Sodniki 19 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Sodniki 19

¹Pripetilo se je v tistih dneh, ko ni bilo kralja v Izraelu, da je bil tam nek Lévijevec, [ki je] začasno prebival na pobočju gore Efrájim, ki si je vzel priležnico iz Judovega Betlehema.

²Njegova priležnica je zoper njega igrala vlačugo in odšla proč od njega, v hišo svojega očeta v Judovem Betlehemu in bila tam cele štiri mesece.

³Njen soprog je vstal in odšel za njo, da ji prijateljsko govori in da jo ponovno privede. S seboj je imel svojega služabnika in nekaj oslov in privedla ga je v hišo svojega očeta. Ko ga je oče od gospodične zagledal, se je razveselil, da ga je srečal.

⁴Njegov tast, oče od gospodične, ga je zadržal in z njimi je ostal tri dni. Tako so jedli in pili ter tam prenočevali.

⁵Pripetilo se je na četrti dan, ko so zgodaj zjutraj vstali, da se je dvignil, da odide. Oče od gospodične pa je svojemu zetu rekel: »Potolaži svoje srce z grižljajem kruha in potem pojdi svojo pot.«

⁶Oba skupaj sta se usedla, jedla in pila, kajti oče od gospodične je možu rekel: »Privoli, prosim te in ostani vso noč in naj bo tvoje srce veselo.«

⁷Ko je mož vstal, da odide, mu je tast prigovarjal, zato je tam ponovno prenočil.

⁸Vstal je zgodaj zjutraj, peti dan, da odide in oče od gospodične je rekel: »Potolaži svoje srce, prosim te.« Ostala sta do popoldneva in oba sta jedla.

⁹Ko je mož vstal, da odide, on, njegova priležnica in njegov služabnik, mu je tast, oče od gospodične, rekel: »Glej, sedaj se dan približuje večeru. Prosim te, ostani vso noč. Glej, dan gre h koncu, prenočuj tukaj, da bo tvoje srce lahko veselo in naslednji dan zgodaj pojdi na svojo pot, da boš lahko šel domov.«

¹⁰Toda mož to noč ni hotel ostati, temveč je vstal, odšel in prišel nasproti Jebúsa, ki je Jeruzalem in tam sta bila z njim dva osedlana osla in tudi njegova priležnica je bila z njim.

¹¹In ko so bili pri Jebúsu, je bil dan že davno porabljen in služabnik je rekel svojemu gospodarju: »Pridi, prosim te in obrniva se v to mesto Jebusejcev in prenočiva v njem.«

¹²Njegov gospodar pa mu je rekel: »Ne bomo zavili vstran, sèm v to mesto tujca, ki ni izmed Izraelovih otrok; prešli bomo do Gíbee.«

¹³Svojemu služabniku je rekel: »Pridi in približajmo se enemu izmed teh mest, da vso noč prenočimo v Gíbei ali v Rami.«

¹⁴Šli so naprej svojo pot in sonce je zašlo nad njimi, ko so bili pri Gíbei, ki pripada Benjaminu.

¹⁵Obrnili so se tja, da vstopijo in prenočijo v Gíbei. Ko so vstopili, se je usedel na mestno ulico, kajti tam ni bilo nobenega človeka, ki bi jih vzel v svojo hišo, da prenočijo.

¹⁶Glej, zvečer je prišel starec od svojega dela zunaj na polju, ki je bil prav tako z gore Efrájim in je začasno prebival v Gíbei. Toda možje kraja so bili Benjaminovci.

¹⁷Ko je povzdignil svoje oči, je na mestni ulici zagledal popotnika in starec je rekel: »Kam greš? In od kod prihajaš?«

¹⁸Ta mu je odgovoril: »Mi smo prešli iz Judovega Betlehema proti pobočju gore Efrájim. Od tam sem in odšel sem k Judovemu Betlehemu, toda sedaj grem h Gospodovi hiši. Tukaj pa ni nobenega moža, ki bi me sprejel v hišo.

¹⁹Vendar je tukaj tako slama in krma za naša osla in tukaj je kruh in vino zame in za mojo pomočnico in za mladeniča, ki je s tvojimi služabniki. Tukaj ni potrebe po nobeni stvari.«

²⁰Starec je rekel: »Mir bodi s teboj. Kakorkoli, pusti vse svoje potrebe počivati na meni, samo ne prenočuj na ulici.«

²¹Tako ga je odvedel v svojo hišo in dal krmo k oslom. Umili so svoja stopala, jedli in pili.

²²Torej ko so razveseljevali svoja srca, glej, so možje iz mesta, neki Beliálovi sinovi, naokoli obkrožili hišo in udarjali na vrata ter hišnemu gospodarju, starcu, spregovorili, rekoč: »Privedi moškega, ki je prišel v tvojo hišo, da ga lahko spoznamo.«

²³Mož, hišni gospodar, je odšel ven k njim ter jim rekel: »Ne, moji bratje, ne, prosim vas, ne storite tako zlobno, glede na to, da je ta mož prišel v mojo hišo, ne storite te neumnosti.

²⁴Glejte, tukaj je moja hči, devica in njegova priležnica. Njiju bom torej privedel ven in ju ponižajte ter z njima storite kar se vam zdi dobro, toda temu možu ne storite tako ogabne stvari.«

²⁵Toda možje mu niso hoteli prisluhniti. Tako je mož vzel svojo priležnico in jo privedel k njim. Spoznali so jo in jo zlorabljali vso noč do jutra. Ko pa se je dan začel svitati, so jo pustili oditi.

²⁶Potem je ob jutranjem svitanju ženska prišla in padla dol pri vratih moževe hiše, kjer je bil njen gospodar, dokler ni bilo svetlo.

²⁷Njen gospodar je zjutraj vstal, odprl vrata hiše in odšel ven, da gre svojo pot. In glej, ženska, njegova priležnica, je bila zvrnjena dol pri hišnih vratih in njene roke so bile na pragu.

²⁸Rekel ji je: »Vstani in pojdimo.« Toda ni se odzvala. Potem jo je mož vzel gor na osla in mož se je dvignil ter se spravil k svojemu kraju.

²⁹Ko je prišel v svojo hišo, je vzel nož in ga položil na svojo priležnico in jo razdelil na dvanajst kosov, skupaj z njenimi kostmi in jo poslal po vseh Izraelovih pokrajinah.

³⁰In bilo je tako, da so vsi, ki so to videli, rekli: »Takšnega dejanja ni bilo storjenega niti videnega od dneva, ko so Izraelovi otroci prišli gor iz egiptovske dežele, do današnjega dne. Preudarite o tem, sprejmite nasvet in govorite svojim umom.«

Sodniki 19

¹In v tistih dneh, ko ni bilo kralja v Izraelu, se zgodi, da si neki levit, ki je bival v zadnji strani Efraimskega gorovja, vzame priležnico iz Betlehema Judovega.

²Ta priležnica pa je proti njemu nečisto živela in mu je pobegnila v svojega očeta hišo, v Betlehem Judov, in ondi je bila štiri mesece.

³Tedaj se vzdigne njen mož in gre za njo, da bi ji govoril na srce in jo pripeljal nazaj; in s seboj je imel hlapca in dva osla. In ona ga vpelje v svojega očeta hišo. Ko ga vidi dekletin oče, ga sprejme z veseljem.

⁴In tast njegov, dekletin oče, ga je zadržal, da je ostal pri njem tri dni; in jedli so in pili in ondi nočevali.

⁵Četrti dan pa vstanejo zgodaj zjutraj in se odpravljajo na pot. A dekletin oče reče možu hčere svoje: Okrepčaj si dušo z grižljajem kruha, potem pojdite!

⁶Sedeta torej in jesta in pijeta obadva skupaj; in dekletin oče reče možu: Izvoli, prosim, ostati čez noč, in srce ti bodi dobre volje.

⁷A mož vstane in hoče iti. Ali tast njegov ga primora, da se vrne in ondi prenoči.

⁸Zarana petega dne pa vstane, da odrine. A dekletin oče veli: Okrepčaj si, prosim, dušo in pomudite se, dokler se dan nagne. In jesta obadva vkup.

⁹In ko mož vstane, da odide s priležnico svojo in s hlapcem svojim, mu reče tast njegov, dekletin oče: Glej, dan se je že nagnil, večer nastaja, ostanite tu, prosim, čez noč; glej, dan skoraj mine, prenoči tu in srce ti bodi dobre volje! In jutri se odpravite zgodaj na svoj pot, da prideš na dom svoj.

¹⁰A mož ni hotel ostati to noč, temuč vstane in odide in dospe proti Jebusu (ki je Jeruzalem) in ž njim dva obložena osla in priležnica njegova.

¹¹Ko pa pridejo blizu Jebusa, je dan skoraj minil. In hlapec reče gospodarju svojemu: Pojdi, prosim, krenimo v to mesto Jebusejcev in prenočimo v njem!

¹²Gospodar pa mu reče: Ne pojdemo v mesto tujcev, ki ni od sinov Izraelovih, ampak pojdimo dalje v Gibeo.

¹³Še reče hlapcu svojemu: Pojdi, da se prihližamo nekateremu teh selišč in prenočimo v Gibei ali v Rami.

¹⁴Gredo torej naprej svojim potem, in solnce jim zaide prav pri Gibei, ki je last Benjaminova.

¹⁵In krenejo tja, da prenočijo v Gibei. In ko pride noter, sede na ulico v mestu; in ni bilo nikogar, ki bi jih vzel čez noč pod streho.

¹⁶Ali glej, star mož prihaja zvečer s polja od dela svojega, in ta mož je tudi bil z Efraimskega gorovja in je bival kot tujec v Gibei; ljudje tega mesta pa so bili Benjaminci.

¹⁷In ko povzdigne oči in zagleda popotnika na ulici, reče tisti starec: Kam si namenjen? in odkod prihajaš?

¹⁸In mu odgovori: Gremo iz Betlehema Judovega na zadnjo stran Efraimskega gorovja, odkoder sem. Potoval sem pa v Betlehem Judov in zdaj grem k hiši Gospodovi, a nikogar ni, ki bi me vzel pod streho.

¹⁹Saj imamo slame in krme za osla svoja, tudi kruha in vina zame in za deklo tvojo in za hlapca, ki je s služabnikoma tvojima; ne manjka nam ničesar.

²⁰Stari mož reče: Mir ti! Vsekakor naj oskrbim jaz, česar ti treba; le na ulici ne nočuj!

²¹In ga vpelje v hišo svojo in da osloma krme, in umijejo si noge, in jedli so in pili.

²²In ko je njih srce bilo že dobre volje, glej, mestni možje, hudobni zanikarneži, obsujejo hišo in tolčejo ob duri in govore hišnemu gospodarju, tistemu starcu: Pripelji ven moža, ki je prišel v hišo tvojo, da ga spoznamo!

²³In mož, hišni gospodar, gre ven k njim in jim reče: Nikar, bratje moji, ne storite hudega, prosim; potem ko je ta mož stopil v hišo mojo, ne počenjajte nesramnosti!

²⁴Glejte, moja hči, še devica, in njegova priležnica: ti naj vam pripeljem ven, in osramotite ju in jima storite, kar vam ugaja; ali zoper tega moža ne storite take nesramnosti!

²⁵A možje ga niso hoteli poslušati. Tedaj zgrabi mož priležnico svojo in jim jo pripelje ven; in so jo spoznali in nesramno ž njo ravnali celo noč do jutra, in so jo šele pustili, ko se je dan zasvetil.

²⁶In žena pride ob svitu in pade ob vhodu v moževo hišo, kjer je bil njen gospodar, in tam leži do svetlega dne.

²⁷Njen gospodar pa vstane zjutraj in odpre hišna vrata in stopi ven, da pojde svojim potem, in glej, žena, priležnica njegova, leži pred vrati hiše in roke njene na pragu.

²⁸In ji veli: Vstani, pojdimo! A ni bilo odgovora. Tedaj jo mož vzame na osla, in vstane in odrine v svoj kraj.

²⁹In ko pride domov, vzame nož in zgrabi priležnico svojo ter jo razseka po njenih kosteh na dvanajst kosov in jih pošlje v vse Izraelove kraje.

³⁰In vsi, ki so videli, so rekli: Kaj takega se ni storilo in se ni videlo od časa, ko so Izraelovi sinovi odšli iz Egiptovske dežele, do tega dne. Pomislite to, dajte svet in govorite!