1. Kraljev 17

¹Tišbéjec Elija, ki je bil izmed prebivalcev Gileáda, je rekel Ahábu: »Kakor živi Gospod, Izraelov Bog, pred katerim stojim, tukaj ta leta ne bo niti rose niti dežja, razen glede na mojo besedo.«

²Gospodova beseda je prišla k njemu, rekoč:

³»Pojdi od tod in se obrni proti vzhodu in se skrij pri potoku Kerítu, ki je pred Jordanom.

⁴Zgodilo se bo, da boš pil iz potoka, krokarjem pa sem zapovedal, da te tam hranijo.«

⁵Tako je odšel in storil glede na Gospodovo besedo, kajti odšel je in prebival pri potoku Kerítu, ki je pred Jordanom.

⁶Krokarji so mu prinašali kruh in meso zjutraj ter kruh in meso zvečer, pil pa je iz potoka.

⁷Čez nekaj časa se je pripetilo, da je potok usahnil, ker v deželi ni bilo dežja.

⁸K njemu je prišla beseda od Gospoda, rekoč:

⁹»Vstani, pojdi v Zarepto, ki pripada Sidónu in prebivaj tam. Glej, tamkajšnji vdovi sem zapovedal, da te podpira.«

¹⁰Tako je vstal in odšel v Zarepto. Ko je prišel k velikim vratom mesta, glej, je bila tam ženska vdova, ki je nabirala veje. Zaklical je k njej ter ji rekel: »Prinesi mi, prosim te, malo vode v posodi, da lahko pijem.«

¹¹Ko je šla, da bi to prinesla, je zaklical k njej in rekel: »Prinesi mi, prosim te, grižljaj kruha v svoji roki.«

¹²Rekla je: »Kakor Gospod, tvoj Bog, živi, nimam kolača, temveč prgišče moke v sodčku in malo olja v vrču in glej, nabiram dve palici, da lahko grem in to pripravim zase in za svojega sina, da bova to lahko pojedla in umrla.«

¹³Elija ji je rekel: »Ne boj se. Pojdi in stôri, kakor si rekla. Toda od tega najprej meni naredi majhen kolač in mi ga prinesi, potem pa naredi zase in za svojega sina.

¹⁴Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Sodček z moko ne bo pošel niti v vrču ne bo zmanjkalo olja do dneva, ko Gospod pošlje dež na zemljo.‹«

¹⁵Odšla je in storila glede na Elijevo izjavo. Ona, on in njena hiša so jedli mnogo dni.

¹⁶In sodček z moko ni pošel niti olja v vrču ni zmanjkalo, glede na Gospodovo besedo, ki jo je govoril po Eliju.

¹⁷Po teh stvareh se je pripetilo, da se je sin ženske, gospodarice hiše, počutil bolnega, in njegova slabost je bila tako huda, da v njem ni ostalo nobenega diha.

¹⁸Eliju je rekla: »Kaj imam s teboj, oh ti Božji mož? Ali si prišel k meni, da mi prikličeš moj greh v spomin in da ubiješ mojega sina?«

¹⁹Rekel ji je: »Daj mi svojega sina.« Vzel ga je iz njenega naročja in ga odnesel gor na podstrešje, kjer je prebival in ga položil na svojo lastno posteljo.

²⁰Klical je h Gospodu in rekel: »Oh Gospod, moj Bog, mar si zlo privedel tudi nad to vdovo, pri kateri se mudim, s pokončanjem njenega sina?«

²¹Trikrat se je raztegnil nad otrokom, klical h Gospodu in rekel: »Oh Gospod, moj Bog, prosim te, naj se duša tega otroka ponovno vrne vanj.«

²²Gospod je uslišal Elijev glas in otrokova duša se je ponovno vrnila vanj in je oživel.

²³Elija je vzel otroka, ga privedel dol iz sobe v hišo in ga izročil njegovi materi. Elija je rekel: »Poglej, tvoj sin živi.«

²⁴Ženska je rekla Eliju: »Po tem sedaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnična.«

1. Kraljev 17

¹In Elija, Tisbljan, iz prebivalcev Gileadskih, je govoril Ahabu: Kakor res živi Jehova, Bog Izraelov, ki stojim pred njega obličjem, ne bode ta leta ne rose, ne dežja, razen le po besedi moji!

²In beseda Gospodova pride k njemu, veleč:

³Pojdi odtod in obrni se proti vzhodu ter se skrij pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu.

⁴In iz potoka boš pil, krokarjem pa sem zapovedal, da te ondi žive.

⁵Šel je torej in storil po besedi Gospodovi; šel je in bival pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu.

⁶Krokarji pa so mu prinašali kruha in mesa zjutraj ter kruha in mesa zvečer, in iz potoka je pil.

⁷In zgodi se za nekoliko časa, da je potok usahnil, zakaj dežja ni bilo v deželi.

⁸In pride mu beseda Gospodova, veleč:

⁹Vstani, pojdi v Sarepto pri Sidonu, in tam prebivaj; glej, zapovedal sem ondi ovdoveli ženi, da te oskrbuje.

¹⁰Vstane torej in odide v Sarepto, in ko pride do mestnih vrat, glej, vdova je bila ondi in je pobirala dračje. In jo pokliče ter veli: Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da pijem.

¹¹Ko ona gre, da prinese, pokliče za njo in veli: Prosim, prinesi mi tudi grižljaj kruha v roki svoji!

¹²Ona odvrne: Kakor res živi Gospod, Bog tvoj, nimam ničesar pečenega, samo prgišče moke v skrinji in malo olja v vrču, in glej, ravnokar sem nabrala malo dračja, da stopim noter in to pripravim sebi in sinu svojemu, da jeva in umrjeva.

¹³A Elija ji veli: Ne boj se! Pojdi in naredi, kakor si dejala, toda pripravi meni majhen kolač najprej ter mi ga prinesi in potem pripravi sebi in sinu svojemu.

¹⁴Zakaj tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Moka v skrinji ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ob katerem pošlje Gospod dež nad zemljo.

¹⁵In je šla in naredila po besedi Elijevi. In je jedla, tudi on in ona in njena družina dosti dni.

¹⁶Moka v skrinji ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po besedi Gospodovi, ki jo je bil govoril po Eliju.

¹⁷Zgodi se pa po teh rečeh, da zboli sin tiste žene, hišne gospodinje, in bolezen mu je bila tako huda, da ni bilo več sape v njem.

¹⁸In reče Eliju: Kaj je meni s teboj, mož Božji? Prišel si k meni, da spraviš v spomin krivico mojo in da umoriš sina mojega!

¹⁹On pa veli: Daj mi sem sina svojega! In ga vzame iz njenega naročja ter ga odnese v zgornjo izbo, kjer je prebival, in ga položi na posteljo svojo.

²⁰In kliče h Gospodu in reče: O Gospod, Bog moj, si li celo tej vdovi, pri kateri gostujem, hudo storil, ko si umoril sina njenega?

²¹In se razprostre trikrat nad detetom in kliče h Gospodu, rekoč: Gospod, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj!

²²In Gospod je uslišal glas Elijev, in duša dečkova se je povrnila vanj, in je oživel.

²³In Elija vzame dečka ter ga prinese iz zgornje izbe doli v hišo in ga izroči materi njegovi; in Elija reče: Glej, sin tvoj živi!

²⁴In žena reče Eliju: Sedaj sem spoznala, da si ti mož Božji in da beseda Gospodova v ustih tvojih je resnica.