1. Kraljev 22

¹Tri leta so nadaljevali brez vojne med Sirijo in Izraelom.

²V tretjem letu pa se je pripetilo, da je Judov kralj Józafat prišel dol k Izraelovemu kralju.

³Izraelov kralj je rekel svojim služabnikom: »Ali veste, da je Ramót v Gileádu naš, in mi bomo mirni in ga ne bomo vzeli iz roke sirskega kralja?«

⁴Józafatu je rekel: »Hočeš z menoj iti v bitko k Ramót Gileádu?« Józafat je Izraelovemu kralju rekel: »Jaz sem, kakor si ti, moje ljudstvo kakor tvoje ljudstvo, moji konji kakor tvoji konji.«

⁵Józafat je Izraelovemu kralju rekel: »Prosim te, danes poizvedi pri besedi od Gospoda.«

⁶Potem je Izraelov kralj zbral skupaj preroke, okoli štiristo mož in jim rekel: »Ali naj grem zoper Ramót Gileád v bitko ali naj to opustim?« Rekli so: »Pojdi gor, kajti Gospod ga bo izročil v kraljevo roko.«

⁷Józafat je rekel: »Ali tukaj ni več Gospodovega preroka, da bi lahko poizvedeli od njega?«

⁸Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Tukaj je še en mož, Jimlájev sin Miha, po katerem bi lahko poizvedeli od Gospoda. Toda sovražim ga, kajti glede mene ni dobro prerokoval, temveč zlo.« Józafat je rekel: »Naj kralj ne govori tako.«

⁹Potem je Izraelov kralj poklical častnika in rekel: »Podvizaj sem Jimlájevega sina Miha.«

¹⁰Izraelov kralj in Judov kralj Józafat sta sedela vsak na svojem prestolu, oblečena sta imela svoja svečana oblačila, na odprtem prostoru, pri vhodu velikih vrat Samarije in vsi preroki so prerokovali pred njima.

¹¹Cidkijá, Kenaanájev sin, si je naredil rogove iz železa in rekel: »Tako govori Gospod. ›S temi boš bodel Sirce, dokler jih ne boš použil.‹«

¹²Vsi preroki so prerokovali tako, rekoč: »Pojdi gor k Ramót Gileádu in bodi uspešen, kajti Gospod ga bo izročil v kraljevo roko.«

¹³Poslanec, ki je odšel, da pokliče Miha, mu je spregovoril, rekoč: »Glej torej, besede prerokov kralju soglasno razglašajo dobro. Naj bo tvoja beseda, prosim te, kakor beseda enega izmed njih in govori to, kar je dobro.«

¹⁴Miha pa je rekel: »Kakor živi Gospod, kar mi Gospod reče, to bom govoril.«

¹⁵Tako je prišel h kralju in kralj mu je rekel: »Miha ali naj gremo zoper Ramót Gileád, da se bojujemo ali naj opustimo?« Ta mu je odgovoril: »Pojdi in bodi uspešen, kajti Gospod ga bo izročil v kraljevo roko.«

¹⁶Kralj pa mu je rekel: »Kolikokrat te bom zaklinjal, da mi ne poveš ničesar razen tega, kar je resnično v Gospodovem imenu?«

¹⁷In ta je rekel: »Videl sem vsega Izraela razkropljenega na hribih kakor ovce, ki nimajo pastirja. Gospod je rekel: ›Ti nimajo gospodarja. Naj se v miru vrnejo, vsak mož k svoji hiši.‹«

¹⁸Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Ali ti nisem rekel, da glede mene ne bo prerokoval nobene dobre stvari, temveč zlo?«

¹⁹Rekel je: »Poslušaj torej Gospodovo besedo: ›Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko stati pri njem, na njegovi desnici in na njegovi levici.‹

²⁰Gospod je rekel: ›Kdo bo pregovoril Ahába, da bo lahko šel gor in padel pri Ramót Gileádu?‹ Nekdo je rekel na ta način, drugi pa na drug način.

²¹Tam pa je prišel naprej duh in obstal pred Gospodom ter rekel: ›Jaz ga bom prepričal.‹

²²Gospod mu je rekel: ›S čim?‹ Rekel je: ›Šel bom naprej in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‹ Rekel je: ›Ti ga boš prepričal in tudi prevladal. Pojdi naprej in stori tako.‹

²³Zdaj torej glej, Gospod je položil lažnivega duha v usta vseh teh tvojih prerokov in Gospod je glede tebe govoril zlo.«

²⁴Toda Kenaanájev sin Cidkijá je prišel bliže in Miha udaril po licu ter rekel: »Katero pot je Gospodov Duh odšel od mene, da govori tebi?«

²⁵Miha je rekel: »Glej, videl boš tisti dan, ko boš šel v najnotranjejšo sobo, da se skriješ.«

²⁶Izraelov kralj je rekel: »Vzemi Miha in ga odvedi nazaj k Amónu, voditelju mesta in h kraljevemu sinu Joášu

²⁷ter reci: ›Tako govori kralj: ›Postavita tegale v ječo in ga hranita s kruhom stiske in z vodo stiske, dokler ne pridem v miru.‹«

²⁸Miha je rekel: »Če se sploh vrneš v miru, Gospod ni govoril po meni.« In rekel je: »Prisluhni, oh ljudstvo, vsakdo izmed vas.«

²⁹Tako sta Izraelov kralj in Judov kralj Józafat odšla gor k Ramót Gileádu.

³⁰Izraelov kralj je rekel Józafatu: »Jaz se bom zamaskiral in vstopil v bitko, toda ti si nadeni svoja svečana oblačila.« Izraelov kralj se je zamaskiral in odšel v bitko.«

³¹Toda sirski kralj je zapovedal svojim dvaintridesetim poveljnikom, ki so poveljevali nad njegovimi bojnimi vozovi, rekoč: »Ne borite se niti z majhnim niti z velikim, razen samo z Izraelovim kraljem.«

³²Pripetilo se je, ko so poveljniki bojnih vozov zagledali Józafata, da so rekli: »To je zagotovo Izraelov kralj.« Obrnili so se vstran, da se bojujejo zoper njega. Józafat pa je zavpil.

³³Pripetilo se je, ko so poveljniki bojnih vozov zaznali, da to ni bil Izraelov kralj, da so se obrnili od zasledovanja za njim.

³⁴Nek mož pa je preprosto napel lok in Izraelovega kralja zadel med člene prsnega oklepa. Zato je vozniku svojega bojnega voza rekel: »Obrni svojo roko in me odvedi ven iz bojišča, kajti ranjen sem.«

³⁵Bitka je ta dan narasla in kralj je ostal pokonci na svojem bojnem vozu zoper Sirce in zvečer umrl. Kri iz rane je tekla na sredo bojnega voza.

³⁶Okoli sončnega zahoda je po vsej vojski šel razglas, rekoč: »Vsak mož k svojemu mestu in vsak mož k svoji lastni deželi.«

³⁷Tako je kralj umrl in bil priveden v Samarijo in kralja so pokopali v Samariji.

³⁸V samarijskem ribniku je nekdo umival bojni voz in psi so lizali njegovo kri in umili so njegovo bojno opremo, glede na Gospodovo besedo, ki jo je govoril.

³⁹Torej preostala izmed Ahábovih dejanj in vse, kar je storil in slonokoščena hiša, ki jo je naredil in vsa mesta, ki jih je zgradil, mar niso zapisana v kroniški knjigi Izraelovih kraljev?

⁴⁰Tako je Aháb zaspal s svojimi očeti in namesto njega je zakraljeval njegov sin Ahazjá.

⁴¹V četrtem letu Izraelovega kralja Ahába je nad Judom začel kraljevati Asájev sin Józafat.

⁴²Józafat je bil star petintrideset let, ko je začel kraljevati in v Jeruzalemu je kraljeval petindvajset let. Ime njegove matere je bilo Azúba, Šilhíjeva hči.

⁴³Hodil je po vseh poteh svojega očeta Asája. Ni se obrnil vstran od tega; delal je to, kar je bilo pravilno v Gospodovih očeh. Kljub temu visoki kraji niso bili odstranjeni, kajti ljudstvo je na visokih krajih še vedno darovalo in zažigalo kadilo.

⁴⁴Józafat je z Izraelovim kraljem sklenil mir.

⁴⁵Torej preostala izmed Józafatovih dejanj in njegova moč, ki jo je pokazal in kako se je bojeval, mar niso zapisana v kroniški knjigi Judovih kraljev?

⁴⁶Preostanek posvečenih vlačugarjev, ki so preostali v dneh njegovega očeta Asája, je izgnal iz dežele.

⁴⁷Potem ni bilo kralja v Edómu. Namestnik je bil kralj.

⁴⁸Józafat je naredil taršíške ladje, da gredo do Ofírja po zlato. Toda niso odšli, kajti ladje so se razbile pri Ecjón Geberju.

⁴⁹Potem je Ahábov sin Ahazjá Józafatu rekel: »Naj moji služabniki gredo s tvojimi služabniki na ladje.« Józafat pa ni hotel.

⁵⁰Józafat je zaspal s svojimi očeti in je bil pokopan s svojimi očeti v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je zakraljeval njegov sin Jehorám.

⁵¹Ahábov sin Ahazjá je začel kraljevati nad Izraelom v Samariji v sedemnajstem letu Judovega kralja Józafata in nad Izraelom je kraljeval dve leti.

⁵²Počel je zlo v Gospodovih očeh in hodil po poti svojega očeta, po poti svoje matere in po poti Nebátovega sina Jerobeáma, ki je Izraela pripravil, da greši,

⁵³kajti služil je Báalu, ga oboževal in do jeze dražil Gospoda, Izraelovega Boga, glede na vse, kar je počel njegov oče.

1. Kraljev 22

¹In tri leta so bivali v miru, da ni bilo vojske med Sirijo in Izraelom.

²In zgodi se v tretjem letu, da pride Josafat, kralj Judov, doli h kralju Izraelovemu.

³In reče kralj Izraelov služabnikom svojim: Ne veste li, da je Ramot v Gileadu naš? In mi mirujemo in ga ne vzamemo iz roke sirskega kralja?

⁴In reče Josafatu: Pojdeš li z menoj v boj proti Ramotu v Gileadu? Josafat odgovori kralju Izraelovemu: Bodem naj kakor ti, ljudstvo moje kakor ljudstvo tvoje, konji moji kakor konji tvoji!

⁵Še reče Josafat kralju Izraelovemu: Vprašaj, prosim, danes besedo Gospodovo!

⁶Tedaj skliče kralj Izraelov proroke, okoli štiristo mož, pa jih vpraša: Naj li grem v boj proti Ramotu v Gileadu ali naj to opustim? Odgovore: Pojdi gori, in Gospod ga da v roko kraljevo!

⁷Josafat pa reče: Ni li sicer nobenega Gospodovega proroka tu, da bi ga povprašali?

⁸In kralj Izraelov reče Josafatu: Še en mož je, po katerem moremo vprašati Gospoda, Mihaj, sin Imlov; ali jaz ga sovražim, zakaj ne prorokuje mi dobrega, nego zgolj hudo. Josafat reče: Ne govóri tako, kralj!

⁹Tedaj pokliče kralj Izraelov enega dvornika in veli: Hitro pripelji sem Mihaja, sina Imlovega!

¹⁰Kralj Izraelov in Josafat, kralj Judov, pa sta sedela vsak na svojem prestolu, po kraljevsko oblečena, na trgu pri vhodu v vrata Samarije, in vsi proroki so prorokovali pred njima.

¹¹In Zedekija, sin Kenaanov, si je naredil železne rogove in govoril: Tako pravi Gospod: S temi boš bodel Sirce, dokler jih celo ne zatareš!

¹²Tudi vsi proroki so prorokovali tako in govorili: Pojdi proti Ramotu v Gileadu in srečno hodi, in Gospod ga da kralju v roko!

¹³Sel pa, ki je šel poklicat Mihaja, mu govori in reče: Glej vendar: besede prorokov oznanjajo soglasno kralju dobro; bodi torej beseda tvoja kakor beseda enega izmed njih, in govóri dobro!

¹⁴In Mihaj reče: Kakor res živi Gospod, kar mi poreče Gospod, bom govoril.

¹⁵In ko pride h kralju, mu reče kralj: Mihaj, ali naj gremo v boj proti Ramotu v Gileadu ali naj opustimo? Odgovori: Pojdi in srečno hodi! Gospod ga da kralju v roko.

¹⁶Kralj mu pa veli: Kolikokrat mi te je rotiti, da mi ne govoriš ničesar nego resnico v imenu Gospodovem?

¹⁷In reče: Videl sem vse Izraelce razkropljene po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja; in Gospod je dejal: Ti nimajo gospodarja! Vsak naj se vrne domov v miru!

¹⁸Nato reče kralj Izraelov Josafatu: Nisem ti li rekel, da mi ne prorokuje nič dobrega, nego zgolj hudo?

¹⁹On reče: Zatorej čuj besedo Gospodovo! Videl sem Gospoda, da sedi na prestolu svojem, in vso vojsko nebeško, da mu stoji ob desnici in ob levici.

²⁰In Gospod je vprašal: Kdo premoti Ahaba, da bi šel gori in padel pri Ramotu v Gileadu? In ta je rekel to in drugi je rekel ono.

²¹Tedaj pride duh in se postavi pred Gospoda in reče: Jaz ga premotim!

²²In Gospod ga vpraša: S čim? Odgovori: Pojdem tja in bodem lažniv duh v ustih vseh prorokov njegovih. In veli: Ti ga premotiš in se ti posreči. Pojdi tja in stóri tako!

²³Sedaj torej glej, Gospod je dal lažnivega duha v usta vseh teh prorokov tvojih, a Gospod je govoril hudo zoper tebe!

²⁴Tedaj pristopi Zedekija, sin Kenaanov, in udari Mihaja v lice in reče: Kod je šel duh Gospodov od mene, da s tabo govori?

²⁵Mihaj odvrne: Glej, videl boš tisti dan, ko boš hodil iz hrama v hram, da se skriješ!

²⁶Kralj Izraelov pa veli: Vzemi Mihaja in ga pelji nazaj k Amonu, mestnemu poglavarju, in k Joasu, sinu kraljevemu,

²⁷pa reci: Tako pravi kralj: Denita tega moža v ječo in živita ga s kruhom bridkosti in z vodo stiske, dokler se ne vrnem v miru!

²⁸A Mihaj reče: Ako se vrneš v miru, ni govoril po meni Gospod! Še reče: Čujte, vsi ljudje!

²⁹Nato sta šla kralj Izraelov in Josafat, kralj Judov, gori proti Ramotu v Gileadu.

³⁰In kralj Izraelov reče Josafatu: Jaz pojdem preoblečen v boj, ti pa obleci svoja oblačila! Preobleče se torej kralj Izraelov in gre v boj.

³¹Kralj sirski pa je zapovedal dvaintridesetim poveljnikom svojih voz, rekoč: Ne bojujte se zoper male, ne zoper velike, ampak zgolj zoper kralja Izraelovega!

³²Ko torej vidijo poveljniki vozov Josafata, reko: Gotovo je on kralj Izraelov! In zaženo se bojevat zoper njega; in zavpije Josafat.

³³Ko pa vidijo poveljniki voz, da ni kralj Izraelov, se obrnejo od njega.

³⁴Neki mož pa slučajno napne lok in ustreli kralja Izraelovega med stike v oklepu. Tedaj veli svojemu vozniku: Obrni voz in pelji me z bojišča, kajti hudo sem ranjen.

³⁵A bitka se je razvnela tisti dan, in kralj je moral stati na vozu Sircem nasproti, in zvečer je umrl; in kri je tekla iz rane na dno voza.

³⁶In ko je solnce zahajalo, je šel klic po taborišču: Vsak pojdi v mesto svoje in v kraj svoj,

³⁷ker kralj je mrtev! In pripeljali so ga v Samarijo in pokopali v Samariji.

³⁸In ko so omivali voz pri samarijskem ribniku, so lizali psi kri njegovo in nečistnice so se omivale ž njo po besedi Gospodovi, ki jo je bil govoril.

³⁹In druge zgodbe Ahabove in vse, kar je storil, in slonokoščena hiša, ki jo je postavil, in vsa mesta, ki jih je sezidal, ni li zapisano v knjigi letopisov kraljev Izraelovih?

⁴⁰Tako je legel Ahab k očetom svojim, in Ahazija, sin njegov, je zakraljeval na mestu njegovem.

⁴¹In Josafat, sin Asov, je zakraljeval nad Judom v četrtem letu Ahaba, kralja Izraelovega.

⁴²Josafat pa je bil petintrideset let star, ko je zakraljeval, in vladal je petindvajset let v Jeruzalemu. In materi njegovi je bilo ime Azuba, hči Silhijeva.

⁴³In hodil je po vsej poti Asa, očeta svojega; ni se ganil od nje in je delal, kar je bilo prav v očeh Gospodovih.

⁴⁴Toda višave niso bile odpravljene, ljudstvo je še darovalo in žgalo kadilo na višavah.

⁴⁵In Josafat je imel mir s kraljem Izraelovim.

⁴⁶Druge pa zgodbe Josafatove in hrabrost njegova, ki jo je dokazal, in kako se je bojeval, ni li pisano v knjigi letopisov kraljev Judovih?

⁴⁷On je tudi spravil iz dežele ostanke nečistoti posvečenih moških, ki so preostali v dneh Asa, očeta njegovega.

⁴⁸V Edomu pa ni bilo kralja, namestnik je vladal.

⁴⁹In Josafat je napravil tarske ladje, ki naj bi šle v Ofir po zlato; a niso šle, ker so se razbile v Ezion-geberju.

⁵⁰Tedaj je rekel Ahazija, sin Ahabov, Josafatu: Peljejo naj se hlapci moji na ladjah s hlapci tvojimi! A Josafat ni hotel.

⁵¹In Josafat je legel k očetom svojim, in pokopali so ga pri očetih njegovih v mestu Davida, očeta njegovega. In Joram, sin njegov, je zakraljeval na mestu njegovem.

⁵²Ahazija, sin Ahabov, je zakraljeval nad Izraelom v Samariji v sedemnajstem letu Josafata, kralja Judovega, in je vladal Izraelu dve leti

⁵³in delal, kar je bilo hudo v očeh Gospodovih, hodeč po poti očeta svojega in po poti matere svoje in po poti Jeroboama, sinu Nebatovega, ki je zapeljeval Izraela v greh. In služil je Baalu in se mu poklanjal in dražil v jezo Gospoda, Boga Izraelovega, po vsem, kakor je bil delal oče njegov.