Zaharija 1

¹V osmem mesecu, v drugem letu Dareja, je prišla Gospodova beseda Zahariju, Berehjájevemu sinu, Idójevemu sinu, preroku, rekoč:

²»Gospod je bil ogorčeno nezadovoljen z vašimi očeti.

³Zato jim reci: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Obrnite se k meni,‹ govori Gospod nad bojevniki ›in jaz se bom obrnil k vam,‹ govori Gospod nad bojevniki.

⁴›Ne bodite kakor vaši očetje, h katerim so klicali prejšnji preroki, rekoč: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Obrnite se sedaj iz svojih zlih poti in od svojih zlih početij,‹ toda niso poslušali niti mi niso prisluhnili,‹ govori Gospod.

⁵›Vaši očetje, kje so? In preroki, mar večno živijo?

⁶Toda mar se moje besede in moji zakoni, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom niso prijeli vaših očetov? In pokesali so se ter rekli: ›Kakor nam je Gospod nad bojevniki mislil storiti, glede na naše poti in glede na naša početja, tako je postopal z nami.‹«

⁷Na štiriindvajseti dan enajstega meseca, ki je mesec šebát, v drugem letu kralja Dareja, je prišla Gospodova beseda Zahariju, Berehjájevemu sinu, Idójevemu sinu, preroku, rekoč:

⁸»Videl sem ponoči in glej moža, jahajočega na rdečem konju in stal je med mirtinimi drevesi, ki so bila na dnu in za njimi so bili rdeči konji, lisasti in beli.«

⁹Potem sem rekel: »Oh moj gospod, kdo so ti?« Angel, ki je govoril z menoj, mi je rekel: »Pokazal ti bom kdo so ti.«

¹⁰Mož, ki je stal med mirtinimi drevesi, je odgovoril in rekel: »To so tisti, ki jih je Gospod poslal, da hodijo sem ter tja po zemlji.«

¹¹Odgovorili so Gospodovemu angelu, ki je stal med mirtinimi drevesi in rekli: »Hodili smo sem ter tja po zemlji in glej, vsa zemlja mirno sedi in je pri počitku.«

¹²Potem je Gospodov angel odgovoril in rekel: »Oh Gospod nad bojevniki, doklej ne boš imel usmiljenja nad Jeruzalemom in nad Judovimi mesti, zoper katere si imel ogorčenje teh sedemdeset let?«

¹³Gospod je odgovoril angelu, ki je govoril z menoj, z dobrimi besedami in tolažilnimi besedami.

¹⁴Tako mi je angel, ki je govoril z menoj, rekel: »Kliči, rekoč: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Ljubosumen sem zaradi Jeruzalema in zaradi Siona z velikim ljubosumjem.

¹⁵Silno sem ogorčeno nezadovoljen s pogani, ki so oholi, kajti bil sem le malo nezadovoljen, oni pa so pomagali, da je stiska napredovala.‹«

¹⁶Zato tako govori Gospod: »Z usmiljenji sem se vrnil k Jeruzalemu. Moja hiša bo zgrajena v njem,« govori Gospod nad bojevniki »in [merilna] vrvica bo raztegnjena nad Jeruzalemom.

¹⁷Še kliči, rekoč: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Moja mesta bodo prek blaginje še razširjena naokoli, in Gospod bo še potolažil Sion in bo še izbral Jeruzalem.‹«

¹⁸Potem sem povzdignil svoje oči in videl in glej, štirje rogovi.

¹⁹Rekel sem angelu, ki je govoril z menoj: »Kaj so tile?« Odgovoril mi je: »Ti so rogovi, ki so razkropili Juda, Izraela in Jeruzalem.

²⁰Gospod mi je pokazal štiri tesarje.

²¹Potem sem rekel: »Kaj so ti prišli delat?« Spregovoril je, rekoč: »Ti so rogovi, ki so razkropili Juda, tako da noben človek ni vzdignil svoje glave, toda prišli so, da jih prestrašijo, da odbijejo rogove poganov, ki so svoje rogove povzdignili nad Judovo deželo, da jo razkropijo.«

Zaharija 1

¹Osmi mesec v drugem letu Darija je prišla beseda Gospodova Zahariju, sinu Berekija, sina Idovega, proroku, govoreč:

²Gospod se je silno srdil nad očeti vašimi.

³Zato jim reci: Tako pravi Gospod nad vojskami: Izpreobrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in obrnem se k vam, pravi Gospod nad vojskami.

⁴Ne bodite kakor očetje vaši, ki so jim glasili prejšnji proroki, govoreč: Tako veli Gospod nad vojskami: Izpreobrnite se vendar od hudobnih potov in od hudih dejanj svojih! ali niso poslušali in niso pazili name, govori Gospod.

⁵Očetje vaši, kje so? in proroki, žive li vekomaj?

⁶Toda besede in postave moje, ki sem jih zapovedal hlapcem svojim prorokom, niso li zadele očetov vaših? In izpreobrnili so se in rekli: Kakor je Gospod nad vojskami namenil nam storiti, po naših potih in po naših dejanjih, tako nam je storil.

⁷Štiriindvajseti dan enajstega meseca, ki je mesec Šebat, v drugem letu Darija, je prišla beseda Gospodova Zahariju, sinu Berekija, Idovega sina, proroku, in je rekel:

⁸Videl sem po noči, in glej, mož je sedel na rdečem konju in stal med mirtami, ki so rasle v dolini, in za njim so bili konji rdeči, rjavi in beli.

⁹In rečem: Gospod moj, kdo so ti? In angel, ki je govoril z menoj, mi reče: Pokažem ti, kdo so ti.

¹⁰In odgovori mož, ki je stal med mirtami, in reče: Ti so, ki jih je Gospod poslal, da prehodijo zemljo.

¹¹In odgovore angelu Gospodovemu, ki je stal med mirtami, rekoč: Obhodili smo zemljo, in glej, vsa zemlja je tiha in počiva.

¹²Tedaj izpregovori angel Gospodov in reče: O Gospod nad vojskami, doklej se ne usmiliš Jeruzalema in mest Judovih, na katera si se srdil že sedemdeset let?

¹³In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre besede, tolažilne besede.

¹⁴Angel pa, ki je govoril z menoj, mi reče: Oglási in reci: Tako pravi Gospod nad vojskami: Vnet sem za Jeruzalem in za Sion z veliko gorečnostjo;

¹⁵in z velikim srdom se srdim nad lahkoživnimi poganskimi narodi; kajti jezil sem se le malo, oni pa so nesrečo pospeševali.

¹⁶Zato pravi tako Gospod: Obrnil sem se zopet k Jeruzalemu z mnogim usmiljenjem; hiša moja se bo zidala v njem, govori Gospod nad vojskami, in merska vrv bo raztegnjena čez Jeruzalem.

¹⁷Dalje še oglási in reci: Tako pravi Gospod nad vojskami: Mesta moja bodo zopet imela obilost dobrot; in Gospod zopet potolaži Sion in zopet izvoli Jeruzalem.

¹⁸In povzdignem oči in vidim, in glej: štirje rogovi.

¹⁹In rečem angelu, ki je govoril z menoj: Kaj so ti? In mi reče: To so rogovi, ki so razkropili Judo, Izraela in Jeruzalem.

²⁰Potem mi pokaže Gospod štiri kovače.

²¹In vprašam: Kaj so ti prišli delat? In mi reče: Oni so rogovi, ki so tako razkropili Judo, da ni nihče več vzdignil glave; ti pa so prišli, da one prestrašijo in da odbijejo rogove narodom, ki so povzdignili rog zoper deželo Judovo, da bi jo razmetali.