1. Kraljev 18

¹Po mnogih dneh se je pripetilo, da je Gospodova beseda prišla k Eliju v tretjem letu, rekoč: »Pojdi, pokaži se Ahábu in jaz bom na zemljo poslal dež.«

²Elija je odšel, da se pokaže Ahábu. Tam v Samariji pa je bila huda lakota.

³Aháb je poklical Obadjá, ki je bil voditelj njegove hiše. (Torej Obadjá se je silno bal Gospoda.

⁴Kajti to je bilo tako, ko je Jezabela iztrebila Gospodove preroke, da je Obadjá vzel sto prerokov in jih po petdeset skril v votlino in jih hranil s kruhom in vodo.)

⁵Aháb je rekel Obadjáju: »Pojdi v deželo, k vodnim studencem in k vsem potokom. Morda bomo lahko našli travo, da rešimo konje in mule žive, da ne izgubimo vseh živali.«

⁶Tako sta si razdelila deželo, da gresta skoznjo. Aháb je sam odšel eno pot, Obadjá pa je odšel drugo pot.

⁷Ko je bil Obadjá na poti, glej, ga je srečal Elija. Ta ga je spoznal in padel na svoj obraz ter rekel: »Ali si ti, moj gospod Elija?«

⁸Odgovoril mu je: »Jaz sem. Pojdi, povej svojemu gospodarju: ›Glej, Elija je tukaj.‹«

⁹Rekel je: »Kaj sem grešil, da hočeš svojega služabnika izročiti v Ahábovo roko, da me ubije?

¹⁰Kakor živi Gospod, tvoj Bog, ni ne naroda ne kraljestva, kamor moj gospodar ni poslal, da te poiščejo. In ko so rekli: ›Njega ni tukaj,‹ je od kraljestva in naroda vzel prisego, da te niso našli.

¹¹In sedaj praviš: ›Pojdi, povej svojemu gospodarju: ›Glej, Elija je tukaj.‹‹

¹²Takoj, ko odidem od tebe, se bo zgodilo, da te bo Gospodov Duh odnesel ne vem kam. Ko pridem in povem Ahábu in te ne bo mogel najti, bo tako, da me bo ubil. Vendar se jaz, tvoj služabnik, od svoje mladosti bojim Gospoda.

¹³Mar ni bilo povedano mojemu gospodu kaj sem storil, ko je Jezabela usmrtila Gospodove preroke, kako sem skril sto mož, Gospodovih prerokov, po petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in vodo?

¹⁴Sedaj pa praviš: ›Pojdi, povej svojemu gospodarju: ›Glej, Elija je tukaj‹ in me bo ubil.«

¹⁵Elija je rekel: »Kakor živi Gospod nad bojevniki, pred katerim stojim, se mu bom danes zagotovo pokazal.«

¹⁶Tako je Obadjá odšel, da sreča Ahába in povedal mu je. Aháb je odšel, da sreča Elija.

¹⁷Pripetilo se je, ko je Aháb zagledal Elija, da mu je Aháb rekel: »Si ti ta, ki nadleguje Izraela?«

¹⁸In ta je odgovoril: »Nisem jaz nadlegoval Izraela, temveč ti in hiša tvojega očeta v tem, da ste zapustili Gospodove zapovedi, ti pa si sledil Báalom.

¹⁹Zdaj torej pošlji in zberi k meni ves Izrael na goro Karmel in štiristo petdeset Báalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo za Jezabelino mizo.«

²⁰Tako je Aháb poslal k vsem Izraelovim otrokom in preroke skupaj zbral h gori Karmel.

²¹Elija je prišel k vsemu ljudstvu in rekel: »Doklej omahujete med dvema možnostma? Če Gospod je Bog, sledite njemu, toda če je Báal, potem sledite njemu.« Ljudstvo pa mu ni odgovorilo niti besede.

²²Potem je Elija rekel ljudstvu: »Jaz, celó samo jaz sem ostal Gospodov prerok, toda Báalovih prerokov je štiristo petdeset mož.

²³Naj nam torej dajo dva bikca in naj si enega bikca izberejo zase, ga razrežejo na koščke in ga položijo na les in pod njim ne podtaknejo ognja, jaz pa bom pripravil drugega bikca in ga položil na les in pod njim ne podtaknem ognja.

²⁴Kličite k imenu svojih bogov, jaz pa bom klical h Gospodovemu imenu. Bog, ki odgovarja z ognjem, naj bo on Bog.« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »To je dobro rečeno.«

²⁵§ Elija je Báalovim prerokom rekel: »Izberite si enega bikca zase in tega pripravite najprej, kajti vas je mnogo, in kličite ime svojih bogov, toda spodaj ne podnetite ognja.«

²⁶Vzeli so bikca, ki jim je bil dan in ga pripravili in od jutra do poldneva klicali k Báalovemu imenu, rekoč: »Oh Báal, usliši nas.« Toda ni bilo nobenega glasu niti nikogar, da bi odgovoril. In poskakovali so na oltarju, ki je bil narejen.

²⁷Pripetilo se je opoldan, da jih je Elija zasmehoval in rekel: »Glasno vpijte, kajti on je bog; ali klepeta ali zalezuje ali je na potovanju ali morda spi in mora biti prebujen.«

²⁸Glasno so vpili in se po svoji navadi rezali z noži in nožiči, dokler ni po njih lila kri.

²⁹Pripetilo se je, ko je sredina dneva minila in so prerokovali do časa darovanja večerne daritve, da tam ni bilo, niti glasu niti odgovora, niti nikogar, ki bi upošteval.

³⁰Elija je rekel vsemu ljudstvu: »Pridite bliže k meni.« In vse ljudstvo je prišlo bliže k njemu. Popravil je Gospodov oltar, ki je bil razrušen.

³¹Elija je vzel dvanajst kamnov, glede na število rodov Jakobovih sinov, ki mu je prišla Gospodova beseda, rekoč: »Izrael bo tvoje ime.«

³²S kamni je v Gospodovem imenu zgradil oltar, in okoli oltarja naredil jarek, tako velik, da bi lahko vseboval dve meri semen.

³³Les je postavil v red in bikca razsekal na koščke, ga položil na les in rekel: »Napolnite štiri sodčke z vodo in jih izlijte na žgalno daritev in na les.«

³⁴Rekel je: »To storite drugič.« In to so storili drugič. Rekel je: »To storite tretjič.« In to so storili tretjič.

³⁵Voda je tekla naokoli oltarja in tudi jarek je napolnil z vodo.

³⁶Ob času darovanja večerne daritve se je pripetilo, da se je približal prerok Elija in rekel: »Gospod, Bog Abrahama, Izaka in Izraela, naj bo to znano ta dan, da si ti Bog v Izraelu in da sem jaz tvoj služabnik in da sem vse te stvari storil na tvojo besedo.

³⁷Prisluhni mi, oh Gospod, prisluhni mi, da bo to ljudstvo lahko vedelo, da si ti Gospod Bog in da si ti njihova srca ponovno obrnil nazaj.«

³⁸Potem je padel Gospodov ogenj in použil žgalno daritev, les, kamne, prah in polizal vodo, ki je bila v jarku.

³⁹Ko je vse ljudstvo to videlo, so padli na svoje obraze in rekli: »Gospod, on je Bog; Gospod, on je Bog.«

⁴⁰Elija jim je rekel: »Primite Báalove preroke, naj nobeden izmed njih ne pobegne.« Prijeli so jih in Elija jih je odvedel dol k potoku Kišónu in jih tam usmrtil.

⁴¹Elija je rekel Ahábu: »Vstani, jej in pij, kajti tam je zvok obilja dežja.«

⁴²Tako je Aháb odšel gor, da jé in da pije. Elija pa je odšel gor, na vrh Karmela in se vrgel dol na zemljo in svoj obraz dal med svoja kolena

⁴³in svojemu služabniku rekel: »Pojdi sedaj gor, glej proti morju.« In ta je odšel gor, pogledal in rekel: »Tam ni nič.« Rekel je: »Pojdi ponovno, sedemkrat.«

⁴⁴Pripetilo se je sedmič, da je rekel: »Glej, tam vstaja iz morja majhen oblak, podoben človeški roki.« Rekel je: »Pojdi gor in reci Ahábu: ›Pripravi svoj bojni voz in se spusti dol, da te ne ustavi dež.‹«

⁴⁵V vmesnem času se je pripetilo, da je bilo nebo črno z oblaki in vetrom in tam je bil velik dež. Aháb je jahal in šel v Jezreél.

⁴⁶Gospodova roka pa je bila na Eliju. Opasal je svoja ledja in pred Ahábom tekel k vhodu v Jezreél.

1. Kraljev 18

¹In po mnogih dneh pride beseda Gospodova k Eliju, v tretjem letu, in veli: Pojdi, pokaži se Ahabu, da dam dežja na zemljo.

²Šel je torej Elija, da se pokaže Ahabu. Bila je pa velika lakota v Samariji.

³In Ahab pokliče Obadija, ki je bil oskrbnik dvorca (Obadija se je pa silno bal Gospoda;

⁴in zgodilo se je, ko je Jezabela morila proroke Gospodove, da je Obadija vzel sto prorokov in jih je skril v jami, tu petdeset in tam petdeset, ter jih je oskrboval s kruhom in z vodo).

⁵In Ahab veli Obadiju: Pojdi po deželi do vseh studencev in do vseh potokov, če morda kje najdemo trave in ohranimo konje in mezge, da ne izgubimo vse živine.

⁶Razdelita si torej deželo, da jo prehodita; Ahab gre po eni poti sam in po drugem potu Obadija sam.

⁷In ko je Obadija na poti, glej, pride mu Elija naproti; in ga spozna ter pade na obraz in reče: Si li ti, gospod moj Elija?

⁸On odgovori: Jaz sem. Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu.

⁹On pa reče: Kaj sem pregrešil, da hočeš dati mene, hlapca svojega, Ahabu v roko, da me umori?

¹⁰Kakor resnično živi Gospod, Bog tvoj, ni ga naroda ali kraljestva, kamor ni poslal moj gospod te iskat; in ko so rekli: Ni ga tukaj, je zahteval prisego od tistega kraljestva in naroda, da te niso našli.

¹¹In sedaj mi veliš: Pojdi, povej gospodu svojemu: Glej, Elija je tu!

¹²Lahko se zgodi, ko odidem od tebe, da te duh Gospodov odnese ne vem kam; in ko pridem in povem Ahabu zate, on pa te ne najde, tedaj me umori. In hlapec tvoj se boji Gospoda od mladosti svoje.

¹³Niso li tebi, gospodu mojemu, povedali, kaj sem storil, ko je Jezabela morila proroke Gospodove? Da sem jih skril sto izmed prorokov Gospodovih v jami, tu petdeset, tam petdeset, in sem jih oskrboval s kruhom in z vodo?

¹⁴In sedaj mi veliš: Pojdi, povej gospodu svojemu: Glej, Elija je tu! In me umori.

¹⁵In Elija reče: Kakor res živi Gospod nad vojskami, ki stojim pred njega obličjem, gotovo se mu pokažem danes!

¹⁶Tedaj gre Obadija naproti Ahabu in mu to naznani. Ahab pa krene Eliju naproti.

¹⁷In ko Ahab ugleda Elija, mu reče: Si li tu ti, ki spravljaš v nesrečo Izraela?

¹⁸On odgovori: Nisem jaz spravil v nesrečo Izraela, temuč ti in tvojega očeta hiša s tem, da ste zapustili zapovedi Gospodove in si ti hodil za Baali.

¹⁹Sedaj torej pošlji in zberi k meni vsega Izraela pri gori Karmelu in prorokov Baalovih štiristo in petdeset, tudi štiristo prorokov Ašerinih, ki jedo z mize Jezabeline.

²⁰Ahab torej pošlje do vseh sinov Izraelovih in zbere proroke pri gori Karmelu.

²¹In Elija stopi pred vse ljudstvo in reče: Kako dolgo omahujete na dve strani? Je li Gospod Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim! In ljudstvo mu ne odgovori besede.

²²Tedaj reče Elija ljudstvu: Jaz, jaz sam sem ostal prorok Gospodov, a prorokov Baalovih je štiristo in petdeset mož.

²³Dajte nam torej dva junca, in oni naj si izbero junca zase in ga razsekajo in polože na drva, ognja pa naj ne zanetijo; in jaz pripravim drugega junca ter ga položim na drva, ognja pa ne zanetim.

²⁴In kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical ime Gospodovo: in Bog, ki odgovori z ognjem, ta bodi Bog. In vse ljudstvo odgovori in reče: Prav si govoril.

²⁵Nato reče Elija prorokom Baalovim: Izberite si enega junca in ga pripravite najprej, zakaj vas je veliko; in kličite ime svojega boga, ognja pa ne zanetite!

²⁶In vzamejo junca, ki jim je bil dan, in ga pripravijo, pa kličejo ime Baalovo od jutra do poldne, govoreč: O Baal, usliši nas! A ni bilo glasu, ne odgovora. In skačejo okoli oltarja, ki so ga naredili.

²⁷In ko je bilo že poldne, jih zasmehuje Elija in veli: Vpijte prav glasno, saj je vendar bog! nemara da je zatopljen v misli, ali je šel na stran, ali je na potovanju; morda spi in se prebudi!

²⁸In vpijejo glasno in se po svoji šegi bodejo z nožmi in sulicami, da je kri po njih tekla.

²⁹In ko je minil poldan, še prorokujejo, dokler ne pride čas, da se prinese večerna daritev, a ni bilo glasu, ne odgovora, ne nikogar, ki bi poslušal.

³⁰Tedaj veli Elija vsemu ljudstvu: Pristopite k meni! In ko pristopi ljudstvo k njemu, popravi oltar Gospodov, ki je bil razdrt.

³¹In Elija vzame dvanajst kamenov, po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila beseda Gospodova, rekoč: Izrael bodi ime tvoje.

³²In iz teh kamenov zgradi oltar v imenu Gospodovem; in okoli oltarja naredi jarek, širok in globok za dvojno žitno merico.

³³In pripravi drva ter razseka junca in ga položi na drva. Pa veli: Napolnite štiri vrče z vodo in jo izlijte na žgalno žrtev in na drva.

³⁴In veli: Še v drugič storite to! In ko storé v drugič, veli: Storite še v tretjič! In store v tretje.

³⁵In voda je tekla okoli oltarja; pa tudi jarek je napolnil z vodo.

³⁶In ko pride čas, da se daruje večerna daritev, pristopi prorok Elija in reče: Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, daj danes spoznati, da si ti Bog v Izraelu in da sem jaz hlapec tvoj in da sem storil vse to po besedi tvoji!

³⁷Odgovóri mi, o Gospod, odgovori mi! da spozna to ljudstvo, da si ti, o Gospod, Bog in si ti sam preobrnil njih srce.

³⁸Tedaj švigne doli ogenj Gospodov in požre žgalno daritev in drva in kamene in prst in poliže vodo, ki je bila v jarku.

³⁹In ko vse ljudstvo vidi to, popadajo na obraze in govore: Gospod je Bog! Gospod je Bog!

⁴⁰Elija pa jim veli: Primite proroke Baalove, da njih nobeden ne ubeži! In so jih prijeli. In Elija jih popelje doli k potoku Kisonu in jih ondi pomori.

⁴¹In Elija veli Ahabu: Pojdi gori, jej in pij, kajti šumi, kakor da se bliža silen dež.

⁴²Ahab torej gre gori jest in pit. A Elija stopi na vrh Karmela in, pripognjen proti zemlji, skloni obraz svoj med kolena svoja.

⁴³In reče hlapcu svojemu: Pojdi gori in poglej proti morju! In gre gori in pogleda, pa reče: Ničesar ni. In mu veli: Pojdi spet tja, sedemkrat!

⁴⁴In ob sedmem potu reče: Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška roka. Pa veli: Pojdi in reci Ahabu: Zaprezi in pelji se doli, da te dež ne zadrži!

⁴⁵In medtem malo po malo zatemni nebo z oblaki in vetrom, in nastane velik dež. In Ahab sede na voz in se pelje v Jezreel.

⁴⁶Roka Gospodova pa je bila nad Elijem, in opasal si je ledje in tekel pred Ahabom do vhoda v Jezreel.