Nehemija 1

¹Besede Nehemija, Hahaljájevega sina. Pripetilo se je v mesecu kislévu, v dvajsetem letu, medtem ko sem bil v palači Suze,

²da je prišel Hananí, eden izmed mojih bratov, on in nekateri možje iz Juda. Vprašal sem jih glede Judov, ki so pobegnili, ki so preostali od ujetništva in glede Jeruzalema.

³Rekli so mi: »Ostanek, ki je ostal od ujetništva, tam v provinci, je v veliki stiski in graji. Prav tako je porušeno jeruzalemsko obzidje in njegova velika vrata so požgana z ognjem.«

⁴In pripetilo se je, ko sem slišal te besede, da sem se usedel, jokal in žaloval določene dni in se postil ter molil pred Bogom nebes

⁵in rekel: »Rotim te, oh Gospod Bog nebes, veliki in strašni Bog, ki ohranja zavezo in usmiljenje za tiste, ki ga ljubijo in obeležujejo njegove zapovedi.

⁶Naj bo tvoje uho sedaj pozorno in tvoje oči odprte, da boš lahko slišal molitev svojega služabnika, ki jo sedaj molim pred teboj podnevi in ponoči zaradi tvojih služabnikov, Izraelovih otrok in priznavam grehe Izraelovih otrok, ki smo jih zagrešili zoper tebe. Tako jaz, kakor hiša mojega očeta smo grešili.

⁷Zoper tebe smo postopali zelo izprijeno in se nismo držali zapovedi niti zakonov niti sodb, ki si jih zapovedal svojemu služabniku Mojzesu.

⁸Spomni se, rotim te, besede, ki jo zapoveduješ svojemu služabniku Mojzesu, rekoč: ›Če grešite, vas bom razkropil na tuje, med narode.

⁹Toda če se obrnete k meni in se držite mojih zapovedi in jih izpolnjujete, čeprav bi bili izmed vas vrženi v najbolj oddaljen del neba, jih bom vendar zbral od tam in jih privedel na kraj, ki sem ga izbral, da tam postavim svoje ime.‹

¹⁰Torej ti so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih odkupil s svojo veliko oblastjo in s svojo močno roko.

¹¹Oh Gospod, rotim te, naj bo sedaj tvoje uho pozorno k molitvi tvojega služabnika in k molitvi tvojih služabnikov, ki se želijo bati tvojega imena. Prosim te, naredi svojega služabnika ta dan uspešnega in zagotovi mu usmiljenje pred očmi tega človeka.« Kajti bil sem kraljevi dvorni točaj.

Nehemija 1

¹Zgodbe Nehemija, sinu Hakalijevega. Zgodilo se je v mesecu Kislevu, v dvajsetem letu, ko sem bil na gradu Susanu,

²da pride Hanani, eden bratov mojih, in ž njim nekaj mož z Judovega; in poprašam jih za Jude, ki so se rešili, ki so preostali iz ujetništva, in za Jeruzalem.

³In oni mi reko: Tisti, kar jih je preostalo iz ujetništva, so ondi v deželi v veliki stiski in v zasramovanju; in zidovje Jeruzalema je razvaljeno in vrata njegova sežgana z ognjem.

⁴In ko sem zaslišal te besede, sem sedel in jokal in žaloval nekoliko dni, in postil sem se ter molil pred Bogom nebes

⁵in rekel: Prosim te, o Gospod, Bog nebes, Bog mogočni, veliki in grozni, ki hraniš zavezo in milost tistim, ki te ljubijo in izpolnjujejo zapovedi tvoje!

⁶Pazijo naj, prosim, ušesa tvoja in oči tvoje naj bodo odprte, da poslušaš hlapca svojega molitev, ki jo molim pred teboj ta čas, po dne in po noči, za sinove Izraelove, hlapce tvoje, ko pripoznavam grehe sinov Izraelovih, ki smo jih zagrešili zoper tebe. Tudi mi, jaz in mojega očeta hiša, smo grešili.

⁷Zelo krivo smo ravnali zoper tebe in nismo držali zapovedi, ne postav, ne sodb, ki si jih zapovedal hlapcu svojemu Mojzesu.

⁸Spomni se, prosim, besede, ki si jo velel hlapcu svojemu Mojzesu, govoreč: Ako se izneverite, vas razkropim daleč med ljudstva;

⁹ako se pa izpreobrnete k meni in boste držali zapovedi moje ter jih izpolnjevali, čeprav bi bili razskropljenci vaši ob koncu neba, tudi odondod jih zberem in jih privedem na kraj, ki sem ga izvolil, da umestim tam ime svoje.

¹⁰Saj ti so hlapci tvoji in ljudstvo tvoje, ki si ga odrešil z veliko močjo svojo in z mogočno roko svojo.

¹¹Ah, Gospod, prosim, pazi naj uho tvoje na hlapca tvojega molitev in na molitev hlapcev tvojih, ki se želé bati imena tvojega, in dodeli danes uspeh hlapcu svojemu ter mu daj usmiljenje v očeh tega moža. – Bil sem namreč kraljev točaj.