2. Korinčanom 7

¹Ker imamo torej te obljube, srčno ljubljeni, se očistimo pred vso umazanijo mesa in duha ter v strahu Božjem dovršujmo svetost.

²§ Sprejmite nas; nikomur nismo storili krivice, nobenega človeka nismo pokvarili, nobenega človeka nismo ogoljufali.

³Tega ne govorim, da vas obsodim, kajti prej sem rekel, da ste v naših srcih, da z vami umremo in živimo.

⁴Velika je moja drznost govora do vas, veliko je moje ponašanje glede vas. Napolnjen sem s tolažbo, silno radosten v vsej naši stiski.

⁵Kajti ko smo prišli v Makedonijo, naše meso ni imelo počitka, temveč smo bili stiskani na vsaki strani; zunaj so bili boji, znotraj so bili strahovi.

⁶Kljub temu nas je Bog, ki tolaži te, ki so potrti, potolažil s Titovim prihodom;

⁷pa ne samo z njegovim prihodom, temveč s tolažbo, s katero je bil potolažen med vami, ko nam je pripovedoval vašo iskreno željo, vaše žalovanje, vaše goreče mišljenje do mene; tako, da sem se tem bolj veselil.

⁸Kajti čeprav sem vas s pismom užalostil, se ne kesam, čeprav sem se kesal; kajti zaznavam, da vas je ista poslanica užalostila, čeprav je bilo to samo za nekaj časa.

⁹Sedaj se veselim, ne da ste bili užaloščeni, temveč da ste [bili] užaloščeni do kesanja. Kajti užaloščeni ste bili na bogaboječ način, da od nas v ničemer ne bi prejeli škode.

¹⁰Kajti bogaboječa žalost opravlja kesanje v rešitev duše, ki se je ne bomo kesali, toda svetna žalost ustvarja smrt.

¹¹Kajti glejte to točno isto stvar, da ste bili užaloščeni na bogaboječ način, kakšno skrbnost je to storilo v vas, da, kakšno čiščenje vas samih, da, kakšno ogorčenost, da, kakšen strah, da, kakšno silovito hrepenenje, da, kakšno gorečnost, da, kakšno maščevanje! V vseh stvareh ste sebe potrdili, da ste v tej zadevi čisti.

¹²Zatorej čeprav sem vam pisal, sem to storil ne zaradi razloga tistega, ki je storil krivico niti zaradi razloga tistega, ki je trpel krivico, temveč, da se vam lahko pokaže naša skrb za vas v Božjih očeh.

¹³§ Torej smo bili potolaženi v vaši tolažbi. Da in silno bolj smo se veselili zaradi Titovega veselja, ker je bil po vas vseh njegov duh okrepčan.

¹⁴Kajti če sem se mu kakorkoli bahal z vami, nisem osramočen; temveč kakor smo vam govorili vse stvari v resnici, se je celó tako naše bahanje, ki sem ga storil pred Titom, izkazalo [za] resnično.

¹⁵In njegova notranja strast je do vas obilnejša, medtem ko se spominja poslušnosti vas vseh, kako ste ga sprejeli s strahom in trepetanjem.

¹⁶Veselim se torej, da imam v vas zaupanje v vseh stvareh.

2. Korinčanom 7

¹Ker imamo torej te obljube, ljubljeni, očistimo se vsakega madeža mesa in duha ter dopolnjujmo svetost v strahu Božjem!

²Dajte nam mesta v srcu! Nikomur nismo storili krivice, nikogar nismo popačili, nikogar nismo prekanili.

³Ne govorim tega v vašo obsodbo; saj sem poprej rekel, da ste v srcih naših, da bi radi z vami vred umrli in vkup živeli.

⁴Velika je moja zaupljivost v govoru do vas, velika moja hvala o vas; napolnjen sem tolažbe, preobilo imam radosti ob vsej stiski naši.

⁵Kajti tudi ko smo prišli v Macedonijo, ni imelo nič počitka meso naše, temuč z vseh strani smo bili stiskani: zunaj so bili boji, znotraj strah in bojazen.

⁶Ali Bog, ki tolaži ponižne, nas je potolažil s prihodom Titovim;

⁷toda ne samo s prihodom njegovim, ampak tudi s tolažbo, s katero se je on potolažil nad vami. Ko nam je pripovedoval vaše hrepenenje, vaš jok, vašo vnetost za mene, sem se tem bolj obveselil.

⁸Zakaj čeprav sem vas razžalostil z listom, ni mi žal, dasi mi je žal bilo; vidim namreč, da vas je oni list res razžalostil, čeprav začasno.

⁹Sedaj se radujem, ne da ste se razžalostili, temuč da ste se razžalostili na izpokorjenje; razžalostili ste se namreč Bogu po volji, da bi v ničemer ne imeli škode od nas.

¹⁰Kajti žalost, ki je po volji Bogu, rodi izpokorjenje na zveličanje, ki se ga nikdar ni kesati; a žalost sveta rodi smrt.

¹¹Zakaj glejte, prav to, da ste se po volji Bogu razžalostili, kolikšno vam je obrodilo marljivost, pa zagovarjanje, pa nevoljo, pa strah, pa hrepenenje, pa gorečnost, pa maščevanje! V vsem ste se pokazali, da ste čisti v tej zadevi.

¹²Torej čeprav sem vam pisal, sem pisal ne za voljo tistega, ki je storil krivico, tudi ne za voljo tistega, ki se mu je krivica storila, marveč da se pri vas pokaže marljivost vaša za nas v pričo Boga.

¹³Zato smo bili potolaženi. V svoji tolažbi pa smo se še obilneje obveselili vsled radosti Titove, ker njegov duh je bil poživljen po vas vseh.

¹⁴Ker ako sem se v čem njemu pohvalil z vami, nisem osramočen; ampak kakor smo vam vse v resnici govorili, tako se je tudi pohvala naša proti Titu izkazala resnična.

¹⁵In srce njegovo vam je še bolj vdano, ko se spominja poslušnosti vseh vas, kako ste ga s strahom in trepetom sprejeli.

¹⁶Vesel sem torej, da se smem v vsem zanašati na vas.