Rimljanom 15

¹Torej moramo mi, ki smo močni, prenašati slabotnosti šibkih, ne pa da ugajamo sebi.

²Naj vsak izmed nas ugaja svojemu bližnjemu v njegovo dobro, za izgrajevanje.

³Kajti celó Kristus ni ugajal sebi; temveč, kakor je pisano: ›Graje teh, ki so te grajali, so padle name.‹

⁴Kajti katerekoli stvari so bile vnaprej napisane, so bile napisane za naše učenje, da bi lahko preko potrpežljivosti in tolažbe iz pisem imeli upanje.

⁵Naj vam torej Bog potrpežljivosti in tolažbe zagotovi, da boste istih misli drug do drugega glede na Kristusa Jezusa;

⁶da boste lahko z enim umom in enimi usti slavili Boga, celó Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

⁷Zatorej sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus nas sprejel v Božjo slavo.

⁸Torej pravim, da je bil Jezus Kristus služabnik obreze za Božjo resnico, da potrdi obljube, narejene očetom,

⁹in da lahko pogani zaradi njegovega usmiljenja slavijo Boga; kakor je pisano: ›Zaradi tega razloga te bom priznal med pogani in prepeval tvojemu imenu.‹

¹⁰In ponovno pravi: ›Veselite se, vi pogani, z njegovimi ljudmi.‹

¹¹In ponovno: ›Hvalíte Gospoda, vsi pogani; in povzdigujte ga vsi ljudje.‹

¹²In ponovno Izaija pravi: ›Jesejeva korenina bo in tisti, ki se bo dvignil, da kraljuje nad pogani; vanj bodo zaupali pogani.‹

¹³Torej Bog upanja naj vas napolni z velikim veseljem in mirom v verovanju, da boste, po môči Svetega Duha, obilni v upanju.

¹⁴In tudi jaz sam sem prepričan o vas, moji bratje, da ste tudi vi polni dobrote, izpolnjeni z vsem spoznanjem, zmožni tudi drug drugega opominjati.

¹⁵Vendar, bratje, zaradi milosti, ki mi je dana od Boga, sem vam napisal na nek način pogumneje, kakor da vas spomnim,

¹⁶da naj bi bil jaz služabnik Jezusa Kristusa za pogane, ko služim Božjemu evangeliju, da bi bila daritev poganov, posvečena po Svetem Duhu, lahko sprejemljiva.

¹⁷Torej imam nekaj, s čimer se lahko po Jezusu Kristusu ponašam v teh stvareh, ki se nanašajo na Boga.

¹⁸Kajti ne bom si drznil govoriti o katerikoli izmed tistih stvari, ki jih Kristus ni naredil po meni, da bi naredil pogane poslušne v besedi in dejanju,

¹⁹preko mogočnih znamenj in čudežev, po moči Božjega Duha; tako da sem od Jeruzalema in naokoli do Ilirika obširno oznanil Kristusov evangelij.

²⁰Da, tako sem si prizadeval, da ne oznanim evangelija, kjer je bil Kristus imenovan, da ne bi gradil na temelju drugega človeka,

²¹temveč kakor je pisano: ›Katerim ni bilo govorjeno, bodo videli; in tisti, ki niso slišali, bodo razumeli.‹

²²Zaradi tega razloga sem bil tudi sam zelo oviran, da pridem k vam.

²³Toda sedaj, ko v teh krajih nimam več prostora in imam ta mnoga leta veliko željo, da pridem k vam;

²⁴kadarkoli se odpravim na svoje potovanje v Španijo, bom prišel k vam, kajti zaupam, da vas na svojem potovanju vidim in da bom na svoji poti tja priveden mimo vas, da bi bil najprej nekoliko izpolnjen z vašo druščino.

²⁵Toda sedaj grem v Jeruzalem, da služim svetim.

²⁶Kajti tem iz Makedonije in Ahaje je ugajalo, da zberejo nek prispevek za revne svete, ki so v Jeruzalemu.

²⁷To jih je resnično veselilo; in njihovi dolžniki so. Kajti če so pogani postali soudeleženi njihovih duhovnih stvari, je tudi njihova dolžnost, da jim služijo v mesenih stvareh.

²⁸Ko bom torej to opravil in jim zapečatil ta sad, bom mimo vas prišel v Španijo.

²⁹§ In prepričan sem, ko pridem k vam, da bom prišel v polnosti blagoslova Kristusovega evangelija.

³⁰Sedaj vas rotim, bratje, zaradi Gospoda Jezusa Kristusa in zaradi ljubezni Duha, da se skupaj z menoj borite v svojih molitvah zame k Bogu;

³¹da bom lahko rešen pred temi, ki v Judeji ne verujejo; in da bodo mojo službo, ki jo imam za Jeruzalem, sveti lahko sprejeli;

³²da bom lahko po Božji volji z veseljem prišel k vam in bom lahko skupaj z vami okrepčan.

³³Torej Bog miru bodi z vami vsemi. Amen.

Rimljanom 15

¹Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati.

²Vsak izmed vas bodi bližnjemu pogodu, v dobro, za njegov napredek.

³Kajti tudi Kristus ni sebi pogodu storil, temuč kakor je pisano: „Zasramovanje tistih, ki so tebe zasramovali, je zadelo mene“.

⁴Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem upanje.

⁵A Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu,

⁶da enodušno, z enimi usti slavite Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa.

⁷Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.

⁸Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom,

⁹pogani pa da zavoljo usmiljenja proslavljajo Boga, kakor je pisano: „Zato te bom pripoznaval med pogani in imenu tvojemu prepeval“.

¹⁰In zopet pravi: „Veselite se, pogani, ž njegovim ljudstvom“.

¹¹In zopet: „Hvalite Gospoda, vsi pogani, in slavite ga, vsa ljudstva“.

¹²In zopet Izaija pravi: „Pride korenina Jesejeva in on, ki vstane, da gospoduje poganom; vanj bodo upali pogani“.

¹³Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da ste prebogati v upanju, v moči svetega Duha.

¹⁴Prepričan sem pa, bratje moji, tudi jaz sam za vas, da ste tudi vi sami polni dobrote, napolnjeni vsakega znanja, sposobni tudi drug drugega opominjati.

¹⁵Pa sem vam po nekoliko drzneje pisal, da vam oživim v spominu to, kar že veste, zaradi milosti, ki mi jo je dal Bog,

¹⁶da bi bil služabnik Kristusa Jezusa za pogane, opravljajoč sveto službo evangelija Božjega, da postane daritev poganov prijetna, posvečena v svetem Duhu.

¹⁷Imam se torej s čim hvaliti v Kristusu Jezusu v tem, kar zadeva Boga.

¹⁸Kajti ne drznem se govoriti kaj, česar ni napravil Kristus po meni za izpreobrnjenje poganov k poslušnosti, z besedo in z dejanjem,

¹⁹v moči znamenj in čudežev, v moči svetega Duha; tako da sem od Jeruzalema in po sosednjih krajih tja do Ilirije povsod razširil evangelij Kristusov;

²⁰pri tem pa mi je bilo najbolj do tega, da ne oznanjam evangelija tam, kjer se je že imenoval Kristus, da bi ne zidal na tuji podlagi,

²¹marveč kakor je pisano: „Katerim se ni oznanilo o njem, bodo videli, in kateri niso slišali, bodo razumeli“.

²²To me je tudi najbolj oviralo, da nisem prišel k vam.

²³Sedaj pa, ko mi ni več mesta v teh krajih, željo pa imam priti k vam že več let,

²⁴kadar pojdem na Špansko, pridem k vam. Upam vas namreč videti, potujoč skozi Rim, in da me boste spremili tja, ko se pri vas prej nekoliko poživim.

²⁵Sedaj pa potujem v Jeruzalem služit svetim.

²⁶Macedonija in Ahaja sta namreč sklenili nabrati nekak sklad za uboge onih svetih, ki so v Jeruzalemu.

²⁷Tako sta sklenili, in tudi dolžni sta jim: kajti če so pogani postali deležniki njih duhovnih stvari, so jim dolžni tudi v telesnih stvareh postreči.

²⁸Ko torej to izvršim in jim zapečatim ta sad ljubezni, odpotujem preko vas na Špansko.

²⁹Kadar pa pridem k vam, vem, da pridem v obilosti blagoslova Kristusovega.

³⁰Prosim pa vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se borite z menoj vred v molitvah zame k Bogu:

³¹da se rešim tistih, ki ne verujejo v Judeji, in da bode moja služba, ki me pelje v Jeruzalem, prijetna svetim;

³²da v radosti pridem k vam po volji Božji in si skupaj z vami odpočijem.

³³A Bog miru bodi z vsemi vami. Amen.