegnil iz Judove hiše, se bo še enkrat ukoreninil navzdol in prinašal sad navzgor.

³¹Kajti iz Jeruzalema bo izšel preostanek in z gore Sion tisti, ki pobegnejo. Gorečnost Gospoda nad bojevniki bo to storila.‹

³²Zato tako govori Gospod glede asirskega kralja: ›Ne bo prišel v to mesto, niti tja ne bo izstrelil puščice, niti ne bo predenj prišel s ščitom, niti ne bo zoper njega nasul okopov.

³³Po poti, po kateri je prišel, po isti se bo vrnil in ne bo prišel v to mesto,‹ govori Gospod.

³⁴›Kajti branil bom to mesto, da ga rešim zaradi sebe in zaradi svojega služabnika Davida.‹«

³⁵Tisto noč se je pripetilo, da je Gospodov angel odšel ven in v taboru Asircev udaril sto petinosemdeset tisoč [mož]. Ko so zgodaj zjutraj vstali, glej, vsi so bili mrtva trupla.

³⁶Tako je asirski kralj Senaherib odpotoval, odšel, se vrnil in prebival v Ninivah.

³⁷Pripetilo se je, ko je oboževal v hiši svojega boga Nisróha, da sta ga njegova sinova Adraméleh in Sarécer udarila z mečem in pobegnila v deželo Armenijo. Namesto njega je zakraljeval njegov sin Asarhadón.

2. Kraljev 19

¹In ko je to slišal kralj Ezekija, si je raztrgal oblačila in pokril se je z raševino in šel v hišo Gospodovo.

²In pošlje Eljakima, načelnika dvorca, in Sebna, pisarja, ter starejšine duhovnikov, pokrite z raševino, k proroku Izaiju, sinu Amozovemu.

³In ti mu reko: Tako pravi Ezekija: Dan stiske in strahovanja in zasramovanja je ta dan; kajti otroci so prišli do poroda, a moči ni za porod.

⁴Morda bo slišal Gospod, Bog tvoj, vse besede Rabsakove, s katerimi ga je poslal kralj asirski, gospod njegov, sramotit Boga živega, in bo kaznoval besede, ki jih je slišal Gospod, Bog tvoj. Zato povzdigni molitev za ostanke, kar jih še je.

⁵Ko so torej prišli hlapci Ezekija kralja k Izaiju,

⁶jim reče Izaija: Tako povejte gospodu svojemu: Tako pravi Gospod: Ne boj se zaradi tistih besed, ki si jih slišal, ki so me ž njimi preklinjali hlapci kralja asirskega!

⁷Glej, jaz mu vdahnem duha, da bo slišal glas in se vrnil v deželo svojo, in storim, da pade od meča v deželi svoji.

⁸In ko se vrne Rabsak, najde kralja asirskega v boju zoper Libno; slišal je bil namreč, da se je umaknil od Lahisa.

⁹V tem zasliši, da pravijo o Tirhaku, kralju v Etiopiji: Glej, prišel se je vojskovat zoper tebe! In pošlje zopet sporočnikov k Ezekiju z ukazom:

¹⁰Tako govorite Ezekiju, kralju Judovemu, in recite: Naj te ne vara Bog tvoj, ki staviš nanj upanje, govoreč: Jeruzalem ne bo dan v roko kralja asirskega.

¹¹Glej, sam si slišal, kaj so storili kralji asirski vsem drugim deželam, pokončavši jih docela, in ti bi se otel?

¹²Ali so bogovi narodov oteli tiste, ki so jih pogubili očetje moji, Gozana in Harana in Rezefa in sinove Edena, ki so bili v Telasarju?

¹³Kje je kralj hamatski in kralj arpadski in kralj mesta Sefarvaima in Hene in Ive?

¹⁴In ko Ezekija prejme pismo iz roke sporočnikov in ga prebere, gre gori v hišo Gospodovo in ga razgrne pred Gospodom.

¹⁵In molil je Ezekija pred Gospodom, govoreč: O Gospod, Bog Izraelov, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini vsem kraljestvom na zemlji, ti si ustvaril nebesa in zemljo!

¹⁶Nagni uho svoje, Gospod, in poslušaj, odpri oči svoje, Gospod, in poglej! In poslušaj besede Senaheriba, s katerimi ga je poslal sramotit Boga živega!

¹⁷Res je, Gospod, opustošili so kralji asirski one narode in njih dežele

¹⁸in so pometali njih bogove v ogenj, zakaj niso bili bogovi, ampak rok človeških delo, les in kamen; zato so jih pogubili.

¹⁹Sedaj torej, Gospod, Bog naš, reši nas, prosim, iz roke njegove, da naj spoznajo vsa kraljestva na zemlji, da si ti Gospod Bog, ti edini.

²⁰Tedaj pošlje Izaija, sin Amozov, k Ezekiju in sporoči: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Kar si molil k meni spričo Senaheriba, kralja asirskega, sem slišal.

²¹To je beseda, ki jo je govoril Gospod o njem: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska, za teboj maje glavo hči jeruzalemska.

²²Koga si sramotil in preklinjal? in zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil svoje oči? Zoper Svetnika Izraelovega!

²³Po poslancih svojih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico svojih voz sem prišel na vrh gorá, do najvišje strani Libanona; in posekam visoke cedre njegove in najboljše ciprese njegove; vstopim tudi v najdaljnejše prenočišče njegovo, v gaj na vrtu njegovem.

²⁴Jaz sem kopal in izpil tuje vodnjake, in s stopalom nog svojih hočem posušiti vse egiptovske reke.

²⁵A nisi li slišal, da sem jaz to napravljal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin.

²⁶Zato so bili njih prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in zbegani; bili so kakor trava na polju in kakor zelenjava mehka, kakor trava na strehah in kakor žito posmojeno, preden gre v latje.

²⁷In sejo tvojo in odhod in prihod tvoj poznam, tudi divjanje tvoje zoper mene.

²⁸Ker divjanje tvoje zoper mene in lahkoživstvo tvoje je prišlo do mojih ušes, zato denem svoj obroček v tvoj nos in uzdo svojo med ustnice tvoje, in povedem te nazaj po tistem potu, po katerem si prišel. –

²⁹In to ti bodi v znamenje: to leto boste jedli, kar samo zraste, drugo leto pa, kar po tem priraste, v tretjem letu sejte in ženjite in sadite vinograde ter jejte njih sad.

³⁰In kar se od hiše Judove ohrani, kar preostane, bo zopet poganjalo korenine spodaj in rodilo sad zgoraj.

³¹Zakaj iz Jeruzalema izide ostanek in s Sionske gore tisti, ki se bodo rešili; gorečnost Gospoda nad vojskami stori to.

³²Zatorej pravi tako Gospod zastran kralja asirskega: Ne pride v to mesto in pšice ne ustreli sem, tudi ščita mu ne bo stavil nasproti, ne nanašal nasipov zoper njega.

³³Po istem potu, po katerem je prišel, se vrne, v to mesto pa ne pride, govori Gospod.

³⁴Zakaj branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, hlapca svojega.

³⁵In zgodi se to noč, da izide angel Gospodov ter jih pobije v asirskem ostrogu sto petinosemdeset tisoč; in ko so vstali zjutraj, glej, bili so vsi tisti trupla mrtvih.

³⁶Senaherib torej, kralj asirski, se vzdigne in odide in se vrne in ostane v Ninivah.

³⁷Tam je bilo, ko se je klanjal v hiši Nisroka, boga svojega, da ga Adramelek in Sarezer, sina njegova, udarita z mečem in pobegneta v deželo Araratsko. In kraljeval je sin njegov Esar-hadon namesto njega.