2. Korinčanom 4

¹Ker imamo to službo, kakor smo prejeli usmiljenje, ne omahujemo,

²temveč smo se odrekli skritim stvarem nepoštenosti in ne hodimo v prebrisanosti niti z Božjo besedo ne ravnamo varljivo, temveč se z manifestacijo resnice v Božjih očeh priporočamo vesti vsakega človeka.

³Toda če je naš evangelij skrit, je skrit tistim, ki so izgubljeni,

⁴v katerih je bog tega sveta zaslepil misli tistih, ki ne verujejo, da jim ne bi zasijala svetloba veličastnega Kristusovega evangelija, ki je podoba Boga.

⁵Kajti ne oznanjamo sebe, temveč Kristusa Jezusa, Gospoda; in sebe, vaše služabnike, zaradi Jezusa.

⁶Kajti Bog, ki je zapovedal svetlobi, da zasije iz teme, je zasijal v naših srcih, da nudi svetlobo spoznanja Božje slave na obrazu Jezusa Kristusa.

⁷Toda ta zaklad imamo v lončenih posodah, da bi bila odličnost moči lahko od Boga in ne od nas.

⁸Na vsaki strani smo vznemirjeni, vendar ne v tegobi; zmedeni smo, vendar ne v obupu;

⁹preganjani, toda ne zapuščeni; mêtani [ob tla], toda ne uničeni;

¹⁰vedno v telesu naokrog prenašamo umiranje Gospoda Jezusa, da bi se lahko tudi v našem telesu razodelo Jezusovo življenje.

¹¹Kajti mi, ki živimo, smo zaradi Jezusa nenehno izročani v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje lahko razodelo v našem umrljivem mesu.

¹²Tako potem v nas deluje smrt, toda v vas življenje.

¹³Ker imamo istega duha vere, glede na to, kakor je pisano: ›Veroval sem in zato sem govoril;‹ tudi mi verujemo in zato govorimo;

¹⁴vedoč, da tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, bo po Jezusu obudil tudi nas in nas postavil z vami.

¹⁵Kajti vse stvari so zaradi vas, da bi lahko obilna milost zaradi zahvaljevanja mnogih prekipevala v Božjo slavo.

¹⁶Zaradi tega razloga ne omagujemo; kajti kljub temu, da naš zunanji človek umira, je vendarle naš notranji človek iz dneva v dan obnovljen.

¹⁷Kajti naša lahka stiska, ki je samo za trenutek, opravlja za nas veliko večjo, presegajočo in večno težo slave;

¹⁸medtem ko ne gledamo na stvari, ki so vidne, temveč na stvari, ki so nevidne. Kajti stvari, ki so vidne, so začasne, toda stvari, ki so nevidne, so večne.

2. Korinčanom 4

¹Zatorej, ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca;

²ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo besede Božje, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga.

³Če je pa tudi zakrit evangelij naš, zakrit je tistim, ki gredo v pogubo,

⁴ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je podoba Božja.

⁵Kajti ne oznanjujemo sebe, temuč Kristusa Jezusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa.

⁶Ker Bog, ki je rekel: „Iz teme naj zasveti luč“, on je, ki je zasvetil v srcih naših, da dodeli svetlo spoznanje slave Božje v obličju Kristusovem.

⁷Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas.

⁸Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo;

⁹preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo;

¹⁰vsekdar nosimo umiranje Jezusovo s seboj na telesu, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na našem telesu.

¹¹Kajti vedno smo mi, ki živimo, izročani na smrt zavoljo Jezusa, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na smrtnem mesu našem.

¹²Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas.

¹³A imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: „Veroval sem, zato sem govoril“, tudi mi verujemo, zato tudi govorimo;

¹⁴vedoč, da kateri je obudil Gospoda Jezusa, obudi tudi nas z Jezusom in postavi pred seboj z vami vred.

¹⁵Vse je namreč za voljo vas, da bi milost, pomnožena po mnogih prejemalcih, povečala zahvalo v slavo Božjo.

¹⁶Zato ne izgubljamo srca; ali čeprav se zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne.

¹⁷Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave,

¹⁸ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno.