Luka 8

¹In pripetilo se je potem, da je šel skozi vsako mesto in vas in oznanjal ter prikazoval vesele novice Božjega kraljestva in z njim so bili dvanajsteri

²in neke ženske, ki so bile ozdravljene od zlih duhov in slabotnosti: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudičev

³§ in Joana, žena Herodovega oskrbnika Husa ter Suzana in mnoge druge, ki so mu služile iz svojega imetja.

⁴In ko je bilo skupaj zbranih veliko ljudi in so prišli k njemu iz vsakega mesta, je spregovoril s prispodobo:

⁵»Sejalec je odšel ven sejat svoje seme in ko je sejal, je nekaj padlo poleg poti in to je bilo pomendrano in pozobala ga je perjad neba.

⁶In nekaj je padlo na skalo in takoj, ko je pognalo, je ovenelo, ker mu je primanjkovalo vlage.

⁷In nekaj je padlo med trnje in trnje je pognalo z njim ter ga zadušilo.

⁸Drugo pa je padlo na dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad.« In ko je povedal te besede, je zaklical: »Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«

⁹Njegovi učenci pa so ga vprašali, rekoč: »Kaj bi bila ta prispodoba?«

¹⁰In rekel je: »Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, toda drugim v prispodobah; da z gledanjem ne bi mogli videti in s poslušanjem ne bi mogli razumeti.

¹¹Torej prispodoba je ta: ›Seme je Božja beseda.

¹²Tisti ob poti so tisti, ki slišijo; potem pride hudič in iz njihovih src odvzema besedo, da ne bi verjeli in ne bi bili rešeni.

¹³Tisti na skali so tisti, ki, ko slišijo, z radostjo sprejmejo besedo; in ti nimajo korenine, ki nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa padejo stran.

¹⁴In to, kar je padlo med trnje, so tisti, ki, ko so slišali, gredo naprej in so zadušeni s skrbmi in bogastvi in užitki tega življenja in nobenega sadu ne privedejo do zrelosti.

¹⁵Toda to, na dobri zemlji, so tisti, ki so z iskrenim in dobrim srcem slišali besedo, jo obdržali in s potrpežljivostjo prinašajo sad.‹

¹⁶›Nihče, ko je prižgal svetilko, je ne pokrije s posodo ali jo postavi pod posteljo, temveč jo postavi na svečnik, da tisti, ki vstopajo noter, lahko vidijo svetlobo.

¹⁷Kajti nič ni skrito, kar ne bo razodeto niti ni nobena stvar skrita, da se ne bo izvedela in postala znana.‹

¹⁸Pazite torej kako poslušate, kajti kdorkoli ima, njemu bo dano; kdorkoli pa nima, bo od njega vzeto celó to, kar se mu zdi, da ima.«

¹⁹Tedaj so prišli k njemu njegova mati in njegovi bratje, pa zaradi gneče niso mogli priti do njega.

²⁰In povedano mu je bilo po nekom, ki je rekel: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te želijo videti.«

²¹In odgovoril je ter jim rekel: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki poslušajo Božjo besedo in jo izvršujejo.«

²²Pripetilo se je torej na nek dan, da je s svojimi učenci odšel na ladjo in jim rekel: »Pojdimo preko, na drugo stran jezera.« In so odrinili.

²³Toda ko so jadrali, je zaspal. Dol na jezero pa je prišel vetroven vihar in bili so napolnjeni z vodo in v nevarnosti.

²⁴In prišli so k njemu ter ga zbudili, rekoč: »Učitelj, učitelj, mi ginemo.« Potem je vstal, oštel veter in besnenje vode, in ponehala sta in bil je mir.

²⁵Rekel jim je: »Kje je vaša vera?« In prestrašeno začudeni so drug drugemu govorili: »Kakšne vrste človek je to! Kajti ukazuje celó vetrovom in vodi in so mu pokorni.«

²⁶In prispeli so v Géraško deželo, ki je na drugi strani, nasproti Galileji.

²⁷In ko je šel naprej v deželo, ga je tam zunaj mesta srečal nek mož, ki je imel dolgo časa hudiče in ni nosil oblačil niti ni prebival v nobeni hiši, temveč v grobnicah.

²⁸Ko je zagledal Jezusa, je zakričal in padel dol pred njim ter z močnim glasom rekel: »Kaj imam opraviti s teboj, Jezus, ti Sin od Boga najvišjega? Rotim te, ne muči me.«

²⁹(Kajti nečistemu duhu je ukazal, da pride iz tega človeka. Kajti ta ga je pogosto zgrabil in bil je držan zvezan z verigami in okovi, pa je prelomil vezi in po hudiču je bil gnan v divjino.)

³⁰In Jezus ga je vprašal, rekoč: »Kako ti je ime?« In ta je rekel: »Legija,« ker je vanj vstopilo mnogo hudičev.

³¹In rotili so ga, da jim ne bi ukazal oditi ven, v brezno.

³²Tam pa je bila čreda mnogih svinj, ki so se pasle na gori in rotili so ga, naj jim dovoli vstopiti vanje. In dovolil jim je.

³³Tedaj so hudiči odšli iz človeka in vstopili v svinje in čreda je silovito stekla navzdol po strmini v jezero in so se zadušile.

³⁴Ko so tisti, ki so jih hranili, videli, kaj je bilo storjeno, so pobegnili in odšli ter to povedali v mestu in na deželi.

³⁵Potem so odšli ven, da vidijo kaj je bilo storjeno in prišli so k Jezusu in našli človeka, iz katerega so odšli hudiči, sedečega pri Jezusovih stopalih, oblečenega in pri zdravi pameti, in bili so prestrašeni.

³⁶Tisti, ki so to videli, so jim povedali tudi na kakšen način je bil ta, ki je bil obseden s hudiči, ozdravljen.

³⁷§ Potem ga je celotna množica naokoli iz Géraške dežele rotila, naj odide od njih, kajti bili so prevzeti z velikim strahom, on pa je odšel gor na ladjo in se ponovno vrnil nazaj.

³⁸Torej mož, iz katerega so izšli hudiči, ga je rotil, da bi bil lahko z njim, toda Jezus ga je poslal proč, rekoč:

³⁹»Vrni se k svoji lastni hiši in pokaži, kako velike stvari ti je storil Bog.« In ta je odšel svojo pot ter po vsem mestu razglašal kako velike stvari mu je storil Jezus.

⁴⁰In pripetilo se je, ko se je Jezus vrnil, da ga je množica veselo sprejela, kajti vsi so ga pričakovali.

⁴¹In glej, tja je prišel mož, po imenu Jaír in bil je predstojnik sinagoge in ta je padel dol k Jezusovim stopalom ter ga rotil, da bi prišel v njegovo hišo,

⁴²kajti imel je eno samo hčer, staro okoli dvanajst let in ta je umirala. Toda ko je šel, je množica pritiskala nanj.

⁴³In ženska, ki je dvanajst let imela težave s krvjo, ki je ves svoj dohodek potrošila za zdravnike niti je nihče ni mogel ozdraviti,

⁴⁴je prišla za njim ter se dotaknila roba njegove obleke in njena težava s krvjo se je takoj ustavila.

⁴⁵§ In Jezus je rekel: »Kdo se me je dotaknil?« Ko so vsi zanikali, so Peter in tisti, ki so bili z njim, rekli: »Učitelj, množica te preriva in pritiska, ti pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹«

⁴⁶Jezus je rekel: »Nekdo se me je dotaknil, kajti zaznal sem, da je iz mene šla moč.«

⁴⁷In ko je ženska videla, da ni bila skrita, je trepetajoč prišla in padla dol pred njim. Pred vsemi ljudmi mu je priznala, zaradi kakšnega razloga se ga je dotaknila in kako je bila takoj ozdravljena.

⁴⁸§ In rekel ji je: »Hči, bodi dobro potolažena. Tvoja vera te je ozdravila, pojdi v miru.«

⁴⁹Medtem ko je še govoril, pride tja nekdo iz hiše predstojnika sinagoge in mu reče: »Tvoja hči je mrtva, ne nadleguj Učitelja.«

⁵⁰Ko je Jezus to slišal, mu je odgovoril, rekoč: »Ne boj se, samo veruj in ozdravela bo.«

⁵¹In ko je prišel v hišo, nobenemu človeku ni dovolil vstopiti noter, razen Petru, Jakobu in Janezu ter očetu in materi deklice.

⁵²In vsi so jokali ter jo objokovali, toda rekel je: »Ne jokajte. Ona ni mrtva, temveč spi.«

⁵³In smejali so se mu do norčevanja, ker so vedeli, da je bila mrtva.

⁵⁴In vse jih je postavil ven, jo prijel za roko in jo poklical, rekoč: »Deklica, vstani.«

⁵⁵In njen duh je ponovno prišel in nemudoma je vstala in ukazal je, naj ji dajo jesti.

⁵⁶In njena starša sta bila osupla, toda naročil jima je, naj nobenemu človeku ne povesta, kaj se je zgodilo.

Luka 8

¹In zgodi se v naslednjem času, da on hodi po mestih in vaseh, propovedujoč in oznanjujoč blagovestje o kraljestvu Božjem, in ž njim dvanajsteri

²in nekatere žene, ki so bile ozdravljene hudobnih duhov in bolezni: Marija, ki se imenuje Magdalena, iz katere je bilo izšlo sedem zlih duhov,

³Joana, žena Huza, oskrbnika Herodovega, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu služile z imetjem svojim.

⁴Ko se je pa velika množica sešla in so se ljudje od mesta do mesta nabirali okrog njega, jim govori v priliki:

⁵Sejalec je šel sejat seme svoje. In ko seje, pade nekatero poleg ceste, in ga pogazijo, in ptice nebeške ga pozobljejo.

⁶In drugo pade na skalo, in bržko vzraste, usahne, ker nima vlage.

⁷In drugo pade sredi trnja, in trnje zraste ž njim vred in ga uduši.

⁸In drugo pade na dobro zemljo, in ko zraste, prinese stoteren sad. Ko to pravi, zakliče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

⁹Vprašujejo ga pa učenci njegovi, kakšna je ta prilika.

¹⁰On pa reče: Vam je dano, da spoznate skrivnosti kraljestva Božjega, drugim pa se daje v prilikah, da gledajo in ne vidijo, ter slišijo in ne umejo.

¹¹Ta prilika pa je: Seme je beseda Božja.

¹²A kateri so poleg ceste posejani, so ti, ki slišijo, a potem pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne bi verovali in se zveličali.

¹³A kateri so na skalo posejani, so ti, ki besedo, ko jo slišijo, z veseljem sprejemajo; a ti nimajo korenine, ker nekaj časa verujejo, a v čas izkušnjave odpadejo.

¹⁴Kar pa pade v trnje, to so ti, ki slišijo, ali ker hodijo za skrbmi in bogastvom in slastmi življenja, se s tem zaduše in ne obrode dozorelega sadu.

¹⁵Kar pa pade na dobro zemljo, to so ti, ki v dobrem in blagem srcu hranijo besedo, ki so jo slišali, in prinašajo sad v potrpljenju.

¹⁶Nihče pa sveče, ko jo prižge, ne pokrije s posodo ali je ne dene pod posteljo, marveč jo postavi na svečnik, da tisti, ki prihajajo, vidijo luč.

¹⁷Kajti nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, tudi skrivnega ne, kar se ne bo zvedelo in prišlo na svetlo.

¹⁸Glejte torej, kako poslušate! Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu vzame tudi to, kar misli, da ima.

¹⁹Pridejo pa k njemu mati njegova in bratje njegovi; ali spričo množice se ne morejo sniti ž njim.

²⁰In sporoče mu, rekoč: Mati tvoja in bratje tvoji stoje zunaj, in radi bi te videli.

²¹On pa odgovori in jim reče: Mati moja in bratje moji so ti, ki besedo Božjo poslušajo in delajo po njej.

²²Zgodi se pa nekega teh dni, da stopi v ladjo on in učenci njegovi. In reče jim: Prepeljimo se na oni kraj jezera. In odrinejo.

²³Med vožnjo pa zaspi. Kar se pripodi silen vihar na jezero in valovi zagrinjajo ladjo, in bili so v nevarnosti.

²⁴In pristopijo in ga zbude, rekoč: Učenik, učenik, pogibljemo! A on vstane, zapreti vetru in besnečemu valovju, in pomirita se, in nastane tišina.

²⁵Reče pa jim: Kje je vera vaša? Oni pa se boje in čudijo ter govore drug drugemu: Kdo neki je ta, da tudi vetrovom in vodi zapoveduje, in ga poslušajo?

²⁶In priplovejo v zemljo Gerazenov, ki je Galileji nasproti.

²⁷Ko pa izstopi na kopno, mu pride nasproti mož iz mesta, ki je imel zle duhove in se že dolgo časa ni oblačil v obleko, tudi v hiši ni prebival, temuč v grobih.

²⁸Ko pa ugleda Jezusa, zakriči in pade predenj in kliče z močnim glasom: Kaj imaš z menoj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, nikar me ne muči!

²⁹Ukazal je bil namreč nečistemu duhu, naj odide iz tega človeka. Kajti že dolgo časa ga je grabil, in vezali so ga z verigami in železjem ter ga varovali; ali raztrgaval je vezi, in zli duh ga je gonil v puščave.

³⁰Vpraša pa ga Jezus: Kako ti je ime? On pa reče: Legijon; kajti obsedlo ga je bilo mnogo zlih duhov.

³¹In duhovi ga prosijo, naj jim ne zapove iti v brezno.

³²Bila je pa tam velika čreda svinj, ki so se pasle po gori; in ga poprosijo, naj jim dovoli, da gredo vanje. In jim dovoli.

³³In zli duhovi izidejo iz človeka in gredo v svinje, in čreda se zakadi z brega v jezero, in potonejo.

³⁴Pastirji pa, ko so videli, kar se je zgodilo, pobegnejo in sporoče to po mestu in po deželi.

³⁵Ljudje pa gredo gledat, kaj se je zgodilo; in pridejo k Jezusu in vidijo človeka, iz katerega so bili izšli zli duhovi, oblečenega in da pameten sedi pri nogah Jezusovih; in zbojé se.

³⁶Sporoče pa jim ti, ki so videli, kako je bil obsedenec ozdravljen.

³⁷In zaprosi ga vsa množica iz okolice Gerazenov, naj gre od njih: kajti velik strah jih je prevzel. A on stopi v ladjo in se vrne.

³⁸Prosi ga pa mož, iz katerega so bili odšli zli duhovi, da bi smel ostati ž njim; ali Jezus ga odpravi, rekoč:

³⁹Vrni se na dom svoj in pripoveduj, koliko ti je storil Bog. In on odide in oznanjuje po vsem mestu, koliko mu je storil Jezus.

⁴⁰Zgodi se pa, ko se vrne Jezus, da ga ljudstvo z veseljem sprejme; kajti vsi so ga pričakovali.

⁴¹In glej, pride mož, po imenu Jair, in ta je bil načelnik shodnice, in pade Jezusu pred noge in ga prosi, naj pride v hišo njegovo.

⁴²Imel je namreč hčer edinico pri dvanajstih letih, in ta je umirala. Ko pa gre tja, ga stiskajo množice.

⁴³In žena, ki je imela krvotok že dvanajst let in je vse imetje svoje potrošila za zdravnike, ki je pa ni mogel nihče ozdraviti,

⁴⁴se pririne od zadaj in se dotakne robu obleke njegove, in takoj se ustavi vir krvi njene.

⁴⁵In reče Jezus: Kdo je, ki se me je dotaknil? Ko pa vsi zanikavajo, reče Peter in kateri so bili ž njim: Učenik, saj te množica gnete in stiska.

⁴⁶Jezus pa reče: Nekdo se me je dotaknil, zakaj čutil sem, da je izšla moč od mene.

⁴⁷Ko pa vidi žena, da ni ostala prikrita, pristopi trepetaje in pade predenj in mu pove pred vsem ljudstvom, zakaj se ga je doteknila in kako je kar precej ozdravela.

⁴⁸On ji pa reče: Hči, vera tvoja te je rešila; pojdi v miru!

⁴⁹Ko še govori, pride nekdo od načelnika shodnice, rekoč: Umrla je hči tvoja, ne trudi več učenika.

⁵⁰Jezus pa to zasliši in mu odgovori: Ne boj se, le veruj, in oteta bo.

⁵¹Ko pa pride v hišo, ne dovoli nikomur, da bi šel ž njim noter, razen Petru in Jakobu in Janezu in očetu in materi deklice.

⁵²Vsi pa so jokali in žalovali za njo. On pa reče: Ne jokajte, ni umrla, ampak spi.

⁵³In posmehujejo se mu, vedoč, da je umrla.

⁵⁴On pa jo prime za roko ter zakliče, rekoč: Deklica, vstani!

⁵⁵In njen duh se vrne, in ona takoj vstane; in ukaže jim, naj ji dado jesti.

⁵⁶In njena roditelja se zavzameta; a on jima naroči, naj nikomur ne povesta, kar se je zgodilo.