1. Mojzesova 3

¹Torej kača [pa] je bila bolj premetena kakor katerakoli izmed poljskih živali, ki jih je Gospod Bog naredil. In rekla je ženski: »Da, ali je Bog res rekel: ›Ne bosta jedla od vsakega vrtnega drevesa?‹«

²In ženska je rekla kači: »Midva lahko jeva od sadja vrtnih dreves,

³toda o sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: ›Ne bosta jedla od njega niti se ga ne bosta dotikala, da ne bi umrla.‹«

⁴Kača je ženski rekla: »Zagotovo ne bosta umrla,

⁵§ kajti Bog ve, da se bodo na dan, ko bosta od njega jedla, vajine oči potem odprle in bosta kakor bogovi, poznavajoč dobro in zlo.«

⁶In ko je ženska videla, da je bilo drevo dobro za jed in da je bilo prijetno očem in da si je drevesa želeti, da naredi nekoga modrega, je vzela od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu soprogu, [ki je bil] z njo, in on je jedel.

⁷Oči so se obema odprle in spoznala sta, da sta bila naga. Skupaj sta sešila figove liste ter si naredila predpasnika.

⁸In zaslišala sta šum Gospoda Boga, ki je v svežini dneva hodil po vrtu, in Adam ter njegova žena sta se pred prisotnostjo Gospoda Boga skrila med vrtna drevesa.

⁹Gospod Bog je zaklical Adamu in mu rekel: »Kje si?«

¹⁰Ta je rekel: »Zaslišal sem tvoj šum na vrtu in sem se zbal, ker sem bil nag, in sem se skril.«

¹¹Rekel je: »Kdo ti je povedal, da si bil nag? Mar si jedel od drevesa, od katerega sem ti zapovedal, da ne bi smel jesti?«

¹²Mož je rekel: »Ženska, ki si mi jo dal, da je z menoj, ona mi je dala od drevesa in sem jedel.«

¹³Gospod Bog je rekel ženski: »Kaj je to, kar si storila?« Ženska je rekla: »Kača me je preslepila in sem jedla.«

¹⁴Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, si prekleta nad vso živino in nad vsako poljsko živaljo. Po svojem trebuhu boš šla in prah boš jedla vse dni svojega življenja.

¹⁵§ Postavil bom sovraštvo med teboj in žensko in med tvoje seme in njeno seme; to ti zdrobi glavo, ti pa boš ranila njegovo peto.«

¹⁶Ženski je rekel: »Silno bom pomnožil tvojo bridkost in tvoje spočetje. V bridkosti boš rojevala otroke, in tvoje hrepenenje bo k tvojemu soprogu in on bo vladal nad teboj.«

¹⁷Adamu pa je rekel: »Ker si prisluhnil glasu svoje žene in si jedel od drevesa, o katerem sem ti zapovedal, rekoč: ›Ne boš jedel od njega;‹ prekleta so tla zaradi tebe, v bridkosti boš jedel od le-teh vse dni svojega življenja.

¹⁸Tudi trnje in osat ti bodo obrodila; in poljsko zelišče boš jedel;

¹⁹v potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v tla, kajti od tam si bil vzet, kajti prah si in v prah se boš vrnil.«

²⁰Adam je svojo ženo imenoval Eva; ker je bila mati vseh živih.

²¹Adamu in njegovi ženi je Gospod Bog naredil plašča iz kož ter ju oblekel.

²²Gospod Bog je rekel: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, da pozna dobro in zlo. In sedaj, da ne iztegne svoje roke in vzame tudi od drevesa življenja ter jé in živi na veke,«

²³ga je Gospod Bog zato odposlal iz edenskega vrta, da orje tla, iz katerih je bil vzet.

²⁴§ Tako je izgnal človeka in na vzhodu edenskega vrta namestil kerube in ognjen meč, ki obrača vsako pot, da varuje pot drevesa življenja.

1. Mojzesova 3

¹Kača je pa bila prekanjena, bolj nego katerabodi poljskih živali, ki jih je naredil Gospod Bog. Ona reče ženi: Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?

²In žena odgovori kači: Od sadu drevja s tega vrta uživava;

³ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne doteknita, da ne umreta.

⁴Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta.

⁵Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.

⁶In žena je videla, da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od sadu njegovega ter jedla; in dala je tudi možu svojemu, ki je bil ž njo, in jedel je.

⁷Tedaj se odpro oči obema in spoznata, da sta naga; in sešijeta listje figovo in si naredita krila.

⁸In začujeta glas Gospoda Boga, da hodi po vrtu ob hladilnem vetriču dneva. In skrije se Adam in žena njegova pred obličjem Gospoda Boga med vrtnim drevjem.

⁹Pokliče pa Gospod Bog Adama in mu reče: Kje si?

¹⁰In odgovori: Glas tvoj sem slišal na vrtu, zbal sem se pa, zato ker sem nag, in skril sem se.

¹¹Reče pa Bog: Kdo pa ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, da ne jej od njega?

¹²Adam pa odgovori: Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.

¹³In reče Gospod Bog ženi: Kaj si to storila? Reče pa žena: Kača me je zapeljala, in jedla sem.

¹⁴In Gospod Bog reče kači: Ker si storila to, prokleta bodi pred vsemi živalmi in pred vsemi zvermi poljskimi; po trebuhu svojem hodi in prah jej vse dni svojega življenja.

¹⁵In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.

¹⁶Ženi reče: Jako pomnožim bolečino tvojo in nosečnosti tvoje težave, v bolečini bodeš rodila otroke, in po možu tvojem bodi poželenje tvoje, in on ti gospoduj.

¹⁷Adamu pa reče: Ker si poslušal žene svoje glas in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega – prokleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja;

¹⁸trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej zelenjavo poljsko.

¹⁹V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.

²⁰In Adam je dal ime ženi svoji Eva , zato ker je ona mati vseh živečih.

²¹In Gospod Bog naredi Adamu in ženi njegovi suknji iz kož, in ju je oblekel.

²²In veli Gospod Bog: Glej, človek je postal kako eden izmed nas, v kolikor ve, kaj je dobro in hudo. Sedaj pa, da ne iztegne roke svoje ter ne vzame tudi od drevesa življenja, in bi jedel in živel vekomaj –

²³ga odpravi torej Gospod Bog z vrta Edena, da naj obdeluje zemljo, iz katere je bil vzet.

²⁴In je izgnal Adama in postavil ob vzhodni strani Edenskega vrta kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja.