Marko 7

¹Potem so prišli skupaj k njemu farizeji in nekateri izmed pisarjev, ki so prišli iz Jeruzalema.

²In ko so videli nekatere izmed njegovih učencev jesti kruh z omadeževanimi, to se pravi z neumitimi rokami, so našli krivdo.

³Kajti farizeji in vsi Judje ne jedo, razen če si svojih rok pogosto ne umivajo, ker se držijo izročila starešin.

⁴In ko pridejo iz trga, ne jedo, razen če se ne umijejo. In mnogo drugih stvari je, ki so jih sprejeli, da se jih drže, kot umivanje čaš in vrčev, bakrenih posod in miz.

⁵Potem so ga farizeji in pisarji vprašali: »Zakaj tvoji učenci ne živijo glede na izročilo starešin, temveč jedo kruh z neumitimi rokami?«

⁶Odgovoril je in jim rekel: »Dobro je Izaija prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›Ti ljudje me spoštujejo s svojimi ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene.‹

⁷Čeprav me zaman obožujejo, ker za nauke učijo človeške zapovedi.

⁸Ker se z odlaganjem Božje zapovedi na stran držite človeških izročil, kakor je umivanje čaš in vrčev in počnete še mnoge druge takšne stvari.«

⁹In rekel jim je: »Prav dobro zavračate Božjo zapoved, da bi lahko obdržali svoje lastno izročilo.

¹⁰Kajti Mojzes je rekel: ›Spoštuj svojega očeta in svojo mater,‹ in: ›Kdorkoli preklinja očeta ali mater, naj življenje konča s smrtjo,‹

¹¹toda vi pravite: ›Če bo človek rekel svojemu očetu ali materi: ›To je korbán, to se pravi dar, po čemerkoli bi lahko imel korist od mene,‹ bo prost.‹

¹²In mu nič več ne dovolite, da bi za svojega očeta ali svojo mater karkoli storil.

¹³S svojim izročilom, ki ste ga izročili, delate Božjo besedo brez učinka in počnete mnogo takšnih podobnih stvari.«

¹⁴In ko je k sebi poklical vso množico, jim je rekel: »Vsak izmed vas naj mi prisluhne in razume:

¹⁵›Nič ni zunaj človeka, kar bi ga z vstopanjem vanj lahko omadeževalo, toda besede, ki pridejo iz njega, te so tiste, ki omadežujejo človeka.‹

¹⁶Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj posluša.«

¹⁷Ko je od množice vstopil v hišo, so ga njegovi učenci vprašali glede prispodobe.

¹⁸In reče jim: »Ali ste tudi vi tako brez razumevanja? Ali ne zaznate, da ga katerakoli stvar, ki od zunaj vstopa v človeka, ta ne more omadeževati,

¹⁹ker ta ne vstopa v njegovo srce, temveč v trebuh in gre ven v zunanje stranišče, očiščujoč vso hrano?«

²⁰In rekel je: »To, kar prihaja iz človeka, to omadežuje človeka.

²¹Kajti od znotraj, iz človekovega srca, izvirajo zle misli, zakonolomstva, prešuštva, umori,

²²tatvine, pohlepnost, zlobnost, prevara, pohotnost, hudoben pogled, bogokletje, ponos, nespametnost;

²³vse te zle stvari prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

²⁴In vstal je od tam ter odšel v meje Tira in Sidóna in vstopil v hišo in hotel, da tega ne bi izvedel noben človek, toda ni mogel ostati skrit.

²⁵Kajti neka ženska, katere mlada hči je imela nečistega duha, je slišala o njem in prišla ter padla k njegovim stopalom.

²⁶Ženska je bila Grkinja, Sirofeničanka po rodu, in rotila ga je, da bi iz njene hčere izgnal hudiča.

²⁷Toda Jezus ji je rekel: »Naj bodo najprej nasičeni otroci, kajti ni primerno vzeti kruha otrokom in ga vreči psom.«

²⁸Ona pa je odgovorila in mu rekla: »Da, Gospod, vendar psi pod mizo jedo od otroških drobtin.«

²⁹In rekel ji je: »Zaradi tega govora pojdi svojo pot; hudič je izšel iz tvoje hčere.«

³⁰In ko je prišla k svoji hiši, je spoznala, da je hudič izšel in svojo hčer [našla] ležečo na postelji.

³¹In spet, ko je odšel iz tirskih in sidónskih pokrajin, je prišel h Galilejskemu morju, skozi sredo krajev Deseteromestja.

³²In k njemu prinesejo nekoga, ki je bil gluh in je imel motnjo v svojem govoru in rotili so ga, naj nanj položi svojo roko.

³³In vzel ga je proč od množice in svoja prsta položil v njegova ušesa in pljunil ter se dotaknil njegovega jezika

³⁴in zroč k nebu, je vzdihnil ter mu rekel: »Efatá!« to je: »Odpri se.«

³⁵In njegova ušesa so se nemudoma odprla in vez njegovega jezika se je sprostila in je jasno govoril.

³⁶In naročil jim je, da naj ne povedo nobenemu človeku, toda bolj, kot jim je naročal, toliko bolj na veliko so to razglašali,

³⁷in bili so preko mere osupli, rekoč: »Vse stvari je storil dobro; tako gluhim daje slišati, kakor nemim govoriti.«

Marko 7

¹In snidejo se pri njem farizeji in nekateri pismarji, ki so prišli iz Jeruzalema.

²Ti so videli nekatere učencev njegovih, da jedo kruh z nečistimi, to je z neumitimi rokami.

³Farizeji in vsi Judje namreč ne jedo, dokler si skrbno ne umijejo rok, izpolnjujoč izročilo starih;

⁴in kadar pridejo s trga, ne jedo, dokler se ne umijejo; in mnogo drugih reči je, ki so jih sprejeli in jih izpolnjujejo: umivanje kupic in vrčev in kotlov in stolov.

⁵In vprašajo ga farizeji in pismarji: Zakaj se učenci tvoji ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kruh z nečistimi rokami?

⁶On pa jim reče: Dobro je prorokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: „To ljudstvo me z ustnicami spoštuje, njih srce pa je daleč od mene;

⁷ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške“.

⁸Opustivši zapoved Božjo, izpolnjujete postave človeške.

⁹In jim reče: Lepo zametujete zapoved Božjo, da ohranite izročilo svoje.

¹⁰Mojzes namreč je rekel: „Spoštuj očeta svojega in mater svojo“ in: „Kdor preklinja očeta ali mater, naj umre“.

¹¹Vi pa pravite: Če reče kdo očetu ali materi: S čimer bi ti jaz pomagal, bodi korban (to je: daritev) –

¹²njemu ne pustite ničesar več storiti očetu svojemu ali materi svoji.

¹³Tako podirate veljavo besede Božje z izročilom svojim, ki ste ga izročili; in mnogo temu podobnih reči počenjate.

¹⁴In pokliče k sebi zopet ljudstvo ter jim reče: Poslušajte me vsi ter umejte!

¹⁵Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunaj prihaja vanj, marveč to, kar izhaja iz njega, oskrunja človeka.

¹⁶Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

¹⁷In ko odide od ljudstva v hišo, ga vprašajo učenci njegovi o tej priliki.

¹⁸Pa jim reče: Ali ste tudi vi tako nerazumni? Ne umete li, da ga vse to, kar od zunaj prihaja v človeka, ne more oskruniti?

¹⁹ker ne gre v srce njegovo, ampak v trebuh in izhaja ven. S tem je proglasil za čiste vse jedi.

²⁰Reče pa: Kar iz človeka izhaja, to ga skruni.

²¹Kajti od znotraj, iz srca človeškega, izhajajo hudobne misli, nečistosti, tatvine, uboji,

²²prešeštva, lakomnost, hudobnost, zvijača, požrešnost, nevoščljivo oko, preklinjanje Boga, napuh, nespametnost.

²³Vse te hudobne reči izhajajo od znotraj in skrunijo človeka.

²⁴In vstane in odide odtod, v kraje tirske in sidonske. In ko je stopil v hišo, ni hotel, da bi kdo zvedel o njem, ali ni se mogel prikriti.

²⁵Ampak precej, ko je slišala o njem, pride žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in mu pade pred noge.

²⁶Bila pa je žena Grkinja, Sirofeničanka po rodu. In ga prosi, naj izžene zlega duha iz njene hčere.

²⁷Jezus pa ji reče: Pusti, da se poprej nasitijo otroci; kajti ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom.

²⁸Ona pa odgovori in mu reče: Da, Gospod, tudi psički pod mizo jedo od drobtinic otrok.

²⁹In ji reče: Zavoljo te besede pojdi; zli duh je odšel iz tvoje hčere.

³⁰In odide na svoj dom ter najde otroka ležečega na postelji, in zli duh je bil odšel.

³¹In zopet odide iz tirskih krajev in pride skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi po pokrajini Deseteromestja.

³²In pripeljejo mu gluhega, ki je nerazločno govoril, ter ga prosijo, naj bi položil nanj roko.

³³In vzame ga na stran od množice, mu položi prste svoje v ušesa in pljune in se dotakne jezika njegovega,

³⁴in pogledavši na nebo, vzdihne in mu veli: Efata, to je: Odpri se!

³⁵In odpro se ušesa njegova in razveže se vez jezika njegovega, in razločno je govoril.

³⁶In zapove jim, naj nikomur ne povedo; čim bolj jim je pa prepovedoval, tem bolj so razglaševali.

³⁷In presilno so se čudili, govoreč: Vse je prav storil; tudi gluhe napravlja, da slišijo, in neme, da govoré.