Sodniki 11

¹Torej Gileádec Jefte je bil mogočen hraber človek in bil je sin pocestnice; in Gileád je zaplodil Jefteja.

²Gileádova žena mu je rodila sinove in sinovi njegove žene so zrasli in pregnali Jefteja ter mu rekli: »Ne boš dedoval v hiši našega očeta, kajti ti si sin tuje ženske.«

³Potem je Jefte pobegnil pred svojimi brati in prebival v deželi Tob. Tam pa so bili k Jefteju zbrani praznoglavi možje in z njim odšli ven.

⁴In pripetilo se je tekom časa, da so Amónovi otroci začeli vojno zoper Izrael.

⁵Bilo je tako, da ko so Amónovi otroci začeli vojno zoper Izrael, so starešine iz Gileáda odšli, da Jefteja pripeljejo iz dežele Tob.

⁶Jefteju so rekli: »Pridi in bodi naš poveljnik, da se bomo lahko borili z Amónovimi otroki.«

⁷Jefte je rekel starešinam iz Gileáda: »Ali me niste sovražili in pregnali iz hiše mojega očeta? Zakaj ste prišli k meni sedaj, ko ste v stiski?«

⁸Starešine iz Gileáda so Jefteju rekli: »Zato se sedaj ponovno obračamo k tebi, da boš lahko šel z nami in se boril zoper Amónove otroke in boš naš poglavar nad vsemi prebivalci Gileáda.«

⁹Jefte je rekel starešinam iz Gileáda: »Če me ponovno privedete domov, da se borim zoper Amónove otroke in jih Gospod izroči pred menoj, ali bom vaš poglavar?«

¹⁰Starešine iz Gileáda so rekli Jefteju: »Gospod bodi priča med nami, če ne storimo tako glede na tvoje besede.«

¹¹Potem je Jefte odšel s starešinami iz Gileáda in ljudstvo ga je postavilo za poglavarja in poveljnika nad njimi in Jefte je vse svoje besede izrekel pred Gospodom v Micpi.

¹²Jefte je poslal poslance h kralju Amónovih otrok, rekoč: »Kaj imaš z menoj, da si prišel zoper mene, da se boriš v moji deželi?«

¹³Kralj Amónovih otrok je Jeftejevim poslancem odgovoril: »Ker je Izrael odvzel mojo deželo, ko so prišli gor iz Egipta, od Arnóna, celo do Jabóka in do Jordana. Sedaj torej ponovno miroljubno povrni te dežele.«

¹⁴Jefte je ponovno poslal poslance h kralju Amónovih otrok

¹⁵in mu rekel: »Tako govori Jefte: ›Izrael ni odvzel moábske dežele niti dežele Amónovih otrok,

¹⁶temveč ko je Izrael prišel gor iz Egipta in skozi divjino hodil do Rdečega morja in prišel do Kadeša,

¹⁷potem je Izrael poslal poslance k edómskemu kralju, rekoč: ›Pusti mi, prosim te, iti skozi tvojo deželo.‹ Toda edómski kralj temu ni hotel prisluhniti. In na podoben način so poslali k moábskemu kralju. Toda ta ni hotel privoliti in Izrael je ostal v Kadešu.

¹⁸Potem so šli vzdolž skozi divjino in obkrožili edómsko deželo in moábsko deželo in prišli pri vzhodni strani moábske dežele in se utaborili na drugi strani Arnóna, toda niso prišli znotraj moábske meje, kajti Arnón je bil moábska meja.

¹⁹Izrael je poslal poslance k Sihónu, kralju Amoréjcev, hešbónskemu kralju. Izrael mu je rekel: ›Naj gremo, prosim te, skozi tvojo deželo na svoj kraj.‹

²⁰Toda Sihón ni zaupal Izraelu, da gre skozi njegovo pokrajino, temveč je Sihón zbral skupaj vse svoje ljudstvo, se utaboril v Jahacu in se boril zoper Izrael.

²¹Gospod, Izraelov Bog, je Sihóna in vse njegovo ljudstvo izročil v roko Izraelcev in ti so jih udarili. Tako je Izrael vzel v last vso deželo Amoréjcev, prebivalcev tiste dežele.

²²V last so vzeli vse pokrajine Amoréjcev, od Arnóna, celo do Jabóka in od divjine, celo do Jordana.

²³Tako je torej Gospod, Izraelov Bog, Amoréjce razlastil izpred svojega ljudstva Izraela in ti naj bi to vzel v last?

²⁴Ali ne boš vzel v last tega, kar ti tvoj bog Kemoš daje v last? Tako kogarkoli bo Gospod, naš Bog, napodil izpred nas, te bomo vzeli v last.

²⁵In sedaj ali si ti kakorkoli boljši kakor Balák, Cipórjev sin, moábski kralj? Ali se je on kdaj prepiral zoper Izrael, ali se je kdaj boril zoper njih,

²⁶medtem ko je Izrael tristo let prebival v Hešbónu in njegovih mestih, v Aroêrju in njegovih mestih in v vseh mestih, ki so vzdolž ob pokrajinah Arnóna? Zakaj jih torej niste povrnili znotraj tega časa?

²⁷Zato nisem grešil zoper tebe, temveč mi ti delaš krivico, da se vojskuješ zoper mene. Gospod, Sodnik, naj bo danes sodnik med Izraelovi otroci in Amónovimi otroci.‹«

²⁸Vendar kralj Amónovih otrok ni prisluhnil Jeftejevim besedam, ki mu jih je poslal.

²⁹Potem je Gospodov Duh prišel nad Jefteja in ta je prečkal Gileád in Manáse in šel čez Micpo v Gileádu in iz Micpe v Gileádu prečkal k Amónovim otrokom.

³⁰Jefte je prisegel zaobljubo Gospodu in rekel: »Če mi boš čisto gotovo izročil Amónove sinove v moje roke,

³¹potem se bo zgodilo, da kdorkoli pride naprej od vrat moje hiše, da bi me srečal, ko se v miru vrnem od Amónovih otrok, bo zagotovo Gospodov in daroval ga bom za žgalno daritev.«

³²Tako je Jefte prešel preko k Amónovim otrokom, da se bori zoper njih in Gospod jih je izročil v njegove roke.

³³Udaril jih je od Aroêrja, celo dokler ne prideš v Minít, celó dvajset mest in do ravnine vinogradov, z zelo velikim pokolom. Tako so bili Amónovi otroci podjarmljeni pred Izraelovimi otroci.

³⁴Jefte je prišel v Micpo, k svoji hiši in glej, njegova hči je prišla ven, da ga sreča s tamburini in s plesi. Ona pa je bila njegov edini otrok. Poleg nje ni imel niti sina niti hčere.

³⁵Pripetilo se je, ko jo je zagledal, da je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Ojoj, moja hči! Zelo si me potrla in ti si ena izmed tistih, ki me vznemirjajo, kajti svoja usta sem odprl h Gospodu in se ne morem obrniti nazaj.«

³⁶Rekla mu je: »Moj oče, če si svoja usta odprl h Gospodu, mi stori glede na to, kar je prišlo iz tvojih ust, kakor se je Gospod zate maščeval na tvojih sovražnikih, na Amónovih otrocih.«

³⁷Svojemu očetu je rekla: »Naj mi bo storjena ta stvar. Dva meseca me pusti samo, da lahko grem gor in dol po gorah in objokujem svoje devištvo, jaz in moje prijateljice.«

³⁸Rekel je: »Pojdi.« In za dva meseca jo je poslal proč in odšla je s svojimi družabnicami ter po gorah objokovala svoje devištvo.

³⁹Pripetilo se je ob koncu dveh mesecev, da se je vrnila k svojemu očetu, ki je z njo storil glede na svojo zaobljubo, ki jo je prisegel. Nobenega moškega ni spoznala. In to je bil zakon v Izraelu,

⁴⁰da so Izraelove hčere vsako leto odšle, da štiri dni v letu objokujejo hčer Gileádca Jefteja.

Sodniki 11

¹Jefta pa, Gileadec, je bil močan junak, pa je bil nečistnice sin; in Gilead je rodil Jefta.

²Gileadova žena pa mu je rodila otrok, ali ko so te žene sinovi dorasli, pahnejo Jefta od sebe in mu reko: Ne boš ti dedoval v očeta našega hiši, ker si postranske žene sin.

³Tedaj zbeži Jefta pred brati svojimi in se nastani v Tobski deželi. In zbero se k njemu postopači in hodili so ž njim.

⁴Za nekaj časa pa so se vojskovali Amonovi sinovi z Izraelom.

⁵Ko so torej začeli Amonovi sinovi vojsko z Izraelom, se napotijo gileadski starejšine, da pripeljejo Jefta iz Tobske dežele.

⁶In reko Jeftu: Pridi in bodi nam poveljnik, da se bojujemo zoper Amonove sinove!

⁷Jefta pa odvrne starejšinam iz Gileada: Niste li vi me sovražili in me pehnili iz mojega očeta hiše? Zakaj pa ste prišli k meni zdaj, ko ste v nadlogi?

⁸In gileadski starejšine reko Jeftu: Zato smo se zdaj obrnili do tebe, da pojdeš z nami in se bojuješ zoper Amonove sinove, in bodi glava nam, vsem prebivalcem v Gileadu.

⁹Jefta reče gileadskim starejšinam: Ako me pripeljete domov, da se bom vojskoval s sinovi Amonovimi, in ako mi jih Gospod da v pest, ali vam bodem glava?

¹⁰Gileadski starejšine reko Jeftu: Gospod bodi med nami priča! Resnično storimo tako, kakor si govoril.

¹¹Tedaj gre Jefta z gileadskimi starejšinami, in ljudstvo ga postavi za glavo in poveljnika nad seboj. In Jefta je govoril vse besede svoje pred Gospodom v Micpi.

¹²Nato pošlje Jefta selstvo do kralja Amonovih sinov in sporoči: Kaj imaš opraviti z mano, da si prišel k meni vojskovat se zoper mojo deželo?

¹³Kralj Amonovih sinov pa odgovori Jeftovim slom: Zato ker mi je Izrael vzel deželo, ko je prišel iz Egipta, od Arnona do Jaboka in tja do Jordana; zdaj torej mi jo povrni v miru!

¹⁴Jefta, pa pošlje zopet sle h kralju Amonovih sinov

¹⁵in mu sporoči: Tako pravi Jefta: Izrael ni vzel dežele Moabcev, ne dežele Amonovih sinov;

¹⁶temuč ko so Izraelci prišli iz Egipta in potovali po puščavi do Rdečega morja in dospeli v Kades,

¹⁷tedaj je poslal Izrael selstvo k edomskemu kralju, rekoč: Dovoli mi, prosim, iti skozi deželo tvojo, ali kralj edomski jih ni uslišal. Enako je sporočil kralju Moabcev, a ta tudi ni hotel; in Izraelu je bilo ostati v Kadesu.

¹⁸Potem je potoval po puščavi in obšel deželo Edomcev in deželo Moabcev in prišel ob vzhodni strani k pokrajini Moabcev, in raztaborili so se na oni strani Arnona; ali v pokrajino Moabcev niso prišli, ker Arnon je meja Moabcem.

¹⁹In Izrael je poslal poročnike k Sihonu, kralju Amorejcev, kralju v Hesbonu, in Izrael mu sporoči: Dovoli nam, prosim, iti skozi deželo tvojo do našega kraja.

²⁰A Sihon ni zaupal Izraelu, da bi šel mirno čez mejo njegovo, ampak Sihon je zbral vse ljudstvo svoje in se je utaboril v Jahazu in se bojeval z Izraelom.

²¹Gospod pa, Bog Izraelov, je dal Sihona z vsem ljudstvom njegovim Izraelcem v roke, in porazili so jih. Tako je Izrael zasedel vso deželo Amorejcev, ki so bivali v tisti pokrajini.

²²In posedli so vso pokrajino Amorejcev, od Arnona do Jaboka in od puščave do Jordana.

²³Tako torej je Gospod, Bog Izraelov, razdedinil Amorejce pred ljudstvom svojim Izraelom, in ti hočeš zavzeti, kar je njegovo?

²⁴Ni li prav, da vzameš tisto, kar ti da v posest Kamos, bog tvoj? Tudi mi hočemo obdržati, karkoli je pred nami pripravil v posest Gospod, Bog naš.

²⁵Ali si mar kaj boljši od Balaka, sinu Ziporjevega, kralja Moabcev? ali se je on kdaj pravdal ali bojeval z Izraelom?

²⁶Ker pa je Izrael že tristo let prebival v Hesbonu in po njegovih podložnih vaseh in v Aroerju in po podložnih vaseh njegovih in po vseh mestih, ki so poleg Arnona, zakaj jih niste pridobili sebi v tem času?

²⁷Jaz torej se nisem pregrešil zoper tebe, a ti hudo ravnaš z menoj, da se vojskuješ zoper mene. Gospod, Sodnik, naj danes razsodi med sinovi Izraelovimi in sinovi Amonovimi!

²⁸Ali kralj Amonovih sinov ni poslušal Jeftovih besed, ki mu jih je sporočil.

²⁹Tedaj pride duh Gospodov nad Jefta, in ta preide Gilead in Manase in Micpo v Gileadu, in od Micpe v Gileadu preide proti Amonovim sinovom.

³⁰In Jefta stori obljubo Gospodu in reče: Če mi res daš Amonove sinove v roko,

³¹karkoli pride skozi duri hiše moje, meni naproti, ko se bom vračal v miru od sinov Amonovih, bodi Gospodovo, in hočem to darovati kot žgalno žrtev.

³²Tako gre Jefta proti Amonovim sinovom, da se bojuje zoper nje; in Gospod jih da v roko njegovo.

³³In porazil jih je od Aroerja do tja, koder se gre v Minit, dvajset mest, in tja do Abelkeramima, v velikem poboju. Tako so bili Amonovi sinovi potlačeni pred Izraelovimi sinovi.

³⁴Ko se pa vrača Jefta v Micpo v dom svoj, glej, hči njegova mu pride naproti z bobnicami in plesom; in ona mu je bila edinica, razen nje ni imel ne sina, ne hčere.

³⁵In ko jo ugleda, si raztrga oblačila in reče: Ah, hči moja! hudo si me ponižala, ena si teh, ki me žalijo; kajti odprl sem usta svoja proti Gospodu, in ne morem preklicati.

³⁶Ona pa mu reče: Oče moj, odprl si usta svoja proti Gospodu, stóri mi torej, kakor je prišlo iz ust tvojih; samo da te je Gospod maščeval nad tvojimi sovražniki, Amonovimi sinovi.

³⁷Še reče očetu svojemu: Stóri mi le-to: pusti me dva meseca, da odidem in pojdem doli v hribe in bom objokovala devištvo svoje z družicami svojimi.

³⁸In ji veli: Pojdi. In odpusti jo za dva meseca. In ona odide s svojimi družicami in joče nad devištvom svojim po gorah.

³⁹In ko mineta dva meseca, pride nazaj k očetu svojemu, in on ji stori, kakor je bil obljubil. In ona ni spoznala moža. In prišlo je v navado v Izraelu,

⁴⁰da so hodile Izraelove hčere vsako leto slavit hčer Jefta Gileadskega, po štiri dni v letu.