Ruta 1

¹Pripetilo se je torej v dneh, ko so vladali sodniki, da je bila v deželi lakota. In nek mož iz Judovega Betlehema je odšel, da začasno prebiva v moábski deželi, on in njegova žena in njegova dva sinova.

²Ime moža je bilo Eliméleh, ime njegove žene pa Naomí in ime njegovih dveh sinov Mahlón in Kiljón, Efrátejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tam ostali.

³Naomín soprog Eliméleh je umrl in bila je zapuščena in njena dva sinova.

⁴In vzela sta si ženi izmed moábskih žensk. Ime ene je bilo Orpa, ime druge pa je bilo Ruta. In tam so prebivali okoli deset let.

⁵Tudi Mahlón in Kiljón, oba izmed njiju, sta umrla. In ženska je bila zapuščena od svojih dveh sinov in od svojega soproga.

⁶Potem je vstala s svojima snahama, da bi se lahko vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, kako je Gospod obiskal svoje ljudstvo, ko jim je dajal kruh.

⁷Zato je odšla iz kraja, kjer je bila in njeni dve snahi z njo in odšle so na pot, da se vrnejo v Judovo deželo.

⁸Naomí je svojima dvema snahama rekla: »Pojdita, vrnita se vsaka k hiši svoje matere. Gospod naj prijazno postopa z vama, kakor sta vidve postopali z mrtvima in z menoj.

⁹Gospod naj vama zagotovi, da bosta lahko našli počitek, vsaka izmed vaju, v hiši svojega soproga.« Potem ju je poljubila. Oni pa sta povzdignili svoj glas in zajokali.

¹⁰Rekli sta ji: »Zagotovo se bova s teboj vrnili k tvojemu ljudstvu.«

¹¹Naomí je rekla: »Obrnita se, moji hčeri. Čemu hočeta iti z menoj? Mar je v moji maternici vendar še kaj sinov, da bi bili vajini soprogi?

¹²Ponovno se obrnita, moji hčeri, pojdita svojo pot, kajti prestara sem, da bi imela soproga. Če bi rekla, imam upanje, če bi tudi nocoj imela soproga in bi mu tudi rodila sinove,

¹³bi se zadrževali zanju dokler ne bi odrasla? Bi ostali zanju, da ne bi imeli soprogov? Ne, moji hčeri, kajti to me zelo žalosti zaradi vaju, da se je Gospodova roka iztegnila zoper mene.«

¹⁴Povzdignili sta glas in ponovno zajokali. Orpa je poljubila svojo taščo, toda Ruta se je trdno pridružila k njej.

¹⁵Rekla je: »Glej, tvoja svakinja je odšla nazaj k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo.«

¹⁶Ruta pa je rekla: »Ne zahtevaj, da te zapustim ali da se vrnem od sledenja za teboj, kajti kamor greš ti, bom šla jaz. In kjer ti prenočuješ, bom prenočevala jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog [bo] moj Bog.

¹⁷Kjer ti umreš, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Gospod naj mi tako stori in še več, če bi karkoli razen smrti, ločilo tebe in mene.«

¹⁸Ko je videla, da je bila neomajnega mišljenja, da gre z njo, potem je opustila, da ji prigovarja.

¹⁹Tako sta obe odšli, dokler nista prišli v Betlehem. Pripetilo se je, ko sta prišli v Betlehem, da je bilo vse mesto vznemirjeno glede njiju in rekli so: »Ali ni to Naomí?«

²⁰Odgovorila jim je: »Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, kajti Vsemogočni je zelo grenko postopal z menoj.

²¹Odšla sem polna, Gospod pa me je ponovno privedel domov prazno. Zakaj me torej imenujete Naomí, glede na to, da je Gospod pričeval zoper mene in me je Vsemogočni prizadel?«

²²Tako se je Naomí vrnila in z njo njena snaha Moábka Ruta, ki sta se vrnili iz moábske dežele. V Betlehem sta prišli ob začetku ječmenove žetve.

Ruta 1

¹In zgodi se v dneh, ko so sodniki vladali, da nastane lakota v deželi. In neki mož iz Betlehema Judovega odide, da prebiva kot tujec na Moabski poljani, on in žena njegova in dva sinova.

²Možu pa je bilo ime Elimelek in ženi njegovi Naomi, njegova dva sinova pa sta se imenovala Mahlon in Kiljon, Efratejca iz Betlehema Judovega. In prišli so na Moabsko poljano in bivali ondi.

³Elimelek pa, Naomin mož, je umrl, in ona je ostala z dvema sinoma svojima.

⁴Ta si vzameta ženi Moabki, eni je bilo ime Orfa in drugi Ruta. In prebivali so ondi blizu deset let.

⁵Potem umrjeta obadva, Mahlon in Kiljon, in žena ostane za dvema sinoma svojima in za možem svojim.

⁶Tedaj vstane ona z dvema snahama svojima, da bi se povrnila z Moabske poljane; slišala je namreč v kraju moabskem, da je Gospod obiskal ljudstvo svoje, ko mu je dal kruha.

⁷Odpravi se torej iz mesta, kjer je bivala, in ž njo dve snahi njeni, in nastopijo pot, da se vrnejo v deželo Judovo.

⁸In Naomi reče dvema snahama svojima: Pojdita in vrnita se, vsaka v svoje matere hišo! Gospod stóri vama milost, kakor ste jo storili mrtvima in meni.

⁹Daj vama Gospod, da najdeta pokoj, vsaka v svojega moža hiši. In ju poljubi. Oni pa povzdigneta glas svoj in jočeta.

¹⁰In ji rečeta: Nikar, ampak vrneva se s teboj k ljudstvu tvojemu.

¹¹Naomi pa reče: Vrnita se, hčerki moji! Čemu bi hoteli z menoj iti? Nosim li še sinove v telesu svojem, ki bi vam bili možje?

¹²Vrnita se, hčerki moji, in pojdita! Prestara sem že, da bi vzela moža. In ko bi tudi rekla: Upam, da dobim še to noč moža in porodim sinove,

¹³bosta li hoteli čakati, dokler odrastejo? hočeta li zaradi njih odlašati, da ne bi vzeli moža? Ne, hčerki moji! zakaj meni je veliko bridkejše nego vama, ker roka Gospodova je iztegnjena zoper mene.

¹⁴In oni povzdigneta glas svoj in jočeta še bolj. Orfa pa poljubi taščo svojo in odide. A Ruta se je oklene.

¹⁵Ona pa reče: Glej, jetrva tvoja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojemu bogu; vrni se tudi ti za jetrvo svojo!

¹⁶Ruta odgovori: Nikar me ne sili, da te zapustim in se obrnem, da ne bi šla za teboj! Ker kamor ti greš, hočem iti tudi jaz, in kjerkoli ostaneš, ostanem tudi jaz: tvoje ljudstvo je ljudstvo moje, in tvoj Bog je moj Bog!

¹⁷Kjer umrješ, umrjem tudi jaz in ondi hočem biti pokopana. Gospod mi stóri to in ono, če sama smrt ne loči mene in tebe.

¹⁸Ko torej vidi, da se je trdno namenila iti ž njo, neha jo odvračati.

¹⁹In šli sta obedve, da sta dospeli v Betlehem. In zgodi se, ko prideta v Betlehem, da se vznemiri zanju vse mesto, in žene so dejale: Je li ta Naomi?

²⁰Ona pa reče: Ne imenujte me Naome, ampak kličite me Maro, ker me je Vsegamogočni prenapolnil z bridkostjo!

²¹Polna sem šla odtod, a prazno me je pripeljal domov Gospod. Zakaj mi pravite Naomi, ker me je ponižal Gospod in Vsegamogočni mi hudo storil?

²²Tako se je vrnila Naomi in ž njo Ruta Moabka, njena snaha, ki je odšla z Moabske poljane; in dospeli sta v Betlehem, prav ko se je ječmenova žetev začela.