1. Kraljev 21

¹Po teh stvareh se je pripetilo, da je imel Jezreélec Nabót vinograd, ki je bil v Jezreélu, čisto pri palači samarijskega kralja Ahába.

²Aháb je spregovoril Nabótu, rekoč: »Daj mi svoj vinograd, da ga bom lahko imel za zeliščni vrt, ker je ta čisto pri moji hiši, jaz pa ti bom zanj dal boljši vinograd, kakor je ta. Ali pa, če se ti zdi dobro, ti bom dal njegovo vrednost v denarju.«

³Nabót je rekel Ahábu: »Gospod me obvaruj, da bi ti dal dediščino svojih očetov.«

⁴Aháb je prišel v svojo hišo zlovoljen in jezen, zaradi besede, ki mu jo je govoril Jezreélec Nabót, kajti rekel je: »Ne bom ti dal dediščine svojih očetov.« Ulegel se je na svojo posteljo in svoj obraz obrnil stran in ni hotel jesti kruha.

⁵Toda njegova žena Jezabela je prišla k njemu in mu rekla: »Zakaj je tvoj duh tako žalosten, da ne ješ kruha?«

⁶Rekel ji je: »Ker sem govoril Jezreélcu Nabótu in mu rekel: ›Daj mi svoj vinograd za denar. Ali, če ti ugaja, ti bom zanj dal drug vinograd. Pa je odgovoril: ›Ne bom ti dal svojega vinograda.‹«

⁷Njegova žena Jezabela mu je rekla: »Mar ne vladaš sedaj ti Izraelovemu kraljestvu? Vstani in jej kruh in naj bo tvoje srce veselo. Jaz ti bom dala vinograd Jezreélca Nabóta.«

⁸Tako je v Ahábovem imenu napisala pisma in jih zapečatila z njegovim pečatom in pisma poslala k starešinam in k plemičem, ki so bili v njenem mestu in prebivali z Nabótom.

⁹V pismih je napisala, rekoč: »Razglasite post in Nabóta postavite visoko med ljudstvo.

¹⁰Predenj postavite dva moža, Beliálova sinova, da pričujeta zoper njega, rekoč: ›Preklinjal si Boga in kralja.‹ Potem ga odvedite ven in ga kamnajte, da bo lahko umrl.«

¹¹Ljudje iz njegovega mesta, torej starešine in plemiči, ki so bili prebivalci v njegovem mestu, so storili, kakor jim je poslala Jezabela in kakor je bilo to zapisano v pismih, ki jih je poslala k njim.

¹²Razglasili so post in Nabóta postavili na visoko med ljudstvom.

¹³Vstopila sta dva moža, Beliálova otroka in se usedla pred njim. Beliálova moža sta v prisotnosti ljudstva pričevala zoper njega, torej zoper Nabóta, rekoč: »Nabót je preklinjal Boga in kralja.« Potem so ga odvedli ven iz mesta in kamnali s kamni, da je ta umrl.

¹⁴Potem so poslali k Jezabeli, rekoč: »Nabót je kamnan in je mrtev.«

¹⁵Pripetilo se je, ko je Jezabela slišala, da je bil Nabót kamnan in je bil mrtev, da je Jezabela rekla Ahábu: »Vstani, vzemi posest vinograda Jezreélca Nabóta, ki ti jo je odklonil dati za denar, kajti Nabót ni živ, temveč mrtev.«

¹⁶Ko je Aháb slišal, da je bil Nabót mrtev, se je pripetilo, da je Aháb vstal, da gre dol v vinograd Jezreélca Nabóta, da ga vzame v last.

¹⁷Gospodova beseda je prišla Tišbéjcu Eliju, rekoč:

¹⁸»Vstani, pojdi dol, da srečaš Izraelovega kralja Ahába, ki je v Samariji. Glej, on je v Nabótovem vinogradu, kamor je odšel dol, da ga vzame v last.

¹⁹§ Spregovoril mu boš, rekoč: ›Tako govori Gospod: ›Ali si ubil in tudi vzel v last?‹ Spregovoril mu boš, rekoč: ›Tako govori Gospod: ›Na kraju, kjer so psi lizali Nabótovo kri, bodo psi lizali tvojo kri, celo tvojo.‹«

²⁰Aháb je rekel Eliju: »Ali si me našel, oh moj sovražnik?« Ta je odgovoril: »Našel sem te, ker si se prodal, da počneš zlo v Gospodovih očeh.

²¹Glej, nadte bom privedel zlo in ti odvedel tvoje potomstvo in od Ahába bom iztrebil karkoli, kar lula proti zidu in tistega, ki je zaprt in je ostal v Izraelu,

²²in tvojo hišo bom naredil podobno hiši Nebátovega sina Jerobeáma in podobno hiši Ahíjevega sina Bašája, zaradi izzivanja, s katerim ste me dražili do jeze in Izraela pripravili, da greši.«

²³§ Gospod je spregovoril tudi o Jezabeli, rekoč: »Psi bodo žrli Jezabelo pri jezreélskem zidu.

²⁴Kdor od Ahába umre v mestu, ga bodo žrli psi. Tistega, ki umre na polju, pa bo žrla perjad neba.

²⁵Toda nikogar ni bilo podobnega Ahábu, ki bi se prodal, da počne zlobnost v Gospodovih očeh, katerega je razvnela njegova žena Jezabela.

²⁶Zelo gnusno je počel v sledenju malikom, glede na vse stvari, kakor so storili Amoréjci, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi otroki.«

²⁷Ko je Aháb slišal te besede, se je pripetilo, da je pretrgal svoja oblačila in si na svoje meso nadel vrečevino, se postil, ležal v vrečevini in tiho hodil.

²⁸Gospodova beseda je prišla k Tišbéjcu Eliju, rekoč:

²⁹»Ali vidiš, kako se je Aháb ponižal pred menoj? Ker se ponižuje pred menoj, zla ne bom privedel v njegovih dneh, temveč bom v dneh njegovega sina nad njegovo hišo privedel zlo.«

1. Kraljev 21

¹In zgodi se po teh rečeh, da je imel Nabot Jezreelčan vinograd, ki je bil v Jezreelu poleg palače Ahaba, kralja v Samariji.

²In Ahab ogovori Nabota in reče: Daj mi svoj vinograd, da si napravim iz njega zelnik, ker je blizu, tik hiše moje, in dam ti zanj boljši vinograd, ali, če ti je prav, dam ti srebra zanj, kolikor je vreden.

³Nabot pa reče Ahabu: Gospod mi ne daj, da bi dal očetov svojih dediščino tebi!

⁴In Ahab pride domov hude volje in srdit zaradi besede, ki mu jo je govoril Nabot Jezreelčan; kajti dejal mu je: Nikar ti ne dam očetov svojih dediščine! In leže na posteljo, obrne obraz in noče užiti kruha.

⁵Tedaj pride noter k njemu Jezabela, žena njegova, in ga ogovori: Zakaj je duh tvoj tako užaljen, da še kruha ne ješ?

⁶In ji reče: Ker sem govoril z Nabotom Jezreelčanom in mu rekel: Daj mi vinograd svoj za denar, ali pa ti dam, če ti je pogodu, drug vinograd zanj; on pa mi je odgovoril: Ne dam ti vinograda svojega!

⁷In Jezabela, žena njegova, mu reče: Ne vladaš li ti sedaj kraljestva Izraelovega? Vstani in jej kruh in bodi dobre volje! Jaz ti hočem dati vinograd Nabota Jezreelčana.

⁸Nato napiše liste v imenu Ahabovem in jih zapečati ž njegovim pečatom, in pošlje liste starejšinam in plemenitnikom, ki so prebivali z Nabotom v mestu njegovem.

⁹In pisala je v listih takole: Razglasite post in posadite Nabota med prvake ljudstva;

¹⁰in postavite dva moža, otroka Belijalova, proti njemu, da pričujeta zoper njega: Proklel si Boga in kralja. Nato ga peljite ven in ga lučajte s kamenjem, da umrje.

¹¹In njegovi someščani, starejšine in plemenitniki, ki so prebivali v mestu njegovem, store, kakor jim je Jezabela ukazala, prav kakor je bilo ukazano v listih, ki jih jim je poslala.

¹²Razglasijo post in posade Nabota med prvake ljudstva.

¹³In prideta tista dva moža, otroka Belijalova, in stopita predenj, in tista moža Belijalova izpričata zoper Nabota vpričo ljudstva, govoreč: Nabot je proklel Boga in kralja. Tedaj ga odvedejo iz mesta in ga lučajo s kamenjem, da je umrl.

¹⁴Nato pošljejo k Jezabeli in sporoče: Nabot je s kamenjem posut in mrtev.

¹⁵In kakor hitro zasliši Jezabela, da je Nabot s kamenjem posut in mrtev, veli Jezabela Ahabu: Vstani, posedi vinograd Nabota Jezreelčana, ki ti ga ni hotel dati za denar, kajti Nabot ne živi več, mrtev je.

¹⁶In ko Ahab sliši, da je Nabot mrtev, vstane precej, da bi šel doli v vinograd Nabota Jezreelčana in ga vzel v posest.

¹⁷A beseda Gospodova pride Eliju Tisbljanu, veleč:

¹⁸Vstani, pojdi doli naproti Ahabu, kralju Izraelovemu, ki prebiva v Samariji; glej, on je v vinogradu Nabotovem, kamor je šel, da ga vzame v posest.

¹⁹In govóri mu, rekoč: Tako pravi Gospod: Nisi li ubil in po sili vzel? In govóri ž njim in reci: Tako pravi Gospod: Na mestu, kjer so psi lizali Nabotovo kri, bodo lizali tudi tvojo, prav tvojo.

²⁰In Ahab reče Eliju: Si me li našel, sovražnik moj? On odgovori: Našel sem te, zato ker si se prodal, da delaš, kar je hudo v očeh Gospodovih.

²¹Glej, jaz pripravim nesrečo nadte in dočista te izmetem, in iztrebim od Ahabovih vsakega moškega, sužnja in prostega v Izraelu,

²²in storim s hišo tvojo kakor s hišo Jeroboama, sina Nebatovega, in kakor s hišo Baasa, sina Ahijevega, zaradi draženja, s katerim si me dražil, in da si Izraela zapeljeval v greh.

²³Tudi o Jezabeli je govoril Gospod in rekel: Psi bodo žrli Jezabelo ob obzidju jezreelskem.

²⁴Kdor umre od Ahabovih v mestu, ga bodo žrli psi, in njega, ki umre na polju, bodo žrle ptice nebeške.

²⁵(Saj ni bilo nikogar mimo Ahaba, ki se je prodal, da bi delal, kar je zlo v očeh Gospodovih, ker ga je izpodbadala Jezabela, žena njegova.

²⁶In velike gnusobe je počenjal s tem, da je hodil za grdimi maliki, prav po vsem, kar so delali Amorejci, ki jih je Gospod zapodil pred sinovi Izraelovimi.)

²⁷In ko je Ahab slišal te besede, si raztrga oblačila in dene raševnik na telo in se posti in spi v raševniku ter hodi pohlevno.

²⁸Tedaj pride beseda Gospodova Eliju Tisbljanu in reče:

²⁹Vidiš li, kako se je Ahab ponižal pred menoj? Ker se ponižuje pred menoj, ne pripravim nesreče v dneh njegovih; v dneh sinu njegovega pošljem nesrečo nad hišo njegovo.