1. Samuelova 14

¹Pripetilo se je torej na dan, ko je Savlov sin Jonatan rekel mladeniču, ki je nosil njegovo bojno opremo: »Pridi in pojdiva preko, k filistejski garniziji, ki je na drugi strani.« Toda ni povedal svojemu očetu.

²Savel je sedel na najbolj oddaljenem delu Gíbee, pod granatovcem, ki je v Migrónu in ljudstva, ki je bilo z njim, je bilo približno šeststo mož.

³Ahíja, sin Ahitúba, Ikabódov brat, sinú Pinhása, sinú Élija, Gospodovega duhovnika v Šilu, je nosil efód. Ljudstvo pa ni vedelo, da je Jonatan odšel.

⁴Med prehodi, ob katerih je Jonatan iskal, da bi šel preko k filistejski garniziji, je bila ostra skala na eni strani in ostra skala na drugi strani. Ime ene je bilo Bocéc, ime druge pa Sene.

⁵Sprednji del ene je bil obrnjen proti severu, nasproti Mihmášu in druge proti jugu, nasproti Gíbei.

⁶Jonatan je rekel mladeniču, ki je nosil njegovo bojno opremo: »Pridi in pojdiva preko, h garniziji teh neobrezancev. Morda bo Gospod delal za naju, kajti ni omejitve Gospodu, da reši po mnogih ali po peščici.«

⁷Njegov nosilec bojne opreme mu je rekel: »Stori vse, kar je v tvojem srcu. Obrni se, glej, jaz sem s teboj glede na tvoje srce.«

⁸Potem je Jonatan rekel: »Glej, šla bova preko, k tem možem in se jim bova odkrila.

⁹Če nama rečejo: ›Ostanita, dokler ne pridemo do vaju,‹ potem bova mirno stala na svojem kraju in ne bova šla gor k njim.

¹⁰Toda če rečejo tako: ›Pridita gor k nam,‹ potem bova šla gor, kajti Gospod jih je izročil v najino roko in to nama bo za znamenje.«

¹¹Oba izmed njiju sta se odkrila garniziji Filistejcev. Filistejci so rekli: »Poglejte, Hebrejci prihajajo iz lukenj, kamor so se skrili.«

¹²Možje iz garnizije so Jonatanu in njegovemu nosilcu bojne opreme odgovorili ter rekli: »Pridita gor k nam in pokazali vama bomo stvar.« Jonatan je rekel svojemu nosilcu bojne opreme: »Pridi gor za menoj, kajti Gospod jih je izročil v Izraelovo roko.«

¹³Jonatan je plezal gor po svojih rokah in po svojih stopalih in njegov nosilec bojne opreme za njim in padali so pred Jonatanom. Njegov nosilec bojne opreme pa jih je pobijal za njim.

¹⁴Ta prvi pokol, ki sta ga naredila Jonatan in njegov nosilec bojne opreme, je zajel okrog dvajset mož, kakor bi bilo znotraj pol orala dežele, ki bi jo lahko preoral jarem volov.

¹⁵V vojski na polju in med vsem ljudstvom je bilo trepetanje. Garnizija in plenilci, tudi oni so trepetali in zemlja se je tresla. Tako je bilo zelo veliko trepetanje.

¹⁶Savlovi stražarji v Benjaminovi Gíbei so pogledali in glej, množica se je razblinila in nadaljevali so s podiranjem drug drugega.

¹⁷Potem je Savel rekel ljudstvu, ki je bilo z njim: »Preštejte torej in poglejte, kdo je odšel od nas.« Ko so prešteli, glej, Jonatan in njegov nosilec bojne opreme nista bila tam.

¹⁸Savel je rekel Ahíju: »Prinesi sèm Božjo skrinjo.« Kajti Božja skrinja je bila ob tistem času z Izraelovimi otroki.

¹⁹Pripetilo se je, medtem ko je Savel govoril z duhovnikom, da se je hrup, ki je bil v vojski Filistejcev, nadaljeval in naraščal in Savel je rekel duhovniku: »Umakni svojo roko.«

²⁰Savel ter vse ljudstvo, ki je bilo z njim, so se zbrali skupaj in prišli k bitki. Glej, meč vsakega moža je bil proti njegovemu tovarišu in tam je bila zelo velika zmeda.

²¹Pa tudi Hebrejci, ki so bili pred tem časom s Filistejci, ki so iz okoliške dežele odšli z njimi gor v tabor, celo ti so se prav tako obrnili, da bi bili z Izraelci, ki so bili s Savlom in Jonatanom.

²²Podobno so tudi vsi Izraelovi možje, ki so se skrili na gori Efrájim, ko so slišali, da so Filistejci zbežali, celo oni so sledili tik za njimi v bitko.

²³Tako je Gospod tisti dan rešil Izraela. Bitka je prešla preko k Bet Avenu.

²⁴Izraelovi možje so bili ta dan užaloščeni, kajti Savel je ljudstvo zaprisegel, rekoč: »Preklet naj bo mož, ki poje kakršnokoli hrano do večera, da bom lahko maščevan na svojih sovražnikih.« Tako nihče izmed ljudstva ni pokusil nobene hrane.

²⁵Vsi tisti iz dežele so prišli do gozda in tam je bil na tleh med.

²⁶Ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, je kapljal med, toda noben mož ni iztegnil svoje roke k svojim ustom, kajti ljudstvo se je balo prisege.

²⁷Toda Jonatan ni slišal, ko je njegov oče ljudstvo obremenil s prisego. Zato je iztegnil konec palice, ki je bila v njegovi roki in jo omočil v satovju in svojo roko nesel k ustom in njegove oči so bile razsvetljene.

²⁸Potem je odgovoril eden izmed ljudstva in rekel: »Tvoj oče je s prisego strogo obremenil ljudstvo, rekoč: ›Preklet bodi človek, ki danes poje kakršnokoli hrano.‹« In ljudstvo je bilo slabotno.

²⁹Potem je Jonatan rekel: »Moj oče je vznemiril deželo. Poglej, prosim te, kako so bile moje oči razsvetljene, ker sem okusil malo od tega medu.

³⁰Kako mnogo bolj, če bi morda ljudstvo danes prosto jedlo od plena svojih sovražnikov, ki so ga našli? Kajti ali ne bi bil sedaj veliko večji pokol med Filistejci?«

³¹Ta dan so udarili Filistejce od Mihmáša do Ajalóna, ljudstvo pa je bilo zelo slabotno.

³²In ljudstvo se je vrglo na plen in vzelo ovce, vole in teleta in zaklali so jih na tleh. Ljudstvo jih je jedlo s krvjo.

³³Potem so povedali Savlu, rekoč: »Glej, ljudstvo greši zoper Gospoda v tem, da jedo s krvjo.« Rekel je: »Pregrešili ste se. Zavalite k meni ta dan velik kamen.«

³⁴Savel je rekel: »Razpršite se med ljudstvo in jim recite: ›Privedite mi sèm vsak človek svojega vola in vsak človek svojo ovco in zakoljite jih tukaj in jejte in ne grešite zoper Gospoda, v tem, da bi jedli s krvjo.‹« Vse ljudstvo je to noč privedlo, vsak človek svojega vola s seboj in so jih tam zaklali.

³⁵Savel je zgradil oltar Gospodu. Ta isti je bil prvi oltar, ki ga je zgradil Gospodu.

³⁶Savel je rekel: »Pojdimo ponoči dol za Filistejci in jih plenimo do jutranje svetlobe in ne pustimo nobenega moža od njih.« Rekli so: »Stôri, karkoli se ti zdi dobro.« Potem je rekel duhovniku: »Približajmo se sèm k Bogu.«

³⁷Savel je vprašal za nasvet od Boga: »Ali naj grem dol za Filistejci? Ali jih boš izročil v Izraelovo roko?« Toda tisti dan mu ni odgovoril.

³⁸Savel je rekel: »Približajte se sèm, vsi vodje ljudstva in vedite in poglejte, v čem je bil ta greh ta dan.

³⁹Kajti kakor živi Gospod, ki rešuje Izrael, čeprav bi bil ta na mojem sinu Jonatanu, bo on zagotovo umrl.« Toda tam ni bilo moža izmed ljudstva, da bi mu odgovoril.

⁴⁰Potem je vsemu Izraelu rekel: »Vi bodite na eni strani, jaz in moj sin Jonatan pa bova na drugi strani.« Ljudstvo je Savlu reklo: »Stori, kar se ti zdi dobro.«

⁴¹Zato je Savel rekel Gospodu, Izraelovemu Bogu: »Daj popoln žreb.« Zajeta sta bila Savel in Jonatan, toda ljudstvo je bilo izločeno.

⁴²Savel je rekel: »Vrzite žrebe med menoj in mojim sinom Jonatanom.« In izbran je bil Jonatan.

⁴³Potem je Savel rekel Jonatanu: »Povej mi kaj si storil.« Jonatan mu je povedal in rekel: »Samo pokusil sem malo medu s koncem palice, ki je bila v moji roki in glej, moram umreti.«

⁴⁴Savel je odgovoril: »Bog stori tako in še več, kajti zagotovo boš umrl, Jonatan.«

⁴⁵Ljudstvo pa je reklo Savlu: »Ali naj Jonatan umre, ki je izvršil to veliko rešitev duš v Izraelu? Bog ne daj. Kakor Gospod živi, ne bo niti en las iz njegove glave padel na tla, kajti ta dan je delal z Bogom.« Tako je ljudstvo rešilo Jonatana, da ni umrl.

⁴⁶Potem je Savel odšel gor od sledenja Filistejcem in Filistejci so odšli k svojemu lastnemu kraju.

⁴⁷Tako je Savel vzel kraljestvo nad Izraelom in se boril zoper vse svoje sovražnike na vsaki strani, zoper Moáb, zoper Amónove otroke, zoper Edóm, zoper kralje Cobe in zoper Filistejce in h komurkoli se je obrnil, jim je povzročal skrbi.

⁴⁸Zbral je vojsko, udaril Amalečane in Izraela osvobodil iz rok tistih, ki so jih plenili.

⁴⁹Torej Savlovi sinovi so bili Jonatan, Jišví in Malkišúa. Imena njegovih dveh hčera sta bili: ime prvorojene Merába in ime mlajše Mihála.

⁵⁰Ime Savlove žene je bilo Ahinóam, Ahimáacova hči. Ime poveljnika njegove vojske je bilo Abnêr, sin Savlovega strica Nera.

⁵¹§ Kiš je bil Savlov oče in Abnêrjev oče Ner je bil Abiélov sin.

⁵²In tam je bila silna vojna zoper Filistejce vse Savlove dni in ko je Savel zagledal kateregakoli močnega moža ali kateregakoli hrabrega moža, ga je vzel k sebi.

1. Samuelova 14

¹In zgodi se nekega dne, da veli Jonatan, sin Savlov, mladeniču, ki mu je nosil orožje: Pridi, pojdiva tja k prednji straži Filistejcev, ki je na oni strani. A očetu svojemu ni tega povedal.

²In Savel je stanoval ob zadnjem koncu Gibee pod granatovcem, ki je v Migronu; bilo pa je pri njem ljudstva okoli šeststo mož.

³In Ahija, sin Ahituba, Ikabodovega brata, sina Pinehasa, sinu Elijevega, duhovnika Gospodovega v Silu, je nosil naramnik. In ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel.

⁴Ob prelazu pa, koder je skušal Jonatan preiti k prednji straži Filistejcev, je bila rtasta skala na tej in rtasta skala na oni strani; ime prvi je bilo Bozez, drugi pa Sene.

⁵En rt se vzpenja kakor steber na severu proti Mikmasu in drugi na jugu proti Gebi.

⁶In Jonatan reče mladeniču, oprodi svojemu: Pridi, pojdiva na ono stran k prednji straži teh neobrezancev! Morebiti da bo Gospod delal za naju; zakaj Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu.

⁷Nato mu odgovori oproda njegov: Stóri vse, kar ti je v srcu; kreni kamorkoli, glej, jaz sem s teboj po tvojem srcu!

⁸Jonatan torej veli: Glej, ko prideva na on kraj k tem možem in se jim prikaževa,

⁹ako nama poreko: Stojta, dokler ne pridemo k vama! obstaneva na svojem mestu in ne pojdeva gori k njim.

¹⁰Ako pa poreko: Pridita gori k nam! stopiva gori, zakaj Gospod jih je nama dal v roke. In to nama bodi znamenje.

¹¹Prikažeta se torej oba straži Filistejcev; in Filistejci reko: Glej, Hebrejci lezejo iz lukenj, kamor so se bili poskrili.

¹²In možje, ki so stali na straži, ogovore Jonatana in oprodo njegovega, rekoč: Pridita gori k nam, da vama nekaj pokažemo! In Jonatan veli oprodi svojemu: Stopaj za menoj, zakaj Gospod jih je dal v roke Izraelu.

¹³In Jonatan leze gori po rokah in po nogah, in oproda njegov za njim. In oni padajo pred Jonatanom, in njegov oproda jih pobija za njim.

¹⁴Tako sta jih Jonatan in oproda njegov v tej prvi bitki pobila okoli dvajset mož kakor na polovici brazde na orali njive.

¹⁵In strah je prišel v tabor na polju in med vse ljudstvo; tudi straže in plenilce je obšel strah, in zemlja se je tresla, kajti strah je bil od Boga.

¹⁶In stražarji Savlovi v Gibei Benjaminovi so gledali, in glej, množica se razpršuje in bega semtertja.

¹⁷Tedaj veli Savel ljudstvu, ki je bilo pri njem: Preštejte se in oglejte, kdo je izmed naših odšel! In ko so prešteli, glej, Jonatana in oprode njegovega ni bilo tam.

¹⁸Nato veli Savel Ahiju: Prinesi sem skrinjo Gospodovo! Zakaj skrinja Gospodova je bila tisti čas s sinovi Izraelovimi.

¹⁹In ko Savel še govori z duhovnikom, postane hrup v taboru Filistejcev večji in silnejši. In Savel reče duhovniku: Umakni roko svojo!

²⁰In Savel skliče vse ljudstvo, kar ga je bilo pri njem, in pohité tja v bitko, in glej, vsakega meč je sekal svojega bližnjega, in bila je velika zmešnjava.

²¹Pa tudi Hebrejci, ki so bili prej pri Filistejcih in so iz okolice šli ž njimi gori v tabor, so se zdaj pridružili Izraelu, ki je bil pri Savlu in Jonatanu.

²²Takisto se vsi Izraelovi možje, ki so se bili poskrili na Efraimskem gorovju, ko slišijo, da Filistejci beže, pridružijo svojim v boju ter jih podijo.

²³Tako je rešil Gospod tisti dan Izraela; in bitka se je raztegnila do Betavena.

²⁴A možje Izraelovi so se preveč upehali tisti dan. Savel pa je zarotil vse ljudstvo, rekoč: Proklet bodi mož, ki bi kaj jedel do večera, da se maščujem nad sovražniki svojimi. Nihče torej iz ljudstva ni okusil kruha.

²⁵In vse ljudstvo je prišlo v gozd, in tam je bilo medu po tleh.

²⁶In ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, med se je cedil; ali nihče ga ni del z roko k ustom svojim, kajti ljudstvo se je balo tiste zakletve.

²⁷Jonatan pa ni bil slišal, ko je oče njegov zarotil ljudstvo; zato iztegne palico, ki jo je imel v roki, in njen konec pomoči v satovje medu in ga z roko poda k ustom svojim; in oči se mu razsvetijo.

²⁸Tedaj izpregovori eden iz ljudstva in reče: Oče tvoj je z ostro prisego zavezal ljudstvo, veleč: Proklet bodi mož, ki bi danes jedel kaj; in ljudstvo je bilo že utrujeno.

²⁹Nato reče Jonatan: V nesrečo je spravil oče moj deželo. Poglejte vendar, kako so se mi oči razsvetile, ker sem le malo okusil tega medu!

³⁰Koliko bolj, ako bi bilo ljudstvo svobodno jedlo od ropa svojih sovražnikov, ki ga je dobilo! Ali bi ne bil še večji poboj Filistejcev?

³¹In pobijali so ta dan Filistejce od Mikmasa do Ajalona, dasi je bilo ljudstvo silno trudno.

³²Potem se ljudstvo loti ropa, in vzemo ovce in goveda in teleta in jih koljejo na tleh, in jih jedo s krvjo vred.

³³To pa oznanijo Savlu in reko: Glej, ljudstvo greši zoper Gospoda, ker jedo s krvjo vred! On veli: Spačeno ste delali! Privalite zdaj k meni velik kamen!

³⁴Še veli Savel: Razkropite se med ljudstvo in povejte jim, naj vsakdo pripelje svojega vola in ovco svojo sem k meni, in tu jih koljite in jejte, in ne grešite zoper Gospoda, jedoč s krvjo vred! Vse ljudstvo torej pripelje, vsak svoje živinče z roko svojo, po noči tja, in ondi jih koljejo.

³⁵In Savel zgradi oltar Gospodu; ta je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu.

³⁶In Savel reče: Spustímo se za Filistejci po noči in jih plenimo do jutranjega svita, in nihče izmed njih naj ne preostane! Odgovore: Stóri, karkoli se ti zdi prav. Ali duhovnik reče: Pristopimo sem k Bogu!

³⁷In Savel vpraša Boga: Ali naj grem doli za Filistejci? Hočeš jih li dati Izraelu v roke? A on mu ni odgovoril tisti dan.

³⁸In Savel veli: Naj pristopijo sem vsi poglavarji ljudstva, in zvedite ter poglejte, na kom je danes ta greh.

³⁹Zakaj, kakor res živi Gospod, ki rešuje Izraela, ako bi tudi bilo na Jonatanu, sinu mojem, mora umreti. A ni ga bilo med vsem ljudstvom, da bi mu odgovoril.

⁴⁰On pa reče vsemu Izraelu: Bodite vi na oni strani, jaz pa in sin moj Jonatan bodeva na tej strani. In ljudstvo reče Savlu: Stóri, kar se ti zdi prav!

⁴¹Nato reče Savel Gospodu, Bogu Izraelovemu: Pokaži pravico! In zadeta sta bila Savel in Jonatan, ljudstvo pa je bilo prosto.

⁴²Savel reče: Vrzite kocko med menoj in Jonatanom, mojim sinom. In zadet je bil Jonatan.

⁴³In Savel reče Jonatanu: Povej mi, kaj si storil? In Jonatan mu pove in reče: Res sem okusil malo medu s koncem palice, ki sem jo imel v roki, in glej, moram umreti!

⁴⁴Savel pa reče: Bog mi stori to in ono, ako gotovo ne umreš, Jonatan!

⁴⁵Ali ljudstvo govori Savlu: Jonatan li naj umre, ki je storil to veliko rešitev v Izraelu? Nikakor ne! Kakor res Gospod živi, še las mu ne pade z glave na zemljo! zakaj z Bogom je delal danes. Tako je ljudstvo oprostilo Jonatana, da ni umrl.

⁴⁶Tedaj se je vrnil Savel in ni gonil Filistejcev, in Filistejci so odšli v svoj kraj.

⁴⁷Ko pa je bil Savel prejel kraljevanje nad Izraelom, se je bojeval zoper vse sovražnike svoje na vseh straneh, zoper Moabce, zoper sinove Amonove, zoper Edomce, zoper kralje v Zobi in zoper Filistejce; in kamorkoli se je obrnil, se je maščeval.

⁴⁸In vedel se je hrabro in porazil Amalekovce in je otel Izraela iz roke plenilcev.

⁴⁹Imel pa je Savel sinove: Jonatana, Išvija in Malhisuva. In dve hčeri njegovi sta se imenovali: prvenka Meraba in mlajša Mihala.

⁵⁰Ime Savlovi ženi pa je bilo Ahinoama, hči Ahimaazova. Poveljniku vojske njegove pa je bilo ime Abner, sin Nera, Savlovega strica.

⁵¹Kis pa, oče Savlov, in Ner, oče Abnerjev, sta bila sinova Abielova.

⁵²In dokler je Savel živel, je bila trda vojska zoper Filistejce. Zato kjerkoli je Savel videl kakega junaškega in hrabrega moža, ga je vzel k sebi.